Seminar ONKRAJ NOVOMEDIJSKE UMETNOSTI (Kino Šiška, 22., 23.4.)

1. Domenico Quaranta: Onkraj novomedijske umetnosti (Domen Ograjenšek)

Nenavaden je čas, ko postanejo implikacije medija razvidne; ko se človek ustavi v svojem delovanju in naposled ove, da stoji v novem svetu. Nenavaden pravimo zato, ker ni očividnega razloga, ki bi botroval njegovemu nastopu. Zato je težko reči, kdaj se je človeštvo docela ovedelo revolucionarnega dometa Gutenbergovega izuma tiska. Kdaj, če kdaj, je ugotovilo, da po njem ni drugačen le svet, temveč tudi človek sam.

Muhavost refleksije je tako razlog, ki ohranja vprašanje medija relevantno. Zato nas preseneča, da kljub vsesplošni prisotnosti novih medijev ti na polju umetnosti zasedajo le mesto obrobne niše. Kaj je novomedijska umetnost in kako razumeti njeno marginalno mesto? To sta namreč poglavitni vprašanji seminarja z naslovom Onkraj novomedijske umetnosti, ki je potekal 22. in 23. aprila. Seminar je organiziral zavod Aksioma v koprodukciji s Kinom Šiška. Osrednji del programa so sestavljala ekstenzivna predavanja Domenica Quarante, ki je predstavljal svojo knjigo Onkraj novomedijske umetnosti, pravkar izdano v slovenskem prevodu.

Kot je razvidno že iz naslova, se je osrednja tema seminarja dotikala umetnosti, ki si je tekom druge polovice dvajsetega stoletja in predvsem s prehodom v novo tisočletje pridobila naziv 'novomedijska umetnost'. Kar je pri njej problematično, je spreminjajoče in pogosto tudi manjkajoče merilo izbora pripadajočih umetniških del, ki je za sabo pripeljalo negativen odziv umetnostne kritike. Razstave, ki so tematizirale novomedijsko umetnost, so tako vključevale dela, ki jih je družil le takšen ali drugačen odnos do novih medijev in tehnologije. Temu pa se je pridružil tudi dvomljiv način prezentacije v razstavnem prostoru, ki je poudarjal njihovo neposredno tehnološko plat.

Da bi razumeli to enodimenzionalno recepcijo novomedijske umetnosti, se lahko obrnemo k Jaqueline Stevens. Ta namreč pravi, da se je v primeru bioarta pod vplivom sponzorstev in nevednosti umetniškega sveta gradila optimistična slika o genskih znanostih, ki pa se ni ujemala s tedanjim dejanskim stanjem. Umetnost se je tako znašla vpeta v PR-strategijo, ki naj bi utrdila zaupanje v mesto genske tehnologije v naši prihodnosti in navdušenje nad njim. Od tod je razumevanje površinske recepcije kot simptoma razpetosti med tržno silo tehnoloških podjetij in institucionalno silo sodobne umetnosti le še korak stran. In res, kot je uspelo prikazati Quaranti, so tehnološka podjetja začela sponzorirati novomedijske razstave in pogosto razstavljala tudi v lastnih poslovnih centrih. Vse to le zavoljo pozitivne podobe svoje znamke. Velike institucije sodobne umetnosti pa so opravljale nereflektirano delitev umetniških del, ki je bila predvsem posledica tehnološke in medijske nepismenosti. Umetniška dela so bila zato razvrščena v ustaljeni izbor sodobne umetnosti, ki je zanemaril njihovo novomedijsko ali tehnološko plat, ali pa so obtičala v obrobni niši naivne tehnološke radovednosti.

Na podlagi takšne institucionalne delitve se je začela pojavljati shematična podoba dveh umetniških svetov, ki jo najbolje predstavi Manovicheva delitev na Duchampovo in Turingovo deželo. Prva tako predstavlja umetniški svet sodobne umetnosti, ki jo zaznamujeta predvsem samoreferencialnost in vsebinska naravnanost. Druga pa reprezentira svet novomedijske umetnosti, ki je v svoji tehnološki naravnanosti razpršena na mnoga področja vednosti, ne da bi kateremu od njih pripadala. Že ta shematični prikaz je dovolj, da izpostavimo določena očividnejša oblastna razmerja, ki na seminarju niso prejela kaj preveč pozornosti. Kolikor je namreč svet sodobne umetnosti vsebinsko naravnan in samoreferencialen, ima podobno konceptualno ali strukturno naravo kot kategorije, ki jih ustvarja.

