25. 6. 2012 – 20.00

ART-AREA 195: Slaven Tolj / Medmedijske umetnosti v javnem prostoru

Audio file

V tokratni oddaji lahko prisluhnete naslednjima prispevkoma:

- Slaven Tolj; poročilo iz razstave Srđ je naš, ki se odvija v Galeriji P74 (Lenka Đorojević)

- Medmedijski projekti v javnem prostoru; ob nedavnih projektih M. Batiste & B. Čadeža ter V. Ćosića & I. Štromajerja na ljubljanskih javnih površinah



več v nadaljevanju!

 

 

Prejšnji vikend, ko se je v prestolnici odvijala cela vrsta kulturnih dogodkov, sta bila na sporedu tudi dva dokaj velikopotezna in neizpodbitno privlačna javna projekta, ki bi ju lahko mirne duše okrakterizirali s klišjskim nazivom – multimedijska. Samo dejstvo, da so v nerazdružljivo celoto povezani različni izrazni načini, niti ni toliko presenetljivo, kolikor je redka tovrstna javna manifestacija. Za dokončno razlago se je potrebno poslužiti drugega pomenskega stereotipa – umetnost v javnem urbanem prostoru. Projekta sta se namreč v toplih poletnih nočeh odvijala pod milim nebom.

Najprej sta v sklopu sobotne Poletne muzejske noči na zunanjih površinah Muzeja sodobne umetnosti Marko Batista in Boštjan Čadež uprizorila atraktivni avdio-vizualni nastop, ki je na novo in zaenkrat še dokaj pusto muzejsko ploščad privabil številne zvedave obiskovalce. Nekoliko bolj medijsko pompozno sta skupni projekt 'Telekomunikacija' zastavila Vuk Ćosić in Igor Štromajer, ki sta na povabilo Mestne občine Ljubljana zasedla veliki prireditveni oder na Kongresnem trgu. Oba dogodka sta kljub množici prireditev na prostem pravzaprav precejšnja redkost v domačem miljeju, četudi smo bili v preteklih petnajstih letih priča pospešenem diskurzu o umetnosti v javnem prostoru.

Umetnost v javnem prostoru ima dandanašnji več pomenov, a stična točka različnih pristopov je uhajanje elitne ustvarjalnosti iz zavetja posvečenih umetnostnih ustanov na ulice in trge, kjer se neposrednjeje približa svoji potencialni publiki. Ljudstvo si vselej želi iger. Če je bila umetnost ulice običajno dojeta kot manjvredna in plebejska, je v post-industrijski dobi prevladujoče zabavne industrije postala politično korektna in vsesplošno zaželena. A v tem primeru vsaj v korist brezpravne raje, ki ne najde poti v hermetične institucije. Podobno kot nekdaj triumfi, parade, povorke ali državne proslave so postale javne kulturne manifestacije del zabavne industrije mesta.

Odgovor na vprašanje o razlogih za razcvet omenjenega fenomena – javnih brezplačnih prireditev za najširšo publiko – bi zahteval globljo in kompleksnejšo razpravo, zato je mogoče izpostaviti zgolj najočitnejšega. Torej, zakaj se dandanašnji v malone vsakem mestecu in vasi odvija festival na prostem? Zakaj prestolnica poka po šivih od mnoštva javnih prireditev? V času vladavine parlamentrane demokracije se takšna širokosrčnost zlasti lokalnih veljakov izkazuje kot način neprestane samopromocije, propagande preteklih dosežkov in obenem turističnega pogona mesta. Ljudem tako dajejo iger, ki so očitno cenejše od kruha. Vsekakor pa je to ena vse redkejših pozitivnih plati znotraj črnogledih prognoz stare celine.

Ker je trenutno vizualna umetnost med sodobnimi kulturnimi dejavnostmi ena najtežje dojemljivih za širše množice, je produkcija ambicioznejših projektov posledično dokaj redka. V smislu klasične ekonomske ali birokratske logike, ki se meri v zaslužku ali gledanosti, se vložek le stežka povrne. Ravno zato je bila manifestacija na novem Muzejskem trgu na Majstrovi ulici še dragocenejša. Pred pročeljem stavbe novega Muzeja sodobne umetnosti se je odvijal performans 'Timing Diagrams' tandema Batista – Čadež. Avtorja sta se namenila izkoristiti dani prostor, ki je kot naročen za javna shajanja. Fasado muzeja, ki je s svojo pusto površino kot naročena za vizualne intervencije, sta spremenila v poligon svojega psihadeličnega eksperimenta.

Duet je sodelovanje zastavil na prepletu svojih avtorskih preferenc. Marko Batista je iz na videz odslužene računalniške opreme in nekaterih akustičnih elementov za to priložnost sestavil improvizirani inštrument, ki ga je - vsaj navidezno - upravljal s celim telesom. Zvočilo je oddajalo subtilne in skoraj otožne nizko zveneče tone, ki so se povezani v neko logično zaporedje plazili med udobno zleknjenimi obiskovalci na ploščadi. Njegovo glasbeno strukturo je dopolnjevala monumentalna vizualna podoba, ki je v tem sicer enakovredno zastavljenem duelu dokaj hitro prevladala. Zvok je nehote – morda zaradi svoje nevsiljivosti ali pa zaradi naravne dominantnosti vizualnega med človeškimi čuti - postal podlaga izjemni projicirani svetlobni predstavi.

