V ponedeljek, 11. junija ob 20. uri ne zamudite naslednje edicije oddaje Art-Area; V tokratni oddaji bodo avtorji obdelali nekatere pomebnejše dogodke na domačem kulturno umetniškem prizorišču. Na sporedu bodo:

- pogovor s Tanjo Ostojić ob njeni samostojni razstavi v Škucu (Miha Kelemina)

- pogovor s Katarzyno Majak ob njeni samostojni razstavi v SEM (Jasna Jernejšek)

- komentar ob praznovanju dvajsetletnice Open Society Institute v Ljubljani (Miha Colner)

Praznovanje slovenske izpostave Open Society Institute

(*tekst je bil modificiran in razširjen za obajvo v pisni verziji)

Pred nekaj dnevi je v ljubljanskem Mestnem muzeju slavila nekdanja slovenska izpostava Open Society Institute, iniciativa ameriškega filantropa Georga Sorosa, ki je bila pred dvajsetimi leti ustanovljena kot ena ključnih fundacij za vzpodbujanje tako imenovane civilne družbe. Ta organizacija se je posvečala različnim segmentom družbe: filantropiji, spremljanju in analiziranju medijskih vsebin, podpori določenih marginalnih in ranljivih družbenih skupin ter v manjšem obsegu tudi živi kulturni produkciji.

OSI je bil ustanovljen z namenom, da bi služil kot alternativa in korektura uradnim državnim politikam tranzicijskega sveta bivšega vzhodnega bloka. Zaradi velikega finančenga priliva in predvsem močnega političnega ozadja je fundacija delovala bolj ali manj neodvisno. A kljub navidezni suverenosti je vselej zagovarjala predvsem ameriške interese v novo zasedenih vplivnih področjih sveta. Ti interesi so bili – zlasti v polju kulture in umetnosti - zaradi narave svojega delovanja običajno nekoliko manj eksplicitni kot v drugih družbenh sferah. Četudi dandanes OSI v Sloveniji ne deluje več, je ostal pomemben podporni steber sofinanciranja nekaterih filantropskih in raziskovalnih organizacij in projektov.

Ob svoji dobrodelni naravnanosti pa je bil v segmentu investiranja v kulturo Open Society Institute v veliki meri odločilen tudi za razvoj novih umetniških praks v vzhodnoevropskem in s tem tudi slovenskem prostoru. Pri rušenju socialističnega in vzpostavljanju novega režima je namreč tudi umetnost odigrala pomembno vlogo. A pravzaprav je to nekakšen odraz tedanje obče klime, ki si je prizadevala za demokracijo zahodnega tipa. OSI je uspel slabih deset let kanalizirati sredstva vzhajajočim ustvarjalcem, ki so v slovenski prostor prinesli sveže pristope, temelječe na globaliziranih tendencah sodobne umetnosti. Ti dandanes predstavljajo temelj izrazito dominantnemu zahodnemu diskurzu v domači kulturi in umetnosti - ustvarjen je bil novi “mainstream”. Injekcija Georga Sorosa je tako dodobra zaznamovala slovensko likovno prizorišče, saj je odprla pot do tedaj marginalizirani generaciji ustvarjalcev z novimi principi delovanja. Vzhajajoča scena je ponujeno priložnost seveda izkoristila.

V širšem pogledu pa je delovanje fundacije neposredno povezano s turbulentnim političnim dogajanjem v svetu. Propad socialistične ideologije v državah vzhodnega bloka in v Jugoslaviji, sponzoriran in nadziran iz strani zahodnih velesil, je sovpadel z globalizacijo neoliberalnega ekonomskega in parlamentarno demokratičnega družbenega sistema. V polju »vzhodne« umetnosti se je to odrazilo predvsem z odkrivanjem do tedaj utišane in uporniško re-interpretirane konceptualne umetnosti ter vzpostavljanjem svežih praks, ki umetnost potiskajo neposredneje v stvarnost vsakdana. Skozi vizualno umetnost so bile kot nekakšno pritajeno svarilo prihodnjim rodovom pogosto obravnavane družbene in ekonomske posledice komunističnih režimov, s tem pa tudi njihova dodatna demonizacija.

V času dokončnega ideološkega zmagoslavja Zahoda na Vzhodom je prav kulturna produkcija odigrala pomembno vlogo v utrjevanju novega ustroja. V popularni kulturi je iz ameriškega miljeja na vzhod prodrla glasbena scena, ki je posredno promovirala svobodo in lagodnost zahodnih demokracij. Vloga rock skupin v tem političnem projektu je bila dokaj neozaveščena in samoumevna. Koncerti skupine Metallica so bili zaznamovani z neposrednim razkazovanjem državnih emblemov in promoviranja tekmovalnega individualizma. Festival Monsters of Rock v Moskvi leta 1991 in zlasti njegova manipulirana televizijska reprezentacija, prikazujoč sovjetske represivne organe pri obračunavanju z obiskovalci koncerta, je nekakšen vrhunec tega pirovega zmagoslavja.

Na drugi strani je nemška zasedba Scorpions s komadom 'Wind of Change' vstopila v neposredno agitacijo in skozi patetično liriko opevala prihajajoče spremembe. Leta 1987 je zborček slovenskih glasbenikov prepeval novo nacionalno himno – Zdravljico in tako izražal prihajajoče spremembe. Padec berlinskega zidu, propad Sovjetske zveze in Jugoslavije so bili ob pomoči popularne in elitne kulture afirmativno zacementirani v javnem prostoru. Ko je bila slavnostna uvertura končana se je začelo divjanje – privatizacija družbene lastnine ter vzpostavljanje novih elit.

