Vodmat, 8. 4. 2020

»Puno toga čujem, ali malo toga slušam.« 

- Fudex, 2012 

Muzikologija je v svoji esenci »poklicno poslušanje glasbe« s svojo strokovno »družbeno vlogo«, da bi vso njeno večplastnost ter umetnostno lepoto muzikologi na raznorazne načine posredovali, delili in jo s tem približevali javnosti. Takoj je treba priznati, da tega svojega koščka poslanstva in odgovornosti očitno ne opravljamo dovolj dobro: abonmajski koncerti so povečini prazni, o tej glasbi lahko brez kvazipedagoškega momenta z redkimi izjemami razpravljam zgolj s kolegi z oddelka, če znotraj debat načnem témo o klasiki, pa se hitro soočim z očitki snobizma. Najbrž je to moja težava in drugače pač ne znam.  

Pa vendar se je zgodil zgodovinski dogodek! Ljudem karantena že visi iz ušes, naveličani so dnevne rutine in mogoče, samo mogoče, bi želeli poizkusiti s čim novim. In v tem momentu me ljubi radio povabi, da spišem zvočno razglednico. Ne delam si utvar, da mi bodo zaradi nenadnega silnega skoka števila prodanih abonmajev po koncu izolacije postavili doprsni kip v avli Slovenske filharmonije; morebiti pa lahko s tem spisom povabim koga v prelepi svet Glasbe. 

Dovolj je bilo patetike. Nenazadnje se mi je že večkrat zgodilo, da me je kdo prosil: »Daj mi povej, kako poslušat klasično muziko!« V večini primerov sem doslej odreagiral povsem neprimerno: začel sem razpredati, kako je to muziko treba tudi razumeti, jo hkrati s čutenjem tudi misliti, jo vmestiti v njen estetsko-zgodovinski kontekst, ob poslušanju sproti brati skladateljevo poetiko in da je za to, jebiga, potrebno predznanje. Vse to seveda še vedno drži, a za prve poglede skozi okno nikakor ni nujno in s svojim monologom sem dosegel povsem nasproten učinek. Eto ti snobizem!  

Nekje pri začetku vsega, kar se zdaj dogaja, je en izmed radijskih kolegov na svojem profilu objavil članek z naslovom »Izgubljena vrlina poslušanja glasbe« skupaj s pozivom, da glasbi sedaj, ko imamo časa kot da na pretek, zares prisluhnemo. Pridružujem se apelu, ena največjih recepcijskih ločnic med popularno in »resno« glasbo je, da gre slednja ob neaktivnem prisluhu preprosto mimo in od nje odnesete bistveno manj. Ritual živega izvajanja klasične glasbe je, kljub vsem formalističnim neumnostim, ki mu pritičejo in je zaradi tega lahko tudi odbijajoč, vendarle z razlogom tak, kot je. Zato – odvrzite telefon v drug kot sobe in ga dajte potiho, zleknite se, si nadenite slušalke ali ravno prav privijte svoj domači avdiofilski sistem, predvsem pa zaprite oči in se prepustite glasbi tako, kot bi spremljali gledališko predstavo, brali poezijo, si ogledovali slike v muzeju.  

V svetu glasbene alternative sem prepoznal modus, da bolj kot gremo proč od tistega, kar diktira trg in posledično konzumirajo množice, bolj kot je obskurno in težje poslušljivo za slehernika, bolj se znotraj te glasbe (in skozi njo znotraj svoje identitete) počutimo udobno, bolj je »naša«. Sam skozi klasični kanon doživljam nekaj povsem obratnega – več kot slišim raznoterih glasb, več (straho)spoštovanja gojim do veličine glasbe Bacha in Mozarta. In kaj je bolj »alter«, kot pa biti star 24 let in se ga zadevati z Mozartom?! 

Na tem mestu je nujna fusnota o absolutni glasbi. Večinoma smo navajeni poslušati glasbo, ki ji konotacijo daje besedilo, naslov, žanr in nam s tem tudi do neke mere diktira, kaj naj bi ta glasba pomenila, s čim naj bi nas nagovarjala. Absolutna glasba je glasba, ki ni nič več kot glasba, napaja se iz čisto glasbene logike, lastne samonanašalnosti, lepote oblike v spregi z glasbenim materialom ter njegovo obdelavo. To nas lahko hitro spravi v zadrego; večkrat sem opazil, da ob predočenju s tako glasbo poslušajoči začne kovati male zgodbe svojih občutij, da opisuje glasbeni potek skozi naracijo lastnih čustev. To je ena izmed povsem legitimnih metod, še vedno pa je po mojem mnenju učinkoviteje zgolj prisluhniti in se prepustiti. In tu v igro pride Wolfgang. 

Malo glasb ima tolikšno moč, da me vsakič nemudoma prestavi v stanje čiste vznesenosti in ne bom se preveč razgalil, če priznam, da mi prej ali slej na oči prikliče tudi kakšno solzo. Ena izmed njih je Mozartova zadnja simfonija, spomenik zahodni (glasbeni) umetnosti, višek simfonije klasicizma. Ponujam vam njen sklepni stavek.  