Nasprotno pa se svet novomedijske umetnosti s svojo mnogotero in razpršeno naravo vztrajno ogiba kakršnemukoli urejajočemu ali enotujočemu principu. Problema novomedijske umetnosti tako ne predstavljajo le neuspešno izbrana in prezentirana dela, kot je poskušal prikazati Quaranta, temveč je problem že kategorialnost nasploh. Torej kategorialnost, ki po svoji strukturni naravi stoji na strani sodobne umetnosti in v njen prid nasilno ureja razpršeno polje novomedijskih del.

Kako se sedaj izviti iz shize umetniških svetov? Sledeč predstavljeni knjigi je to omogočil pojav interneta, ki je vzpodbudil vznik Net.art umetnosti. Ta se je v svoji specifični vmesnosti med vsebinsko naravnanostjo in tehnološko razpršenostjo lahko zoperstavila tako svetu sodobne kot tudi svetu novomedijske umetnosti. S pojavom svetovnega spleta se je torej naenkrat pojavila nova umetniška paradigma, ki je s kritičnim nabojem in konceptualno dovršenostjo zavračala očitke tehnološke naivnosti. Hkrati pa je z lastnim dostopom do vedno večjega števila ljudi lahko povsem obšla vrednostni in distribucijski sistem sodobne umetnosti.

Se je mogoče strinjati s Quaranto? So z domnevno prevratnim momentom internetne dejansko položena tla za korak onstran novomedijske umetnosti? Torej, ali je s tem že nastopila umetnost, ki bi ji skupaj z osrednjim gostom seminarja lahko rekli 'postmedijska'? Enostavnega odgovora na to vprašanje na seminarju nismo dobili, lahko pa zaključimo z geslom Petra Weibela, ki pravi »[da, m]edijem nihče ne more ubežati. [Da ni n]ikakršnega slikarstva [...] več zunaj ali onkraj medijskega izkustva[, n]ikakršnega kiparstva [...] zunaj ali onkraj medijskega izkustva [in n]ikakršne fotografije [...] zunaj ali onkraj medijskega izkustva.«

2. Domenico Quaranta: slovenska novomedijska umetnost / predstavitve organizacij (Kristina Pranjić)

Ste se mogoče spraševali, kako je z novomedijsko umetnostjo pri nas? Zanimivo je, da Quaranta tako v svojem delu kot v seminarju izpostavlja Slovenijo kot najbolj zanimivo področje v svetu novomedijske umetnosti. Na našem prostoru naj bi se umetnost te vrste namreč razvijala neobremenjeno od samega medija, ki ga ponavadi diktirajo interesi sponzorjev. Takšna naravnanost pa ji je dala možnost globoke kulturne in kritične refleksije. Ravno kulturni kontekst je ključnega pomena za produkcijo novomedijske umetnosti, ki lahko z njegovim umanjkanjem postane popolnoma irelevantna.

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Quaranta prepozna v Sloveniji »primer virtuoznega pristopa« k novomedijski umetnosti. Pri nas je namreč novomedijski ali intermedijski sektor financiran iz javnih sredstev in je enakovreden ostalim področjem kulture. Takšna sprejetost novomedijske umetnosti v zadnjih petnajstih letih je omogočila dobro delovanje različnih organizacij in povečanje produkcije in razstavljanja novomedijskih del, ki bi si sicer težko izborila svoj prostor. Zunanji opazovalec – Quaranta – opaža na našem prostoru kontrast med razvojem sodobne umetnosti in tistim, kar imenuje intermedijski sektor; medtem ko je sektor sodobne umetnosti doživel stagnacijo in pomanjkanje kakovostnih del, se je z intermedijskim sektorjem zgodilo ravno nasprotno. Po njegovem mnenju naj bi najzanimivejša slovenska dela v zadnjih petnajstih letih bila produkcija avtorjev s področja intermedijske umetnosti. V knjigi lahko zasledimo imena, kot so Marko Peljhan, Janez Janša in Polona Tratnik, ter omembo Galerije Kapelica, ki jo Quaranta označi za eno izmed gonilnih sil sodobne umetnosti v Sloveniji.

