Berceuse Heroique, 2017

Če smo v sredini lanskega leta v Tolpi bumov pod drobnogled že vzeli distopično dolgometražno izdajo Broken English Cluba, bomo danes prisluhnili albumu, ki je nastal v navezi protagonista tega ravno omenjenega projekta Oliverja Hoa v sodelovanju z Tommyjem Gillardom. Tokrat se torej obračamo k eksperimentalno industrialnim zvočenjem dvojca Zov Zov in če smo bili v preteklosti v sestavi obeh protagonistov projekta deležni zgolj dveh izdaj, od katerih nobena ni pretirano navdušila, gre tokrat s ploščo Fata Morgana za izredno ambiciozen podvig. Ob zavedanju in spoštovanju lastnih glasbenih korenin se pomik od britanskega industrialnega železja in pustih prizorov okoliša Dungeness k zvočnim značilnostim bližnjega vzhoda zdi na mestu bolj kot kdajkoli prej.

Ustaljena figura mnogih psevdonimov in premnogih techno klasik z imenom Oliver Ho gotovo ne potrebuje obsežnejše predstavitve. Namesto tega se posvetimo osmišljanju dela, ki je nastalo onkraj bolj poznanih projektov, kot že omenjeno, v sodelovanju s Tommyjem Gillardom. Slednji tekom svojega delovanja sicer ni izdajal vidnejših samostojnih glasbenih kosov, a se je po drugi strani prav z Oliverjem že preizkušal v dinamikah dvojca Atlas, s katerim sta v mrzlici minimala med poplavo drugih ne pomenljivih izdaj prispevala še svojo. V tem oziru se zdi, da je projekt Zov Zov bolj stanoviten in bolje skonceptualiziran, kar poleg singla dokazujeta tudi dva izdana albuma. Prvi je izšel kar pri Oliverjevi založbi Death & Leisure medtem ko je danes obravnavano Fata Morgano založila Berceuse Heroique, ki se vidno spogleduje z zvočno estetiko levih elektronskih odvodov.

Za pojmovanje albuma sta si Zov Zov tokrat izbrala zračno zrcaljenje ali privid, morda v tem primeru – subverzivno - celo uvid. Skupek osmih komadov ima jasno tematiko združevanja zvočnih tradicij bližnjega vzhoda in angleškega industriala, predstavlja pa impresionistično reprezentacijo naravnih harmonij skozi elektronsko popačene in distorzirane aranžmaje. V osnovi prevladajo bodisi vzhodnjaško naravnani ritmični elementi ali vokali arabskega izvora, ki pa so vendarle vedno temačno naslojeni z droneovsko sintetizacijo. Prav kompleksna razslojenost posameznih komadov med drugim album Fata Morgana naredi odličnega. Preprosti sempli in manjši fragmenti melodičnih intervalov so razsekani in preoblikovani v kvazi melodične disonančne strukture. S tem Zov Zov ustvarjata evokativno glasbeno dramo, ki v svojem bistvu z nepričakovanimi glasbenimi zasuki izraža zanimiv kaos.

Poleg izjemnih glasbenih značilnostih dolgometražca ne moremo mimo provokativne in subverzivne funkcije Fata Morgane. V času notranje zmede evropskih politik in zaskrbljujoče odločitve otočanov o izstopu iz Evropske unije se zdi, da album ob združitvi tradicionalnih glasbenih elementov bližnjega vzhoda in nekoč velike industrijske sile opozarja na izgubo moralnega kompasa. Nastavlja ogledalo problematično vzpenjajočim se nacionalističnim trendom in jih hkrati zvočno zavrača. Socio-politično je takšen dolgometražec poleg svojih srhljivo skrivnostnih glasbenih struktur zato res lahko zgolj streznitveni privid.

Zov Zov sta s ploščo Fata Morgana izredno ambiciozna, ta ambicija pa od poslušalca zavoljo dobrega razumevanja gotovo terja popolno pozornost in večkratno poslušanje. Album je zaradi svojih zvočnih kompleksnosti in morebitnih implikacij močno zeitgeistovski in predstavlja doslej najboljši prenos industrialnih lastnosti Zov Zov v nov glasbeni prostor. V svoji drznosti sta Oliver Ho in Tommy Gillard našla tisto več, morda kar esenco skupnega projekta, ki nas navdušuje z danes obravnavanim dolgometražnim delom. Dekonstrukcija privida nas pripelje do točke samorealizacije in prevpraševanja lastnih prepričanj – Fata Morgana pa za omenjeno lahko služi kot glasbeni vzvod in je hkrati v vsej svoji ambicioznosti uspešna ter zato naravnost odlična plošča. Glasbena iluzija je tokrat še kako živa in realna.