BREME SVOBODE EMINE DJUKIĆ

Popolna svoboda je problematična ideja, ki v resnici pomeni stanje izmeščenosti in kaosa. Svoboda kot neskončna izbira je nedosegljiva. Tako kot pri ljubezni, brez svobode trpimo, ko pa jo končno dosežemo, zopet nismo srečni. In že smo pri sreči, ki je še eden izmed teh abstraktnih, neoprijemljivih metafizičnih konstruktov.

Kako torej doseči občutek svobode, ne da bi ob tem izgubili stik z realnostjo, raziskuje mlada vizualna umetnica Emina Djukić. Izsledki njenega izrazito introspektivnega raziskovalnega projekta pod naslovom Breme svobode so trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Photon.

Povod za postavitev razstave je predstavitev avtorske knjige fotografij pod istim naslovom. Nekatere, vendar ne vse fotografije iz knjige so hkrati razstavljene tudi v galerijskem prostoru. Knjigo lahko diskretno prelistate, tudi če je ne nameravate kupiti, če si le nadenete posebno, za ta namen priloženo kirurško rokavico. To se navsezadnje tudi spodobi, kajti z intimnim izpovednim materialom Drugega je vedno treba ravnati v rokavicah.

Breme svobode za Emino Djukić pomeni avtobiografsko refleksijo procesov iskanja same sebe, sprejemanja različnih odločitev in občutenja stanja izgubljenosti sodobnega posameznika vsled neskončnega števila možnosti in izbir. Njena sklepna misel je, da posameznik za doseganje svobode potrebuje vsaj ohlapen okvir oziroma vsaj minimalno stopnjo reda znotraj kaosa.

Povedano drugače, na ogled imamo učinkovit primer predstavitve asociativnega toka posameznice s pomočjo podob. Kljub temu da gre za fotografsko razstavo, v spremnem besedilu najdemo besedno zvezo, ki potencialnega konzumenta knjige fotografij naslavlja kot bralca podob. Ravno tu se skriva prvi namig o tem, kako razumeti Breme svobode.

Gre za poskus umetniške refleksije procesa iskanja stabilnosti in poznanosti znotraj kaosa sodobne eksistence. Metaforični jezik uporabljene govorice podob uspešno sega onkraj meja jezika in na tak način plete pripovedi emocij, asociacij in občutkov. Ali, če hočete, čistega označenega. Tako lahko knjigo fotografij razumemo tudi kot pripomoček za nejezikovno branje simbolnega.

Z izbiro fotografij, še bolj pa z načinom njihove postavitve v prostoru, Emina Djukić ruši bariere anonimne odtujenosti posameznika in vzpostavlja mehanizme identifikacije gledalca s povedanim oziroma upodobljenim. Fotografije različnih slogov, tehnik in načinov tiska so postavljene v smiselnih zaporedjih ali pa v ločenih skupinah dveh in več fotografij na način, da tvorijo jasen in nezmotljiv asociativni tok site specific postavitve del.

Takšna narativna tehnika leži nekje na preseku fotoreportaže, stripa in kolaža, kjer prvotno slogovno in tematsko nepovezane fotografije v skupni postavitvi tvorijo nove simbolne in metaforične pomene v novih, zdaj vsem razumljivih kontekstih. Na tak način avtorica vzpostavlja jasne asociacije na različne komponente življenja, od vsakdanjih ritualov, prek družine in potovanja do bolj resnih eksistencialnih razmišljanj o življenjskih odločitvah in svobodi.

Učinek metaforične govorice nekaterih izmed razstavljenih del meji na sinestezijo, kar je sicer subjektivna kategorija, vendar se v medprostoru jezika in čistih podob Bremena svobode zagotovo odvijajo svojevrstne jezikovne igre.

Kot pravi Emina Djukić, lahko bralci podob med prebiranjem iščejo in tvorijo svoje osebne zgodbe. Torej, tudi če se ne moremo vživeti v asociativni tok avtorice, se lahko prepustimo svojemu. Morda je to ena izmed odlik dobre umetnosti, da namesto golega individualističnega ekspresionizma posega v sfero skupnega, na področja življenja, s katerimi se vsi lahko identificiramo. Če že ni dobra ali slaba umetnost, pa je vsaj tista, ki deluje in nas ob konzumiranju ne pusti ravnodušnih.

Morda najpomembnejša misel, ki se poraja ob ogledu razstave, je: zakaj je ravno ideja svobode tista, ki konstituira sodobnega posameznika? Oziroma zakaj je prav svoboda postala ultimativna vrednota v moralni realnosti sodobnosti in kako to, da sami sebe dojemamo kot v prvi vrsti liberalna bitja, najsi gre za svobodo volje, govora, gibanja ali odločanja.

Vprašanje je še bolj pomenljivo, če upoštevamo, kot nam nakazuje tudi Breme svobode Emine Djukić, da nenehna refleksija možnosti izbir vodi v izgubljenost in različne psihopatologije. Prekletstvo izbire je premo sorazmerna zver. Več možnosti imamo na izbiro, težje se odločimo in vse bolj smo paralizirani in nemočni. Morda pa je resnični smisel neomejene svobode in izbire v zmožnosti neskončnega trošenja in nakupovanja stvari, ki jih v osnovi ne potrebujemo.

