ART-AREA 235

ART-AREA 235

Oddaja

V 235. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite refleksiji festivala Fotonični trenutki – Mesec fotografije. Bojan Stefanovič bo premišljal o aktualnem festivalu ter se obenem oziral v preteklost in poslanstvo fotografije. V nadaljevanju prisluhnite še intervjuju z Vesno Bukovec, kustosinjo festivala Video in progress 5, festivala, ki je letos pripeljan pod okrilje festivala Fotonični trenutki (Lenka Đorojević). Sledi pogovor z Barbaro Borčić, kustosinjo razstave Tekma s časom. Performans in video v vzvratnem ogledalu, ki je še vedno na ogled v Slovenskem gledališkem inštitutu. S kustosinjo se je pogovarjala Lenka Đorojević.

 

FOTONIČNI TRENUTKI in VIDEO IN PROGRESS 5

Mesec junij v Ljubljani poteka v znamenju festivala fotografije Fotonični trenutki. Bienalni festival, ki poteka že od leta 2004, se od samega začetka osredotoča na področje jugovzhodne Evrope, oziroma prostor nekdanje Jugoslavije in okolice. Po besedah enega izmed organizatorjev, Mihe Colnerja, je bila ob nastanku festivala izvirna ideja ravno odpirati mednarodni javnosti do tedaj relativno slabo poznano področje fotografije v jugovzhodni Evropi. Kljub temu, da letošnji Fotonični trenutki gostijo geografsko precej raznolik nabor gostov, še vedno ostajajo zvesti izvirnemu poslanstvu. Tako zajeten delež predstavljenih avtoric in avtorjev prihaja prav s področja nekdanje skupne države.

Osrednja tema festivala je vprašanje fotografije v javnem prostoru. Izbor del je torej osredotočen na vlogo fotografije v javni domeni, oziroma njeno funkcijo v vsakdanjem življenju. V praksi to pomeni, da nam festival na ogled ponuja predvsem avtorske reprezentacije dokumentarne, reportažne ter portretne fotografije in tudi nekaj video umetnosti.

Takšna tematska opredelitev je pravzaprav povsem na mestu. V dobi hiperprodukcije podob lahko govorimo o popolni nasičenosti občinstva z umetniško fotografijo. Digitalni fotografski aparati ter programska orodja so ustvarili pogoje, v katerih se s takšno ali drugačno obliko fotografije lahko ukvarja prav vsakdo. Posledično je estetska oziroma klasično razumljeno umetniška fotografija razvrednostena do te mere, da lahko danes že govorimo o obratu k preteklosti.

Tematska usmeritev letošnjih Fotoničnih trenutkov odraža ravno to filozofijo vračanja k izvirnemu poslanstvu fotografije. Slednja je v času svojega izuma prevzela primat slikarstvu pri natančnem in podrobnem upodabljanju resničnosti. Dokumentiranje in ohranjanje pomembnih trenutkov tako svetovne zgodovine, kot tudi vsakdanjega življenja navadnih smrtnikov, je bila tista izvirna funkcija fotografije kot mehanskega slikarstva, ki si ga lahko privošči vsakdo.

Če je proletarizacija vizualne upodobitve zaznamovala obdobje zgodnjega kapitalizma in zametke individualistične družbe, pa je digitalna eksplozija neskončne reprodukcije umetno ustvarjene podobe značilnost dobe globalizacije in interneta. Danes, ko je fotografov skoraj toliko kot njihovega občinstva, se fotografija vrača nazaj k svoji prvotni vlogi proteze kolektivnega in individualnega spomina.

Pri tem velja izpostaviti ravno njeno vlogo v funkciji javnega z ozirom na učinke sodobnih tehnologij. Ustvarjanje in distribucija fotografije sta postali cenovno in logistično tako nezahtevni, da slednja predstavlja popoln spoj zasebnega in javnega. Še posebej z ozirom na nove medije lahko fotografija, posneta v zasebne namene, hitro postane del javnega diskurza.

Tovrstno prepletanje javnega in zasebnega raziskuje projekt Zipped Worlds, ki je nastal v koprodukciji Centra za sodobno fotografijo Photon ter Trieste Contemporaneo. Projekt preizprašuje vlogo in percepcijo fotografije v javnem prostoru tako v smislu njene fizične prisotnosti, kot tudi izpostavljenosti javnega prostora nenehnemu snemanju in slikanju znotraj digitalne kulture.

Projekt distURBANces po drugi strani skuša subverzirati uveljavljene percepcije urbanega in tehnološkega skozi znanstveno fantastiko Phillipa K. Dicka. Pri tem se avtorji pogosto poslužujejo fotomontaže z namenom poustvarjanja dokumentarne in reportažne fotografije.