Štiridelna slika amorfnih struktur se je sprva počasi, nato pa bliskovito, prelivala med različnimi oblikami, se napenjala, upogibala in spreminjala znotraj lastnih okvirov. Četudi je ustvarjena podoba spominjala na organsko migetanje je obenem ohranila zadostno mero zavesti o umetelni in virtualni provinjenci videnega. Vzroci in strukture, ki so se prelivali na projekcijski podlagi, so namerno ohranili nekatere fizikalne zakonitosti tuzemskega sveta. Gledalec je bil tako zlahka ujet v nepozabni klinč nedefinirane podobe. Razvijajoče se linije so v svojem težnostnem pomikanju od zgoraj navzdol vseskozi spominjale na nekakšno nabrekajočo futuristično floro in favno.

Abstrahiranost projekcije je namreč vselej izziv za gledalca, ki se ob konzumiranju metafizičnih vsebin običajno referira na poznani svarni in zaznavni svet ter v njem išče razlage, s katerimi bi interpretiral videno. V primeru Čadeževe intervencije se zdi, da bi gledalec za njeno popolno doživetje pravzaprav moral izstopiti iz svoje racionalnosti in se predati drugačnim mentalnim impulzom. A verjetno bodo šele prebivalci prihodnosti zmogli izraziteje in povsem naravno doživeti svet umetelne računalniške grafike, ki bo kmalu postala del njihovega naravnega okolja.

Ker smo ljudje dandanes še vedno na meji tega dojemanja, se zdi razumljivo, da oba avtorja tehnologijo očitno dojemata z veliko mero fascinacije nad možnostmi njene rabe. Skrajno estetizirani formalizem pa kljub opuščanju vsakršne oprijemljive naracije prinaša določene implikacije v odnosu na širšo družbeno sfero. Kombinacija strašljivega zvoka in pompozne slike je delovala apokaliptično, kot dobro namazan motor neustavljivega stroja, ki ga niti njegov stvaritelj ne more več uničiti. Interpretacija videne nematerialnosti se je matrializirala v vizijo distopične prihodnosti civilizacije s kratkim zgodovinskim spominom. Ravno namerna neizrečnost podaja neizogibni grozeči prizvok všečni vizualni strukturi.

Ravno obratno, z namensko pozitivnim pristopom sta se svojega prvega skupnega projekta 'Telekominikacija' lotila Vuk Ćosić in Igor Štromajer, ki v lastni profanosti in humornosti ne moreta – tudi če hočeta – biti zares pompozna. Njun performans je bil umeščen na veliki oder festivala 'Junij v Ljubljani', kar se je že v samem startu izkazalo za nekoliko neposrečeno gesto. Struktura odra, sicer namenjenega predvsem glasbenim spektaklom, se je namreč izkazala predvsem kot ovira uspešni vizualni predstavitvi  celostnega koncepta tega medmrežnega projekta. Potencialna monumentalnost, pričakovana zaradi samih dimenzij infrastrukture, se je izgubila nekje v praznini med nastopajočimi in publiko.

Ker sta Ćosić in Štromajer zlasti umetnika spleta, takšna forma javnega nagovarjanja ljudstva nikakor ni njun domicil. In kako naj bi spletno umetnost sploh umestili v javni prostor takšnega protokolarnega značaja? Komunikacija je sicer potekala, vendar izključno enostransko, internet pa je bil očitno prisoten le v diskurzu gostobesednega nagovora. Performans se je namreč vseskozi vrtel zlasti okoli vprašanja medmrežnega komuniciranja, a je vseskozi ostal na nivoju neformalnega predavanja, ki nikakor ni zmogel slediti režirani pompoznosti. Ta je bila ustvarjena ob pomoči zelo nasičenega dogajanja – glasbene podlage DJ Borke in DJ Bakta, vizualizaciji Luke Prinčiča, snemanju Vlada Repnika in odpošiljanju twitter sporočil Sunčana Stona.

Vuk Ćosić je prevzel vlogo retorika in zabavnjača. Ob pomoči power point prezentacije je gostobsedno nizal dejstva in razmišljanja o trenutnem in prihodnjem stanju svetovnega spleta. Nekoliko kritično sta avtorja pristopila do trenutne politične klime in klike in ob tem nista pozabila vzeti za primer niti zdaj že ponarodelega preimenovanja treh Janezov Janš; ta umetniški Gesamtkunstwerk je namreč postal v okvirih lokalne kulturniške scene nekako neizogiben in vseprisoten. Postal je “pop” kot je “pop” tudi izvorni Ivan Janša.

'Telekomunikacijo' je tako zaznamovala predvsem profanost, sproščenost in humornost, kar se je na koncu izteklo v prikrito  parodijo prihajajoče državne proslave. Ta je v letošnjem letu najbolj simptomatično zaznamovana s prevlado tradicionalizma in turbo kulture ter nekako nakazuje stvarno sliko sodobne Slovenije enaindvajset let po izpolnitvi zgodovinskih aspiracij. Ravno obratno kot Batista in Čadež sta Ćosić in Štromajer preračunljivo vnašala pozitivnega duha v splošno črnogledo projekcijo prihodnosti. Oba pristopa se na specifičn način navezujeta na stanje duha današnjega nestabilnega trenutka in na distanciran način podajata komentar, ki pa ga je potrebno izbrskati med navrženimi impulzi. Obe projicirani manifestaciji sta ponudili izziv tistim, ki so bili pripravljeni sprejeti igro in razmišljati o različnih aspektih ljudskega bivanja – tukaj in zdaj.

(Miha Colner)

Dodaj komentar

Komentiraj