Slovenski intermedijski umetnosti se je uspelo izviti iz značilnega manjvrednostnega kompleksa, ki nastaja ob veličini pojma 'sodobna umetnost'. Intermedijska umetnost ne nastopa kot tekmec, ampak kot enakovreden člen kreativne energije slovenskega umetniškega prostora. Ob tem je ključnega pomena tudi naslednja hiba v mehanizmu novomedijske umetnosti – njena kulturna izoliranost, ki za slovensko intermedijsko sceno zagotovo ne drži. Ravno nasprotno – naši intermedijski projekti zastavljajo ključna družbena vprašanja, ki so vpeta v kontekst umetnosti, znanosti in tehnologije.

Quaranta izpostavi najbolj znamenit projekt Marka Peljhana - Makrolab, ki je izvrsten primer uporabe tehnologije s socialno in politično konotacijo in ne zgolj demonstracija zmogljivosti najboljše tehnologije. Konstrukcija Makrolab je iz samozadostnega izoliranega prostora postala prostor za opazovanje ptic, vremenskih sprememb in telekomunikacij. Abstraktni podatki radijskih valov in dogajanja v atmosferi so se materializirali v tridimenzionalne strukture in dokumente – nevidno je postalo vidno. Takšno razkrivanje je tesno povezano z iniciativo po vnovičnem premisleku o strukturah moči, ki nevidno prek telekomunikacijskih sistemov delujejo povsod okrog nas.

V knjigi Onkraj novomedijske umetnosti Quaranta omeni tudi projekt INSULAR Technologies, s katerim se je Peljhan posvetil razvijanju odprtega, globalnega in neodvisnega radijskega komunikacijskega sistema, ki bi bil popolnoma ločen od državnih in komercialnih komunikacijskih omrežij. Umetnik s pomočjo inženirjev in hekerjev uresničuje ideje, ki so bile v preteklosti stvar znanstvene fantastike. Nova tehnologija pa se uporablja v namene novega kulturnega konteksta, ki ozavešča ljudi in izpostavlja problematiko nadzora, podnebnih sprememb in pomembnost formiranja otokov odpora.

Čeprav smo zatrdili, da medijem ne more nihče ubežati in da onkraj medijev ni ničesar več, bomo na tem mestu dodali še naslednje – onkraj medijev je kritično oko, onkraj medijev se formira otok odpora. Naj se vaš pogled čudi ob obisku ene izmed sedmih slovenskih intermedijskih organizacij, ki so se nam predstavile v Kinu Šiška.

Prva je multimedijski center KIBLA v Mariboru, ki želi skozi prezentacijo in produkcijo sodobnih izobraževalnih, kulturnih in umetniških praks transformirati pasivnega gledalca v aktivnega soustvarjalca. Naslednji se nam je predstavil laboratorij za znanost in umetnost Ljudmila z DIY in open source pristopom, ki povezuje področje tehnologije in umetnosti ter ceni svobodo kot najpomembnejšo vrednoto.

Nadalje smo imeli priložnost slišati o projektih Zavoda Projekt ATOL, ki združuje znanost, umetnost in tehnologijo ter si za svoj prostor izbira odročna prostranstva, kot sta Arktika in vesolje. S hladno tehnologijo na eni strani in toploto živih organizmov se ukvarja Galerija Kapelica, ki premika meje v umetnosti v smeri novih paradigem in izraznih sredstev. Imeli smo priložnost spoznati tudi zavod za procesiranje sodobne umetnosti Cona, ki se osredotoča na zvok in na oddajanje zvočnih valov, ki prek FM-frekvence posegajo v javni prostor.

Kot predzadnji se nam je predstavil muzej tranzitornih umetnosti MoTA, interdisciplinarna platforma, najbolj znana po festivalu SONICA, ki se z eksperimentalno in živo umetnostjo premika po točkah brez stalnega fizičnega prostora. Na koncu je prišel na vrsto tudi sam organizator seminarja - zavod za sodobne umetnosti Aksioma, ki se zanima za umetniško produkcijo, povezano z novimi tehnologijami, ob katerih tematizira sodobno družbo v navezavi na ključna etična, politična in estetska vprašanja.

3. Net.art / Vuk Ćosić in Heath Bunting (Miha Turk)

Internet je novi medij par exellance. Je meta medij ki je revolucionarno spremenil način posredovanja in sprejemanja informacij. Umetnost na to nikakor ni imuna. Quaranta dojema internet kot tisti medij, ki je združil svet novomedijske umetnosti z uradnim umetniškim svetom - posredno in neposredno. K temu so v prvi vrsti prispevali umetniki in institucije, ki uporabljajo internet kot način distribucije in za informiranje javnosti o umetniških projektih. Informacija o dogodku v New Yorku ali v zakotni Ljubljani potrebuje popolnoma enak čas, da obkroži ves svet. Centri umetnosti pravzaprav niso več mogoči, saj je vse postalo mreža. Kljub vsem pa zgolj uporaba interneta še ne naredi umetnika za »internetnega umetnika«.  