Wolfgang Amadeus Mozart - Simfonija št. 41 v C-duru, K. 551, 4. stavek Molto allegro

Če je za Mozarta značilno, da s svojo glasbo lahko še danes nagovori tako slehernika kot tudi najbolj glasbeno posvečene in indoktrinirane (kar je argument za to, zakaj je največji med največjimi), za Bacha, ki bi bil moja izbira za na samotni otok, to težko rečemo. Da bi lahko razumeli njegove kantate in pasijone, moramo znati prepoznavati zgodovinski in teološki kontekst, načine tonskih slikanj in spajanj besedila z glasbo ... Mišljenje, spremljanje racionalnosti polifonega ustroja fuge je zapleteno, te prekipevajo od glasbe, ki ji še tako zbrani možgani že težko sledijo. Zato predlagam njegov Italijanski koncert v izvedbi Glenna Goulda, ki je veliko bolj melodiozen, speven, pač italijanski ... ampak po nemško. 

Johann Sebastian Bach - Italijanski koncert, BWV 971

Ko poslušam Beethovna, mi je vedno manj jasno, kako je ta človek lahko pisal glasbo, kot jo je, ko jo je. Ne bi preveč razpredal o tem, nenazadnje je profesor Pompe za Sigic napisal izvrsten »uvod v Beethovna« ob njegovi letošnji okrogli (250.) obletnici rojstva. Dodajam 32. klavirsko sonato v izvedbi Iva Pogorelića. Po počasnem uvodu (1:56) se pojavi »riff«, ki mu ga še danes lahko zavida vsak stoner band. V drugem stavku (nekje od petnajste minute naprej) pa slišimo nekaj, kar bi z ušesi enaindvajsetega stoletja zlahka opisali kot »jazzy«.

Ludwig van Beethoven - Sonata za klavir v c-molu št. 32, op. 111

Ena izmed »gateway-drug« skladb, ki so me uvedle v lepote romantične simfonije. Franckova Simfonija v d-molu, že takrat čisti hitič, ki je zaznamoval naslednjo skladateljsko generacijo in revitaliziral francosko simfonično ustvarjanje (skozi nemški vpliv težnje k motivični enotnosti, zaokroženosti ter bujne, skorajda wagnerjanske orkestracije; vedno te Nemci ...). »Nedvomno je Francku uspelo tako doseči enega struturno najbolj domišljenih vrhuncev, ki so obenem povezali njegovo delo ne le s staro simfonično tradicijo, temveč tudi z najvišjimi dosežki kontrapunktskih mojstrovin baroka in renesanse. Simfonija, ki jo obenem zaznamuje tudi njena muzikalna prepričljivost, se tako na poseben način razrašča v »gotsko katedralo«, ki je služila kot vzor celemu rodu ustvarjalcev« (Matjaž Barbo, Simfonija v 19. stoletju: Zadrege zvrsti).

César Franck - Simfonija v d-molu

Nadaljujemo pa z Mahlerjem, še enim izmed izredno izpostavljenih imen, ki ga povezujemo predvsem z monumentalnim simfoničnim opusom. Ena izmed Rückertovih pesmi skozi glasilke Elisabeth Schwarzkopf, ki vam zraven ponudi še malo fetiša 1950 lo-fija. Pri prijateljih opažam, da je lahko odbijajoč sam izšolan vokal (»Zakaj preprosto ne poje normalno?«), odgovora na to, kako se tega predsodka otresti, žal ne znam ponuditi. 

Gustav Mahler – Rückertove pesmi, Ich bin der Welt abhanden gekommen (Izgubil sem se v svetu)

Za konec pa še peterica modernističnih in postmodernističnih izrazov. Schönbergovi Preživeli z Varšave so nastali že po izteku njegovega oranja ledine atonalnosti in striktnega ter sistematičnega skladanja z vrstami. Pripoved o holokavstu z izjemno močno, ekspresivno glasbeno spremljavo bi znala biti marsikomu na prvo žogo bližje kot poprejšnji opus.  

Arnold Schönberg - Preživeli iz Varšave, op. 46

O Xenakisovem kvartetu Tetras se je na naši frekvenci razpisal že Marko Karlovčec. Opisan koncert in izvedba je bila ena mojih bolj transcendentalnih izkušenj s sodobno glasbo nasploh.  

Iannis Xenakis – Tetras 

Urejeni kaos citatov (glasbenih in literarnih) v osrednjem stavku Berieve Sinfonie kot postmodernistični tour-de-force in eno najbolj prepoznavnih del, ki jih lahko neposredno popredalčkamo kot take.  

Luciano Berio – Sinfonia, tretji stavek 

Za konec pa še malo mešanja z jazzom. Minimalizem se rodi onkraj Atlantika, repetitivni glasbeni stavek najmanjših koščkov motiva je širok in prominenten odmev doživel v plesnih elektronskih žanrih, v Evropi pa je v umetniški glasbi šel svojo pot in Andriessnov De stijl je lep in izredno učinkovit primer, ki lahko z jazzovsko zvočnostjo pritegne marsikatero uho.  

Louis Andriessen - De stijl, iz De materie 

In pa Sofia Gubaidulina, skladateljica, od katere nikakor ne bi pričakovali česa takega, pa vendar je to skoraj zagotovo njena skladba. Zgodba za delom ni povsem jasna, predvidevam, da je bila partitura spisana za kakšen sovjetski film, posnetek pa sploh ni na voljo v obliki komercialne izdaje. Primeren go-to za nekoliko drugačno glasbeno spremljavo afterjev. 

Sofia Gubaidulina – Koncert za dva orkestra 

In to je to! Z veseljem za kakršnakoli artikulirana vprašanja, zagate, pripombe ob poslušanju, povode za širše debate, dopolnjevanje vseh neizogibnih poenostavitev in terminoloških problemov ter priporočila v eni ali drugi smeri, ponujam svoj e-mail (@email). Tovarišija, bodite zdravi, srečno! 

In še, da potešim svojo formalistično žilico: 

»En narod, en Fudex« 

- SxBxO, 2019