PIRATSKI FILM IN NJEGOVE ŠIRŠE KONOTACIJE

V Projektnem prostoru Aksioma je na ogled razstava Piratski film oziroma Pirate Cinema avtorja Nicolasa Maigreta. Pred umetnikovo predstavitvijo projekta se je ob otvoritvi razstave odvilo tudi kratko predavanje Geoffa Coxa. V prispevku se posvečamo tako razstavi kot tudi spremljevalnem predavanju.

Najprej bomo povzeli nekaj pojasnil iz napovedi dogodka: »V zadnjih nekaj letih sta piratstvo in dajanje datotek z avdiovizualno vsebino v souporabo po načelu vsak z vsakim postala množična dejavnost, v kateri sodeluje na milijone uporabnikov interneta, in ena od glavnih oblik dostopa do filmskega doživetja doma. To dejstvo nam ne zastavlja le očitnih vprašanj, povezanih z avtorskimi pravicami in pravnimi zadevami [...], [temveč] pomeni tudi izziv za materialnost filma in za zamišljanje filma kot linearne pripovedi.

Protokol peer-to-peer temelji na fragmentaciji datotek v majhne vzorce, ki olajša izmenjavo med različnimi prejemniki: ko se prenesejo oziroma naložijo vsi 'delčki', je datoteko mogoče rekonstruirati vzorec za vzorcem, dokler ni popolna, iz neurejenih drobcev, ki smo jih dobili od različnih uporabnikov. Ta skrita arhitektura razkriva izjemne pripovedne posledice, kajti  procese remiksanja, katerih uporaba v umetnosti se je močno razširila od avantgard naprej, avtomatizira in naredi naključne.

Piratski film vzame to za izhodišče, da bi razkril skrito delovanje in geografijo souporabe P2P. Projekt je predstavljen kot nadzorna soba, v kateri je prikazano odvijanje P2P prenosov v resničnem času na omrežjih, ki uporabljajo protokol BitTorrent. Instalacija proizvede naključen razrez datotek, katerih izmenjava poteka v tistem trenutku. [...] Instalacija [...] se opira na avtomatiziran sistem, ki nenehno nalaga najbolj gledane datoteke torrent. Prestrežene podatke takoj projicira na zaslon, nato pa jih zavrže.«

Ta nekoliko daljši izbor iz napovedi razstave nam približa, za kaj pri projektu gre, vsaj v formalnem smislu. Bistveno je, da smo v razstavnem prostoru soočeni s trizaslonsko videoprojekcijo, ki nas sooča s švigajočimi podobami sekvenc iz downloadanih filmov. Med njimi je sicer zajetna količina pornografije – ta je iz nekega nenavadnega razloga zgolj strejtovskega značaja – predvsem pa zasledimo veliko mainstreamovskih filmskih produktov in njegovih televizijskih odvodov v obliki TV-nadaljevank, videospotov pevskih zvezd in drugih podobnih izdelkov industrije spektakla. Pri tem se je zdelo zanimivo, da se ne umetnik ne predavatelj nista spuščala v vsebino projiciranih podob, iz česar bi lahko sklepali, da jima sama vsebina in njen kontekst ne predstavljata referenčne opore, temveč jima gre bolj za obravnavo fascinacije s tehnološkimi orodji in razpiranje običajno prikrite plati prenosa avdiovizualnih informacij.

Lovljenje torrentov in njihovo prevajanje v projekcije in zvoke s pomočjo računalniškega vmesnika sicer spominja na neka pretekla umetniška poigravanja s pretočnimi mrežnimi informacijami, kot sta na primer detektiranje vnosov v internetne iskalnike in njihovo prikazovanje v živo, sprotno razkrivanje IP-naslovov uporabnikov neke internetne aplikacije ipd. Podobno so tudi projekcije pri Piratskem filmu opremljene s sproti spreminjajočimi se podatki o IP-številkah in državah, v katerih se nahajajo uporabniki in uporabnice protokola BitTorrent. Ali je morda tovrstno razkrivanje osebnih podatkov znotraj projekta problematično oziroma, kako in ali je ustvarjalno reflektirano? O tem lahko razmišljamo kot obiskovalci razstave, ki ima tudi svojo internetno različico, v pričujočih predstavitvah pa ta problem ni bil reflektiran.