Pri internetni umetnosti je internet medij, tema in predvsem razstavišče. Net.art je eno izmed prvih umetniških gibanj, ki je raziskovalo kreativne zmožnosti interneta ne le kot posrednika, ampak tudi kot samostojnega medija. Quaranta definira izraz kot samoironično etiketo, ki je postala katalizator dinamične skupnosti, zaznamovane predvsem z zavračanjem sistema in institucij, premagovanjem paradigme delo-kot-objekt, odpravo razlikovanja med ustvarjalcem in opazovalcem ter izpodbijanjem pojma avtorstva - nekakšen Kabaret Voltaire novega dadaizma. 

Skozi seminar Onkraj novomedijske umetnosti smo se imeli priložnost srečati z dvema ključnima protagonistoma Net.art scene iz zgodnjih devetdesetih - z Ljubljančanom Vukom Ćosićem in Bristolčanom Heathom Buntingom. Njune izjave o rojstvu, smrti in posmrtnem življenju Net.arta ustvarjajo podobo o burnem odnosu novomedijskega umetnika in umetniškega sistema, v katerem so ustvarjalci večno razpeti med zvestobo mediju in uradnim svetom sodobne umetnosti.

Net.art je uporabljal internet, ko je bil ta še obskuren fenomen, omejen na majhno skupino tehnoloških navdušencev. Vuk Ćosić je govoril o ozadju, vzgibih in odnosu prvih protagonistov Net.arta:

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Net.art se je z internetom ukvarjal, še preden je bil ta popularen. Internet se postopoma premakne iz undergrounda, s tem pa se Net.art vključi v kroge institucij.

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Bistvena težava je razstavljanje v prostoru, ki je težavna naloga novomedijske, pa tudi širše sodobne umetnosti, ki temelji na specifičnem mediju. Ćosić je razmišljal o implikacijah Net.arta v drugih prostorih in o soočenju s svojim delom v galeriji:

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Heath Bunting je ponudil malenkost drugačen razmislek o zgodovini in smrti Net.arta:

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Internet ni več zgolj medij, ampak je postal prostor, ki se konstantno širi in transformira. Zanimalo nas je, ali lahko danes sploh še lahko razmišljamo o internetu kot o istem mediju, ki ga je predstavljal leta 1994:

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Heath nam je povedal, kje se po njegovem mnenju razvija nov potencialni prostor za umetnost, podoben tistemu, ki ga je imel internet v devetdesetih: 

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

4. Spremljevalni program / recenzija razstave  F. U. C. K. & QR kode za digitalne nomade (Domen Ograjenšek)

Razstava Golana Levina F. U. C. K. & QR kode za digitalne nomade se vključuje v spremljevalni program seminarja Onkraj medijske umetnosti in se s tem pridružuje performansu Emila Kozoleta z naslovom E-dentiteta, performans/instalaciji Andree Knezović, naslovljeni Na pragu, in predavanju ter delavnici Heatha Buntinga. V tem kontekstu se ponuja priložnost, da se dotična dela, ki so na ogled v prostorih Aksiome do 9. maja, premisli v odnosu s problematiko, ki jo razpira seminar.

Razstava v Aksiomi sestoji iz dela F. U. C. K. — Free Universal Construction Kit in dela QR kode za digitalne nomade. Na ta način se v razstavnem prostoru prepletata dve različni temi, ki pa ju navsezadnje družita družbenokritična naravnanost in pa tehnološka podkrepljenost. Kot taka je razstava dober pokazatelj breztemeljnosti shematičnega razločevanja med sodobno in novomedijsko umetnostjo. Torej breztemeljnosti shematizma. Ta namreč spregleda komplementarno naravo konceptualne dovršenosti in  medijske ali tehnološke inovativnosti. Ne nazadnje se v nasprotju s tem pojavlja vprašanje, ali je v razcvetu digitalne dobe sploh še mogoče prezreti medijsko in tehnološko prepojeno vsakdanjost.