Avstrijski dvojec G.R.A.M. s serijo Reenactmedia predstavlja vnovične uprizoritve zelo znanih podob. Na ta na način poizkušata subverzirati njihovo dokumentarno in arhivsko vrednost.

Nekoliko drugačen pogled na sodobno fotografijo predstavlja razstava Fotomorgana, katero lahko razumemo kot kontrapunkt prej omenjeni dokumentarni vlogi fotografije. Dela desetih umetnic in umetnikov koristijo fotografijo kot izrazno sredstvo pri povsem konceptualnem umetniškem ustvarjanju. Vendar, kot nam pravi naslov, ta dela hkrati kameleonsko pozirajo kot portreti in fotoreportaže. Na ta način sama dokumentarna funkcija fotografije postane predmet umetniške interpretacije.

Retrospektiva Josepha Koudelke z naslovom Sledi morda najbolje ponazarja funkcijo fotografije kot tehnike kolektivnega spomina. Njegove fotografije kot dokumenti časa in prostora prikazujejo ravno dokumente nekih drugih časov in metafizičnih prostorov. Grške in rimske arheološke najdbine skozi Koudelkin objektiv z določeno ironijo pričajo o nespremenljivi potrebi človeka po ohranjanju kolektivnega spomina, naj si bo v kamnu ali pa digitalnem arhivu.

Seveda pa vprašanje fotografije v javnem prostoru oziroma njene dokumentarne funkcije presega meje samega fotografskega medija. Problematiko digitalne in mehanske reprezentacije družbenega dogajanja lahko hitro razširimo na vse žanre in zvrsti umetnosti. V situaciji hiperprodukcije družbenih dogodkov, kot tudi njihovih dokumentov, je prav problematika ohranjanja in arhiviranja predmet kuratorskih in konservatorskih naporov najrazličnejših posameznikov in institucij.

Tako ne preseneča, da je v letošnje festivalsko dogajanje prvič vključen tudi mednarodni festival videa Video in Progress. Tega že od leta 2008 v okviru Zavoda Kolektiva vodita Vesna Bukovec in Metka Zupanič. V sodelovanju s Centrom za sodobno fotografijo – Photon sta pripravili že peto izdajo festivala s skupnim naslovom Odsevi preteklosti.

Festival Video in Progress karakterizira širok nabor mednarodne video produkcije na temo urbane zgodovine in spomina. Kot sta zapisali kustosinji, »sva se tokrat posvetili raziskovanju tematike časa, minljivosti in vprašanja, kako prepletanje skupnih zgodovinskih narativov z intimnimi spomini vpliva na oblikovanje identitete in dojemanja sveta.«

Video umetnost se v obdobju večmedijske kulture s svojimi narativi vključuje v dokumentiranje in interpretacijo, oziroma reinterpretacijo preteklih dogodkov, razumevanje današnje družbe ter osmišljanje lastnega delovanja. Vesna Bukovec ob glavnem izboru izpostavlja tudi dve gostujoči selekciji. Prva je eksperiment italijanskega festivala Magmart z naslovom 100 x 100 = 900, v katerem so umetniki iz vsega sveta vabljeni k temu, da vizualizirajo 20. stoletje. Druga selekcija je Afriški časovni stroj francoske založbe Lowave, v katerem umetniki iz afriških držav in diaspore zamišljajo morebitno prihodnost kontinenta z ozirom na preteklost in sedanjost.

V sklopu študentske produkcije izbor Urbane zgodbe, ki ga je pripravila Rene Rusjan, se prikazuje pogled mladih generacij na razumevanje urbanega prostora in lastnih spominov. O glavni selekciji z naslovom Prilaščanje zgodovine prisluhnite kratki izjavi kustosinje Vesne Bukovec:

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje

////////////////////////////////////////////////////////////////

 

Kot vse ostale selekcije festivala Video in Progress, tudi umetnica v fokusu, slovenska režiserka in videastka Anja Medved, v svojih delih poudarja problematiko ohranjanja zgodovinskega spomina. S pomočjo pripovedi različnih ljudi poskuša podati drugačne poglede na različne zgodovinske konstrukte. Spovednica tihotapcev in Mesto na travniku prikazujejta razmerja in prepletanje uradne zgodovine in arhivov z osebnimi spomini in ustno, velikokrat nezapisano lokalno zgodovino.

Problematika arhiva je izpostavljena kot pomembna pri ohranjanju nezapisane zgodovine prek spominov posameznika, ki jih je umetnica raziskovala tudi s pomočjo spominodajalskih akcij. V sodelovanju z Mestnim muzejem v Ljubljani je izpeljala tudi projekt Ordinacija spomina Ljubljana, ki je premierno predstavljen v letošnji izdaji festivala. Kot pomembno se kaže izpostavljanje razlike med institucionalnimi in osebnimi arhivi ter načini njihovega združevanja in pristopi h grajenju vzporedne zgodovine ter njenemu celovitejšemu razumevanju.