Geoff Cox je izredni profesor na Oddelku za estetiko in komunikacije v Centru za raziskovanje participativnih informacijskih tehnologij na Univerzi v Aarhusu na Danskem in na Inštitutu Transart v Nemčiji in ZDA. V svojem kratkem predavanju je izpostavil predvsem kompleksnost fenomena začasnosti, na pričujočo razstavo pa se je navezal med drugim tudi z omembo zgodovinske perspektive piratstva 18. stoletja in piratov kot zgodnjih antikapitalističnih praktičarjev. Skliceval se je tudi na samoorganizacijo kot alternativo »kapitalističnim formam«, na pristop do-it-yourself in  vse skupaj poskušal uokviriti v perspektivo časovnosti, ki je po njegovem odraz boja za naše izkustvo časa.

Še posebej zanimiva se je zdela njegova omemba filma kot dejansko avtoritarne oblike podajanja sporočil, vendar je to sicer k razmišljanju spodbujajočo misel premalo razvil, da bi nam uspelo ujeti njene globlje nastavke. Zaradi splošnosti predavateljeve izjave namreč ni bilo jasno, kako in kam dejansko umešča sam pojav in pojem avtoritarnosti – ali ga morda navezuje na sodobni spektakel, na zatiralske družbene prakse, ali pa na kakšno drugo referenco.

Prisluhnimo delu predstavitve Geoffa Coxa:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Zanimiva vzporednica, ki jo je Cox postavil med radikalno montažo – oziroma najbrž njeno prelomno konotacijo aktivnega posega v »resničnost« posnetega – in dialektičnim materializmom, bi najbrž bila vredna nadaljnjega razvoja. Prav tako bi lahko bili zanimivi novi odgovori na pomembno staro vprašanje, ki si ga predavatelj zastavi: Kako se fragmentacija in nered integrirata v kapitalistično produkcijo (podob)? Cox se je med krajšim izvajanjem o kompleksnosti mikro in makro časa oziroma začasnosti skliceval tudi na Theodorja Adorna in njegovo misel, ki pravzaprav govori o prelomu znotraj diskurza umetniškega dela kot produkta. Po Adornu je namreč uspešno tisto umetniško delo, ki poglablja kontradikcije na način, da jih uteleša. Prisluhnimo še drugemu delu Coxove predstavitve:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Vprašanje, ki se zastavlja ob sklicevanju na omenjeno Adornovo tezo, ki je sicer bolj radikalna, kot se morda zdi na prvi pogled, je, ali je pričujoči projekt res zmožen poglobiti kontradikcije, in če je, kako to pravzaprav počne, ali jih zares uteleša. Videoinstalacija Piratski film nam namreč nudi predvsem vizualno predelavo razkritja tehnologije prenosa komercialnih podatkov, ki poteka onkraj zakona. Zanimivo bi bilo premisliti o tem, ali in kako se delo pri tem opredeljuje ravno do te nezakonitosti, ki je pri obravnavanem pojavu ključna. Razkrivanje IP-številk uporabnikov in uporabnic torrentov bi namreč lahko razumeli tudi kot (nenamerni) prispevek k njihovi morebitni kriminalizaciji.

Instalacija tako v svoji fascinaciji s tehnološkim izumom, ki nam ga kaže, proizvaja učinek konceptualne zmedenosti. Po eni strani je videti, da s piratstvom simpatizira in ga po svoje afirmira, a čim se vprašamo, kaj v resnici tovrstna podpora prinaša samemu piratstvu, se nam odpre neka druga plat, ki pravzaprav nakaže dve pogosti težavi (sodobno)umetniškega dela: težavo s smotrom prezentacije svoje iznajdbe in težavo z lastno reprezentacijo. Pričujoča instalacija nam tako neki sicer pomembni pojav prikaže, ponazori, vendar ga ne dvigne na raven problema – konkretno, nezakonitega deljenja datotek ne postavi v njegov radikalno politični kontekst. Čeprav delo pri tem uporablja tehnološko inovacijo (prestreznik podatkov), bi stežka rekli, da zares odkriva nekaj, česar nismo vedeli.

Če želi umetniško delo zares poglabljati in utelesiti kontradikcije, se namreč ne more izogniti tveganjem, ki izhajajo iz njegove resnične umestitve v družbeni kontekst. Ta umestitev potemtakem ne more biti (institucionalno) posredovana, saj reprezentacija delo odtuji od njegovega predmeta preučevanja. A morda nam projekt Piratski film pravzaprav želi sporočiti, da so izzivi rab »piratskega filma« zgolj stvar aktivnega angažmaja njegovih dejanskih gledalcev in gledalk – piratov in piratk, prestopnikov in prestopnic.

Nenad Jelesijević

 

ALEXANDRA POLINA: MADE IN...

Pred tednom se je v ljubljanski galeriji Photon odprla razstava z naslovom Made in… avtorice Alexandre Polina, ki bo na ogled do 17. februarja. Avtorica, rojena Uzbekistanka, tridesetih let, je prejemnica prve nagrade mednarodnega natečaja Večernih projekcij, ki ga je v sklopu festivala Fotonični trenutki – Mesec fotografije 2014 razpisala prav galerija Photon.