F. U. C. K. oziroma Brezplačni univerzalni konstrukcijski pribor na ta način problematizira zaprto naravo družbenih univerzumov. Na njihove meje namreč naletimo skozi vsakdanjo rabo produktov, ki so v svoji kompatibilnosti omejeni na komodifikacijski nabor pripadajoče znamke. Umetnik se tako skozi spretno rabo tehnik 3D-tiskanja loti polnjenja vrzeli konkurenčnega patentiranja. To pa dosega s produkcijo različnih plastičnih vmesnikov, ki omogočajo povezovanje do zdaj nepovezljivih kosov konstrukcijskih igrač, kot so igrače Lega® in Dupla®. Razstavljeni artefakti so pri tem le še nekakšen fizičen odsev umetniškega dela oziroma njegov prevod v razstavni prostor, ki pa svoje pravo mesto ohranja v open-source dostopnosti samih načrtov vmesnika. Ta lastnost, ki druži obe razstavljeni deli, gotovo ni nekaj zanemarljivega. Priča namreč o družbenokritični gesti vnovične prisvojitve vednosti izpod jarma politične in gospodarske lastnine. Zato so bistvene umetnikove besede, ko pravi, da je "vzvratni inženiring državljanska dolžnost". V tem smislu lahko rečemo, da se ne smemo sprijazniti z okvirji, ki nam jih postavljajo goli podjetniški obrati, saj se le tako lahko izognemo popolni komodifikaciji naše realnosti.

Delo QR kode za digitalne nomade po drugi strani ponuja nabor šablon, s katerimi se lahko grafitira QR-kode. Te čitalne kode se v svojem pomenu razkrijejo šele s posredovanjem različnih čitalnikov, med katere spadajo tudi mobilni telefoni. Razstavljeni artefakti so tako le orodja, s katerimi širimo možnost kodificirane komunikacije in si s tem prisvajamo simbolno krajino javnih prostorov. Toda zakaj kodirani jezik? Zdi se namreč, da je v informacijskem vrvežu sodobnega javnega življenja težko vzdrževati zadovoljivo raven pismenosti. Take namreč, ki bi se uspešno soočala z nasičenostjo medijske krajine. Vprašati se je treba, ali ta rudimentarna oblika komunikacije kot golega posredovanja informacij sploh še zadostuje v svetu vse bolj zmedenega javnega mnenja?

Med projekti, ki jih umetnik postavlja s svojimi sodelavci, so tudi serije šablon, ki omogočajo grafitiranje družbeno relevantnih statistik na eni strani in simplicističnih vrednostnih sodb v stilu petih zvezdic na drugi. Glede na to, da v dobi interneta ne primanjkuje surovih dejstev, temveč prej sredstev za njihovo interpretacijo, se zdi ta poteza nenavadna. To velja še posebej v primeru simplicističnih  vrednostnih sodb, ki s svojim preprostim principom odpravljajo potrebo po oblikovanju kompleksnejših mnenj. Zato se je nujno vprašati, ali gre z njihovim prevodom iz virtualnega v fizično za poglobljeno pasivizacijo javnega mišljenja.

Kljub vsem zadržkom pri konkretni rabi pa je kod, ki ga umetnik uporablja, vendarle tisto zadnje stičišče med jezikom in rečmi, ki nas opozarja na našo lastno programiranost. Torej na našo osebno vpetost v medij, ki je v teku vsakdana ne opazimo. Ne nazadnje je vsak kotiček naše biti le še črtica koda, ki čaka na svoj ukaz. Mi pa smo kot taki vselej že odtujeni.

Znašli smo se torej pred interpretativnim razcepom med intenzivnejšo pasivizacijo družbe in poslednjim opozorilom na lastno odtujenost. Pred razcepom, ki priča predvsem o konceptualni nedovršenosti, ki je na polju družbene kritičnosti povsem odveč. Če Dominico Quaranta poziva umetnostno kritiko k opustitvi navlake svoje tehnološke in medijske nevednosti, moramo mi nasprotno pozvati tudi umetnike, da v primeru konceptualne zastavljenosti svojih del ta tudi ustrezno konceptualno dovršijo. Le tako se lahko prepreči zev, ki v imenu sodobne umetnosti poskuša marginalizirati njeno novomedijsko plat.

Tokratno medijsko obarvano oddajo Art-Area zaključujemo s sporočilom Heatha Buntinga, ki ga je namenil vsem poslušalcem Radia Študent.

///////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

//////////////////////////////////////////////////

Brezplačen izvod e-knjige Domenica Quarante Beyond New Media Art je dosegljiv na naslednji povezavi: http://www.lulu.com/shop/domenico-quaranta/beyond-new-media-art/ebook/p…. In še slovenski prevod: http://www.lulu.com/shop/domenico-quaranta/onkraj-novomedijske-umetnost….