Fotožurnalizem, novinarska ali novičarska fotografija se je izoblikovala kot podzvrst znotraj tradicije dokumentarne fotografije, njena specifika pa je vezana predvsem na določen kontekst produkcije in pojavljanja. Predvidena je za objavo v medijih in informiranje javnosti, zato je njena funkcija ali poslanstvo, kot nakazuje že samo ime, predvsem prikaz aktualnih dogodkov in zagotavljanje kredibilnosti ubesedene novice. Ob tem istočasno služi kot garant verodostojnosti in resnice novice ter objektivnosti poročanja posameznega medija.

Množična digitalizacija produkcije, postprodukcije in distribucije novinarskih fotografij v zadnjih tridesetih letih je prinesla tudi nove etične kodekse novinarske fotografije. Ti pa so, kot v svojem članku Verodostojnost podobe, Kritika sodobnih razprav o etiki novinarske fotografije, opozarja Ilija Tomanić Trivundža nekoč kompleksne razprave o pravici gledanja, pravici videnja in pravici ne biti gledan, zreducirali na vprašanje verodostojnosti fotografske podobe, pri čemer je le-ta omejena zgolj na vprašanje (ne)manipulacije s podobo. Stroge zahteve po neposeganju v fotografsko podobo v postprodukciji pa predvsem zapostavljajo druge ključne dimenzije verodostojnosti novičarske fotografije, kot so npr. verodostojnost prikazanega, odnos med podobo in spremljajočim besedilom, razmerja moči med različnimi poklicnimi skupinami znotraj novinarstva, itd. in so zgolj poskus ohranjanja mita objektivnega poročanja in statusa fotografije kot nevtralne, objektivne reprezentacije sveta. 

O problematiki razumevanja fotografije kot verodostojne odslikave sveta smo podrobneje govorili v eni od preteklih oddaj, zato naj na tem mestu zadostuje trditev, da se je razumevanje fotoreporterstva od njegove največje popularnosti v začetku 20. stoletja, ko so revije, kot npr. ameriški Life, francoski Vu in nemški Post objavljale osupljive fotografske zgodbe, do danes, ko časopisnemu in revijalnemu tisku konkurirata tako televizija kot internet, precej spremenilo. O tem, kakšne spremembe se kažejo tudi v delu slovenskih fotoreporterjev, boste med drugim izvedeli v pogovorih s Petjo Grafenauer in Borutom Krajncem, ki jima bomo prisluhnili v nadaljevanju oddaje. 

Na razstavi Multitaskerji, Fotografi Mladine v sočasni sodobni umetnosti, ki si jo je do 25. januarja mogoče ogledati v Mali galeriji Cankarjevega doma, se s svojimi avtorskimi serijami predstavljajo Uroš Abram, Miha Fras, Borut Krajnc, Matej Leskovšek, Borut Peterlin in Igor Škafar. Kot napoveduje podnaslov razstave, gre za predstavitev Mladininih fotografov, ki so s prepoznavnimi avtorskimi poetikami postali znani tudi izven kroga reportažne in novičarske fotografije, in s svojim delom vstopajo v polje umetniške fotografije. S kustosinjo razstave Petjo Grafenauer, ki je tudi piska Mladine, sva se pogovarjali o zasnovi in izvedbi razstave in o tem, kaj pravzaprav pomeni termin ''Mladinin fotograf'':

///////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////

V sklopu razstave Multitaskerji se dolgoletni Mladinin fotograf Borut Krajnc predstavlja z dvema avtorskima serijama z naslovom Praznine in Politika. Slednjo sestavlja 12 fotografij, ki so nastale leta 2012 med predvolilno predsedniško kampanjo kandidata Boruta Pahorja ob njegovih aktivnostih pri projektu Skupaj – spodbujajmo drug drugega. Na njih lahko vidimo bodočega predsednika republike Boruta Pahorja pri najrazličnejših opravilih, zdaj v vlogi cestarja, drugič mizarja, pa mesarja, frizerja, smetarja, skrbnika živali, itd. Iz serije je pred kratkim nastal večni koledar/fotoknjiga, ki ga je oblikoval Vasja Cenčič. O nastanku serije in koledarju bo v pogovoru z Borutom Krajncem tekla beseda tudi v nadaljevanju oddaje, pred tem pa sva se z avtorjem dotaknila še njegovega dolgoletnega, že skoraj četrt stoletja trajajočega dela za Mladino.

///////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////

Borut Krajnc se v svojih avtorskih projektih premišljeno loteva družbenih fenomenov, ki jih beleži v dokumentarni maniri in s katerimi kritično reflektira aktualno družbeno situacijo. Na vprašanje, ali sam pri sebi ločuje reportažno delo, ki ga opravlja za Mladino od svojih avtorskih projektov, oz. ali je to dvoje sploh smiselno ločevati, avtor odgovarja:

///////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////

Prve reakcije na omenjeni večni koledar smo lahko opazovali ob otvoritvi razstave Multitaskerji, katere se je udeležil tudi predsednik Borut Pahor. To je bil povod za to, da je bila razstava medijsko precej odmevna tudi izven sveta umetnosti, kar pri nas pač ni ravno stalnica. Ob tem je bilo zanimivo opazovati, kako se je sprožil učinkovit marketinški mehanizem, ki skrbi za popolno in politično korektno javno podobo našega najvišjega političnega funkcionarja. Ta je z izjavami, zapisanimi na uradni spletni svojega kabineta ali tistimi za Siol.net, kot npr. tale: »Tako kot moja volilna kampanja je tudi koledar malo nenavadna, drzna zamisel in zdi se, da je, vsaj po odzivu javnosti, posrečena«, večni koledar poskušal izprazniti kakršnega koli kritičnega ali subverzivnega naboja. Več na Siol.net

Koledar je menda že v tretjem ponatisu, in upamo, da razlog za to ni (samo) ta, če uporabim predsednikove besede, da bodo ljudje »z veseljem pogledali, kdaj in kje so… «, temveč se bodo ob tem tudi zamislili, zakaj je temu tako. Vsekakor bo zanimivo spremljati tudi nadaljnje odzive na večni koledar, Borut Krajnc pa je ob koncu najinega pogovora povedal še nekaj o svojih načrtih za prihodnost:

///////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek