Dancing Bear, 2016

Zoran Čalić je eden vidnejših predstavnikov hrvaškega rocka. Kot kitarist skupine Majke je v tandemu z vokalistom Goranom Baretom v devetdesetih letih ustvaril številne zimzelene napeve, kot so Vrijeme je da se krene, Mršavi pas in Ja sam budućnost. Po razpadu Majk se je na začetku novega tisočletja pridružil velikanom slovenskega rocka Big Foot Mama, kjer je nadomestil Miho Guština – Guštija. No, ni ostalo le pri tem. Ob Big Footih se je Čalić vmes za kratek čas spet pridružil na novo oživljenim Majkam, a to ni trajalo dlje od snemanja albuma Teške boje. Dolgo ni trajalo niti delo s skupino Samosvjetlo, s katero je posnel le en single. Pred dobrim mesecem pa je z novim projektom izdal U moru i plamenu.

Zoran Čalić Band sestavljajo Zoran Čalić na kitari in vokalu, Ivo Rimc na bobnih, Jernej Kržič na bas kitari in Andraž Mazi na kitari ter pedal steelu. Slednji trije se že dobro poznajo iz zasedbe Zebra Dots, s katero so izdali album Walking On A Chance. Na tokrat predstavljenem albumu U moru i plamenu je kot avtor glasbe podpisan Zoran Čalić in iz intervjujev je jasno, da je s kompromisi v ustvarjanju glasbe opravil. Zanimivo pa besedil ni napisal Čalić, temveč mlajši pesnik Saša Oroz.

Album se začne z dobro minuto trajajočo kitarsko-instrumentalno, feedbacka polno kompozicijo Na početku, ki se brez premora nadaljuje v riff drugega singla plošče Ruku mi daj. To je eden izmed boljših riffov na albumu, eden tistih, ki nas spomni na slog Kima Thayila iz grunge zasedbe Soundgarden. Ob takem začetku albuma so naša pričakovanja že visoka, a se potencial komada z vstopom vokala bistveno zmanjša. Ob neizvirni vokalni liniji in zlajnanem popevkarskem refrenu hitro postane jasno, da Čalić ni pevec. Tudi vokal, čeprav v izvedbi čisto prepričljiv, ga ne rešuje pred povprečnostjo in nezanimivostjo. 

Podobna formula se nadaljuje z naslednjimi komadi. Navkljub dobrim kitarskim riffom in solažam, s katerimi se je Čalić že dokazal skozi delovanje v Majkah, se pesmi ob pomanjkanju resnega vokalista razvodenijo. Naj se sliši še tako klišejsko, Čaliću manjka nek Bare, ki bi ga dopolnjeval na tistem področju, kjer Čaliću umanjka kvalitete. Kot pravi sam, Zoran Čalić zdaj dela glasbo brez kompromisov, kar mu je očitno v večje zadovoljstvo. A hkrati to terja svoj dolg, kajti kot se je izkazalo že v mnogih primerih, zanimiva glasba pogosto nastane kot rezultat križanja več različnih osebnih stilov.

Proti koncu tudi riffi izgubijo svojo moč. Na par komadih Mazijev pedal steel doda pridih countryja, kot na primer na akustičnem Iza zvijezda, kjer tudi Čalićev stil petja spomni na Bareta in Majke. Album se zaključi s prvim singlom U moru i plamenu. Riff je kot pri Ruku mi daj spet odličen in spominja na Soundgarden, na žalost pa se vokal spet ne more kosati z instrumentalnim delom. 

U moru i plamenu se suvereno začne in konča, a nam sredinski del kaj kmalu utone v pozabo. Čalić je zopet pokazal, da je odličen kitarist, a je vloga alfe in omege v bendu zanj morda še prevelik zalogaj. Seveda ne gre pozabiti, da je to šele njegov prvi samostojni izdelek in da je prostora za napredek več kot dovolj.