Alexandra Polina v omenjeni galeriji gostuje z dvema, vsebinsko povezanima serijama, Generation 60 in Made in USSR, ki se vsaka na svoj način lotevata kompleksne tematike migracij. V obeh primerih gre za analogne fotografije večjega formata. Avtorica sicer uspešno razstavlja od leta 2010. Diplomirala je iz novinarstva in fotografije. Slednji se je študijsko posvečala v nemškem Bielefeldu, kamor se je iz nekdanje Sovjetske zveze preselila pred desetletjem. Izkušnja menjave življenjskega okolja je močno zaznamovala izbor avtoričinih motivov. Teh se loteva z dodelanim konceptom, ki vključuje intenco kritičnega demaskiranja ideološkega podobja skozi jasno določene komponente formalne ravni.

Subjekte serije, naslovljene Made in USSR, Alexandra Polina zaznamuje s pridatki nekdanje sovjetske propagandne simbolike, ta pa s sodobnim videzom posameznikov deluje skorajda povsem nevtralno. Za to poskrbi ustrezna formalna izčiščenost, ki v režijskem smislu dodaja pomen z delnim razbitjem ideološko zaznamovanega detajla.

Takšna je na primer fotografija neznanega mladeniča, ki stoji pred nevpadljivo modernistično arhitekturo in v roki drži šopek nagljev. Barvna skala serije ponazarja trojico slovanskih zastav - rdečo, modro, belo - ozadje portretiranca pa je zamejeno z neskončnostjo neba, obsijanega s soncem. Zakaj tako in od kod navdih, nam je v kratkem pogovoru zaupala umetnica sama:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Katere so te omenjene značilnosti sovjetske vizualne propagande, ki so le še nekakšen kolektivni spomin prejšnjih generacij?

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Polina nadaljuje z anekdoto:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Avtorica je za portretirance v seriji Made in USSR izbrala izključno svoje sovrstnike, ki so, tako kot ona, migrirali iz nekdanje Sovjetske zveze. Iskala jih je preko prijateljev v državah širom po Evropi in Mali Aziji. Pomembna je bila starost, ki je ohranjala spomine na skupek simbolne identifikacije nekdanje federacije.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Serija Made in USSR je avtoričin zadnji projekt, ki je sledil projektu z naslovom Generation 60, ki si ga je prav tako mogoče ogledati na razstavi. Na desetih fotografijah v urbanem okolju samujejo šestdesetletni migranti, ki se jim zaradi neznanja jezika ni uspelo uspešno integrirati v novo okolje.

Želja po fotografiranju starejših članov družbe je bila prisotna že na samem začetku umetničinega ustvarjanja. Polina je sprva obeležila svojo družino, sčasoma pa je razširila razpon sodelujočih, se osredotočila na posameznika in uporabila simbolno težje razrešljive komponente inscenacije. Poleg avtoričinih starih staršev, prav tako priseljencev, so se pred objektivom znašli tudi drugi priseljenci iste generacije. O samem nastanku in povodu Polina:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Tudi v seriji Generation 60 je bila avtoričina pozornost usmerjena na zajemanje občega pojava, ki je podano na intriganten način. Moški del portretirancev obdaja nizanje pomensko nepovezljivih predmetov, kot so škatle, čevlji in fotografije, ženske pa so damsko ovite v krzno in šale. Njihov pogled je oddaljen, prav tako se gledalcu izmika natančnejša obrazložitev izbora že omenjenih rekvizitov.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Alexandra Polina prihaja iz Uzbekistana. Na možnost selitve v nemški Bielefeld je njena družina čakala dobrih šest let, v tem času se Polina še ni posvečala fotografiji. Vprašali smo jo, koliko dandanes sledi uzbekistanski umetniški sceni in kakšne so možnosti, ki jih le-ta ponuja umetniškim fotografom.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Alexandra Polina svoj vzgib demaskiranja in recikliranja ideologije dolguje tudi že omenjenemu študiju novinarstva, ki se zaveda manipulacije nevezanega podatkovja. Kot fotografinja je sodelovala na razstavah v Parizu, Arlesu, Londonu in drugih središčih odmevnejših fotografskih festivalov. Kljub temu je zanjo še vedno formalno definirajoča nemška nota šolanja. Vprašali smo jo, kakšni so po njenem mnenju trenutni fotografski trendi in koliko jim je podvržena?

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Avtorica je v mislih že pri svojem naslednjem projektu:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////////

Katarina Stopar