Seveda tudi George Soros v prostore vzhodne Evrope ni prihajal zgolj iz dobrodelnih vzgibov. Njegov vložek v kulturo in civilno družbo je bil običajno večkratno poplačan z ekonomskimi investicijami v sivo polje kapitalsko neosvojenega teritorija. Donacije v kulturno produkcijo so tako predstavljale zgolj uvodno diplomacijo in ogledovanje prostorov, ki so obljubljali enormne donose. V mnogih primerih so umetniki nezavedno postali ambasadorji novega političnega ter ekonomskega sistema, četudi so po najboljših močeh zgolj izkoristili ponujeno podporo. Obenem je bila postopoma sprejeta filantropska paradigma, ki z drobtinicami dobrodelnosti nadomešča (potencialno) uzakonjeno blagostanje posameznika in s tem njegov kreativni potencial. 

A da ne bo pomote. Pri vprašanju Open Society Institute in Georga Sorosa ne gre za nikakršno teorijo zarote. Stvari so namreč javne in popolnoma transparentne. Na uradnih spletnih straneh OSI je zapisano, da je bila mreža fundacij ustanovljena z namenom, da bi pomagala državam v procesu tranzicije iz komunizma v demokracijo. V nadaljevanju pa se je organizacija razširila na vse države, kjer je uvajanje demokracije zahodnega tipa ključnega pomena.

Iz malce razširjene perspektive vidimo, da je Soros pionirsko vstopal v prostore, ki so pomenili strateške cilje zahodnega sveta. Države, v katere demokracija ni uspela prodreti po ustaljeni poti različnih mavričnih revolucij, pa so običajno postale žrtve vojaških intervencij. Začelo se je v Jugoslaviji in postopoma nadaljevalo do nedavne in obenem najočitnejše agresije proti libijskemu predsedniku Muamerju Gaddafiju.

George Soros je leta 1984 odprl prvi tovrstni center v Budimpešti, leta 1990 pa je bila ustanovljena jugoslovanska izpostava. Po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju Slovenije leta 1992 je iniciativa prišla tudi v Ljubljano. V slovenskem primeru pa je bolj kot sama politika delovanja Sorosovih organizacij zanimiv njihov nenadni odhod.

Slovenske intelektualne in politične elite so že skozi osemdeseta leta izkazovale neskrite aspiracije po približevanju zahodnemu svetu. Iz tega stališča je bila Slovenija poslušen in neproblematičen teritorij. Na drugi strani je bil zaradi specifične ekonomske politike, ki gospodarstva dolga leta ni popolnoma izpustila iz državnih vajeti, prostor za investicije nekako hermetično zaprt. Open Society Institute v Sloveniji očitno ni imel zadostnega (ekonomskega) potenciala in zatorej je bila leta 2000 ljubljanska izpostava ukinjena.

Po odhodu je ostal nekakšen prazen prostor, a kljub temu je nasledstvo fundacije ostalo izjemno močno, saj večina s Sorosevo pomočjo ustanovljenih organizacij še vedno deluje. Njihovo financiranje so po večini prevzele domače fundacije. Nedavna proslava in razstava ob dvajsetletnici ustanovitve (in dvanajstletnici odhoda) je pokazala na številne pozitivne rezultate tega globalnega pogona. A iz perspektive mlajše generacije, ki v procesih demokratizacije ni sodelovala, je vloga Sorosa manj samoumevna in neskrito kontroverzna. Današnja mlada levičarska scena se bori prav proti sistemu, ki ga je ameriški mecen promoviral.

Dandanašnji je ekonomska in družbena klima pripeljala do točke, ko ljudje ponovno preizprašujejo bližnjo preteklost in sedanjost. Kaj je pravzaprav osamosvojitev in z njo uvedba parlamentarne demokracije ter prostega trga prinesla malemu človeku? Kako so ti procesi vplivali na nove generacije državljanov, pač tistih, ki se na račun nove situacije niso mogli (več) neposredno okoristiti.

Eden od ključnih protagonistov slovenske osamosvojitve in glasnik zahodne ideologije Dimitrij Rupel je za enega od domačih spletnih medijev nedavno izjavil, da je nujno zadržati trenutne vrednote. Na plano je ponovno potegnil dikcijo iz konca osemdesetih let. Po njegovem mnenju se mora Slovenija otresti balkanske miselnosti in jugoslovanske prtljage, ki je nujno povezana z dvomom v kapitalizem in ameriški imperializem. Zdi se, da se bivši osamosvojitelji bojijo novega prevrata v času, ko se dim predhodnega še ni popolnoma razkadil. Morda pa je to priložnost, da se George Soros po desetih letih vrne v Slovenijo.

P.S.: Ob trenutnem stanju na področju neodvisne kulture, ki je v letošnjem letu zaradi ukinjanja javnega financiranja soočena s stvarnostjo lastne krhkosti, se zdi, da bi obstoj tovrstnih filnatropskih pogonov deloma (ponovno) rešil situacijo. A dobrodelnost - kot metanje majhnih drobtin ukradenega javnega dobrega nazaj med ljudstvo – je nevarna taktika. Dobrodelnost je zgolj kratkoročni korektiv socialno neurejene zakonodaje. V njeno nemilost pa so poleg cele vrste na novo ogroženih družbenih skupin v letošnjem letu padli tudi (neodvisni) ustvarjalci na področju kulture.