 

TEKMA S ČASOM: VIDEO IN PERFORMANS V VZVRATNEM OGLEDALU

Ob festivalu Fotonični trenutki želi problematiko arhiva in načine ter modele arhiviranja poudariti tudi razstava Tekma s časom: Video in performans v vzvratnem ogledalu, ki jo je kurirala Barbara Borčić. Razstava, ki je na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta, kaže na različna razmerja med uprizarjanjem in gibljivimi slikami od sedemdesetih let minulega stoletja do danes.

Ali kot podrobneje pojasni kustosinja razstave: »Najbolj konstruktivno razmerje med videom in performansom predstavljajo projekti, ki povezujejo proces strukturirane in izkustvene performativne situacije s formalnim raziskovanjem video jezika in z elektronskim eksperimentiranjem ter razvijajo razsežnosti videa, ki pripadajo slikarski in performativni procesualnosti, ali pa tisti, v katerih je video že vključen kot konstitutivni del dogajanja in spodbujevalec naracije. Vrsta umetnikov pa izvaja performanse v zasebnem kontekstu in jih beleži na kamero ali na podlagi lastnih javnih performansov izdela dokument ali umetniški video.«

Razstava Tekma s časom: Video in performans v vzvratnem ogledalu v prostoru Slovenskega gledališkega inštituta vzpostavi reprezentacijsko polje, ki želi na novo kontekstualizirati reprezentacijo videa in performativnih praks. Kot zapiše kustosinja razstave: »Niti performans niti video umetnost sama po sebi nista prav jasno polje, prepletata se z drugimi umetniškimi polji in se, zlasti v zadnjem času, integrirata z drugimi, t. i. novimi mediji. Videti je, da sodita večinoma v reprezentacijska polja drugih umetnosti, kot je npr. galerija reprezentacijsko polje za likovne umetnosti, kino za film, gledališče za uprizoritvene umetnosti, ali pa televizija in internet, ki sta poligon raznovrstnih produkcij. Še najbolj res njuni polji sta spet podobni, torej specializirani festivali in klubi.«

Na razstavi Tekma s časom. Video in performans v vzvratnem ogledalu so predstavljena dela: video akcija Nuše in Sreča Dragana Video slikanje (Masculin – Feminin), studijsko snemanje in avtorski video Mihe Vipotnika: Videogram 4, video performansi Marka A. Kovačiča: Casus belli in Dube Sambolec: Collectors #3, *Settings*, akcija za kamero Martine Bastarda, Mateje Ocepek in Nataše Skušek: Pissing, performansa za kamero Tomaža Furlana Wear IV–VI iz leta 2005 in Ane Čigon One More Kick ter urbana koreografija Mateje Bučar The Unnoticed. O izboru del in konceptu razstave avtorica v nadaljevanju pove:

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Intervju se nahaja v posnetku oddaje

////////////////////////////////////////////////////////////////

Pogovor na temo Modeli arhiviranja, izkušnje, povezovanje in politična volja, ki bo potekal 12. junija na Slovenskem gledališkem inštitutu, je le eden v nizu prizadevanj za spodbuditev korenitih premikov in sprememb na polju kulturne politike glede obstoja, dokumentacije in arhiviranja videa in performansa. Zavedanje o značaju arhiviranja, kot pravi Barbara Borčić, izhaja iz dejstva, da je »le z arhiviranjem mogoče doseči celovito razumevanje nematerialne dediščine in pri tem ukiniti meje med uprizoritvenimi polji: gledališke ali operne predstave predstavljajo prav tako pomembno kulturno dediščino kot denimo prvi novovalovski performansi, ki so jih v osemdesetih letih izvajali v Galeriji ŠKUC in Disku FV ali pozneje v Galeriji Kapelica. Šele arhiviranje umetniških praks s pripadajočimi konteksti lahko realno oceni učinek pomenov, s katerimi so se vpisovali v prostor, pokaže njihov družbeni odtis ...«

Formiranje skupnega repozitorija, ki ga je predlagal Video arhiv takratnega Slovenskega gledališkega muzeja, bi združil video dokumentacijo celotnega spektra uprizoritvenih umetnosti in bi omogočil sobivanje različnih arhivov: institucionalnih in zasebnih ter strokovnih in umetniških. Zavod za sodobno umetnost SCCA - Ljubljana in Slovenski gledališki inštitut si s sodelovanjem pri tem projektu prizadevata aktualizirati problematiko arhiviranja video in performativne umetnosti.

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Intervju se nahaja v posnetku oddaje

////////////////////////////////////////////////////////////////

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.