Verjetno drži, da je življenje sestavljeno iz niza navidezno svobodnih odločitev, vendar resnični problem, kot tudi ugotavlja Emina Djukić, leži v dejstvu, da je število teh navidezno svobodnih odločitev postalo neznosno veliko. Tehnologija na množenje izbir deluje kot katalizator. Od avtomobila in letala, ki sta skrčila obstoječi svet na velikost namiznega globusa, do računalnika z internetom, ki omogoča ustvarjanje vedno novih dimenzij realnosti in na tak način efektivno razmnožuje vsakovrstne izbire. Kar poskusite se usesti za Youtube z idejo, da boste pogledali samo en naključni videoposnetek.

V krizi virusne okužbe neštetih možnosti vseh vrst smo že zdavnaj pozabili, kakšen je bil občutek svobode, ljubezni ali sreče. Za kaj takšnega nam procesi svobodne izbire vzamejo vse preveč časa. Navsezadnje se življenje izriše kot ena velika izbira brez substance. Zato morda ni slabo, da nas vsake toliko časa kakšen umetniški projekt opomni na dejstvo, da ne gre za naravno, temveč krizno stanje posameznika in da pri tem nismo sami.

Dokončni odgovor na omenjeno problematiko bomo v sklopu oddaje težko našli, vendar sta nam razstava in knjiga Breme svobode vsekakor lahko v pomoč pri avtorefleksiji lastnega postmodernega stanja.

Bojan Stefanović

POGOVOR Z MIHO ERJAVCEM

Letošnji, po vrsti že dvajseti Emzinov natečaj Fotografija leta za najboljšo slovensko fotografijo je jagodni izbor nagrajencev predstavil 20. februarja v zdaj zanj že tradicionalnem okolju Cankarjevega doma. Prvo, drugo in tretjo nagrado za avtorsko fotografijo so prejeli Tadej Žnidarčič, Miha Erjavec in Ajda Schmidt, prejemnica nagrade za reportažno fotografijo pa je Fernanda Prado Verčič.

Z izjemo dela Miha Erjavca je natečaj tudi letos postregel predvsem z dobro dokumentarno fotografijo, posameznimi solidnimi bolj konceptualno zastavljenimi in avtorskoizpovednimi fotografijami ter nekaj bolj ali manj posrečenimi eksperimenti z analogno fotografijo. Raznovrstna poigravanja s formati, tehnikami in materiali pa le redko presežejo pojmovanja fotografije kot dvodimenzionalne ploskve. V tem smislu je delo Miha Erjavca zelo dobrodošla popestritev izbrancev natečaja, ki poleg vsebinske in formalne zasnove fotografije raziskuje z/možnosti fotografskega medija kot takega. Postavlja si vprašanje, kaj vse je še lahko fotografija in kaj je mogoče z njo početi.   

Miha Ejavec je mlad oblikovalec in ustvarjalec na pol legalne veje urbane umetnosti grafitiranja, ki se je fotografije lotil z oblikovalskega stališča – s predpostavko, da gre za objekt in uporabni predmet, ki se ga je mogoče dotikati, ga premikati in z njim vzpostaviti interaktiven odnos. Po besedah avtorja, ki prihaja iz družine fotografov, ga je k raziskovanju fotografije kot objekta spodbudilo to, da so ga v otroštvu nenehno opozarjali, naj se ne dotika fotografij, ker se bodo na njih poznali prstni odtisi.

Fotografija, ki nosi naslov 150 m je odvita rolica filma, na katerega je z digitalno manipulacijo odtisnjena panorama grafita, ki krasi 150 m dolgo betonsko ograjo nekje ob železnici in daje vtis, da gre za diapozitiv. V vsebinskem smislu fotografija predstavlja svojevrsten dokument urbanega projekta Mihe Artnaka, Vzorec iz otroštva, izvedenega leta 2011.

Če na kratko povzamem, za kateri projekt gre: Miha Artnak je sredi poletja 2011 na že omenjeno betonsko ograjo nekje ob železnici s sprejem izrisal repetitiven vzorec stiliziranih zajcev. Pred tem pa je lastnika prepričal, da je za grafitiranje ograje prejel dovoljenje ministrstva za kulturo. Akt grafitiranja sredi belega dne je seveda kmalu izzval pozornost lokalnih policistov, ker pa je Artnak imel dovoljenje lastnika, dejanju niso sledile nobene kazenske sankcije. Celoten projekt je bil strnjen v 15-minutni film in neke vrste manifest, v katerem umetnik govori o življenjskih omejitvah ter o sprejemanju odgovornosti. Film je bil maja 2012 premierno predvajan v Kinu Šiška, s tem pa pridemo tudi nazaj na delo Mihe Erjavca.

Ob premieri filma je bila namreč na voljo tudi fotografija 150 m, ki je v formalnem smislu pomenila predvsem inovativen eksperiment, kako iz fotografije narediti knjigo umetnika. Takrat je zaradi menda previsoke cene 15 € ni kupil nihče, je pa zato avtor letos prejel 2. nagrado za najboljšo slovensko fotografijo leta, kar tudi ni slabo. O tem in še čem sva se z avtorjem pogovarjala v sledečem pogovoru.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek