Art-area 293

Art-area 293

Oddaja
27. 2. 2018 - 21.00

Pozdravljeni v 293. izdaji oddaje Art-area, oddaje, v kateri enkrat mesečno predstavljamo in komentiramo dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji se bomo posvetili temi migrantnosti oziroma transmigrantnosti, s katero se podrobneje ukvarja najnovejša številka hrvaškega časopisa Život umjetnosti.

Z vprašanji, vezanimi na migracijsko tematiko, se v zadnjem času sicer ukvarja kar veliko število sodobnih umetnikov. V navezavi na slovensko sodobno-umetniško produkcijo omenimo na primer umetniško prakso Nike Autor, ki pri tem izpostavlja predvsem ekonomsko plat migrantskega dela. Vendar bomo kljub temu, da obstaja precej veliko število umetniške, kulturne in teoretske produkcije na temo migracij, oddajo vendarle začeli s primerom zavrnjenega oziroma cenzuriranega performansa italijanskega pisca in medijskega aktivista Franca Berardia Bifa.

Bifov performans z naslovom Auschwitz na plaži (Auschwitz on the Beach) je bil zasnovan kot spremljevalni program znamenite mednarodne razstave documenta 14, ki je potekala poleti leta 2017 v Kasslu. Kljub temu da je bil torej napovedan, performans na temo evropske migrantske krize ni bil izveden, predvsem zato, ker je avtor to krizo primerjal s holokavstom. Napovedano delo je bilo, skratka, naknadno odpovedano, namesto tega pa je bil izveden dogodek, poimenovan Sram nas bodi: branje in diskusija (Shame on Us: A Reading and Discussion), zasnovan kot branje Bifove pesmi s sledečo razpravo o migrantski krizi.

V tej navezavi je zanimivo, da je Bifo performans utemeljil na podlagi izstopnega pisma. S slednjim je namreč izstopil iz gibanja DiEM 25 - gibanje Demokracija v Evropi 2025 - ki sta ga leta 2015 zasnovala Yanis Varoufakis in Srećko Horvat. V omenjenem pismu je Bifo izpostavil, da mu sodobna Evropa predstavlja simbol nacionalizma, kolonializma, kapitalizma in fašizma. Da Evropa instrumentalizira in viktimizira begunce, pri tem pa ustvarja podobo beguncev kot problema, ki ga je treba rešiti z administrativnimi ukrepi, kampi na mejah, tehničnimi ovirami in podobnim. V pismu je, skratka, kar odločno zavrnil identifikacijo s tovrstno Evropo, pri čemer je izpostavil, da sam nikoli ne bi želel biti Evropejec, saj oznaka ne nosi nikakršne demokratične vrednosti.

S problematiko evropskega soočanja z migrantsko krizo se, kot omenjeno, ukvarja tudi najnovejša številka časopisa Život umjetnosti naslovljena Trans/migrantnost: psihogeografije prijelaza. Številko je uredila arhitektka Ana Dana Beroš, ki, kot pravi sama, deluje na robu arhitekture, v svoji praksi pa se posveča predvsem družbeno relevantnim projektom. Slednje je razvidno že iz najzgodnejših faz njenega delovanja, ko je skupaj z Vedranom Jukićem, Mirno Horvat in Ano Boljar zasnovala Archisquad: Odred za arhitekturo zavesti ter organizirala serijo predavanj Zunaj fokusa: Arhitektura davanja.

Čeprav Beroš ni izpostavljena kot nekakšna zvezda sodobne arhitekture, v okviru lokalne in mednarodne arhitekturne ter kulturne scene deluje kontinuirano. Za svoje delo je prejela kar nekaj mednarodnih priznanj, med drugim pa jo je svetovno znani arhitekt Rem Koolhaas povabil tudi k sodelovanju na zadnjem Beneškem bienalu arhitekture, kjer je bil kurator. In prav s predstavitvijo projekta z bienala, Intermundia sva pričeli pogovor za pričujočo oddajo.

Projekt je v samem začetku izhajal iz raziskave sprejemnih centrov za migrante in njihovih tipoloških karakteristik, v kasnejših fazah pa se je osredotočil na avtohtone prebivalce otoka Lampedusa – tako na lokalne politike kot na meščane in aktiviste. Med pogovori z njimi je Ana Dana Beroš izvedela, da prav nihče od vprašanih svoje identitete ne percipira kot evropske, predvsem zato, ker Evropa bolj kot povezuje, izolira in hkrati ne ščiti človekovih pravic, ki naj bi jim bila deklarativno zavezana. O teh in drugih vprašanjih glede aktualnih migrantskih politik, predvsem pa o možnosti vključitve arhitekture in umetnosti v ta diskurz, prisluhnite v posnetku pogovora z Ano Dano Beroš.

 

Izjava 1- pogovor z Ano Dano Beros art-area 293

 

Preden se natančneje lotimo vsebinske analize 101. številke časopisa Život umjetnosti, bomo še nekaj besed namenili njegovi zgodovini ter pomenu. Časopis že od leta 1966 izdaja Inštitut za umetnostno zgodovino, ukvarja pa se s temami s področja moderne in sodobne umetnosti, urbanizma, arhitekture in dizajna. Recenzirani znanstveni časopis na Hrvaškem nima pendanta, prav zato pa ima pomembno vlogo pri ustvarjanju teoretičnega diskurza ter omogočanju dostopa do relevantnih informacij z omenjenih področjih znotraj tega istega prostora.

Časopis se v geografskem smislu osredotoča na področji srednje ter jugovzhodne Evrope, saj se v to okolje pozicionira tudi umetnost, nastala na Hrvaškem. Razen izvirnih znanstvenih člankov se v njem objavljajo tudi kritike aktualnih dogodkov, recenzije knjig, pogovori in podobno. Časopis je že dlje časa prosto dostopen tudi na spletu, na tak način pa tudi spremlja trende ustvarjanja širše javnosti. Čeprav naj bi zainteresirana javnost le redko prebrala vse prispevke v časopisu, pa tako branje omogoča bolj celosten vpogled v tematiko. V aktualni številki Života umjetnosti se tako lahko sprehajamo po raznolikih perspektivah migrantske tematike, ki na nek način delujejo kot teoretski nastavek preteklih raziskav urednice časopisa.

Že v uvodnem delu časopisa izvemo, da tokratna številka ostro obračuna z dominantnim diskurzom o beguncih, ki ustvarja podobo, po kateri so slednji hkrati žrtve in napadalci. O vprašanju migracij časopis spregovori s pozicije arhitekture in umetnosti, s poudarkom na ideji trans/migrantnosti, ki pa ni narativa o teh, ki ne spadajo nikamor, temveč o teh, ki pripadajo kamorkoli, kot se izrazi Ana Dana Beroš. Tema trans/migrantnosti je torej obravnavana z dveh plati istega kovanca – s prostorske ter z ekonomske.

V prvi fazi je izpostavljena prostorska omejitev migracij skozi arhitekturne, urbane in drugačne na prostor vezane okoliščine, medtem ko je v drugi izpostavljeno migrantsko delo kot nevidno, prekarno delo brez političnega glasu oziroma zastopništva. Izhajajoč iz takšnih pomislekov naslovnice časopisa, ki prikazuje odvržene in uničene rešilne jopiče, ni mogoče razumeti zgolj kot dokumentarno fotografijo, ampak tudi kot pozicijo proti aktualni migrantski politiki. Tako kot odvrženi rešilni jopiči je namreč tudi slednja dokaj zbledela in precej neuporabna. Lahko bi rekli, da je nekaj podobnega izjavil tudi Bifo, ko je s svojim pismom izstopil iz demokratičnega gibanja, ker se mu sodobna evropska identiteta zdi dobra edino za - vreči stran.

Kot je v pogovoru že omenila Ana Dana Beroš, je ključni problem arhitekture nekritična drža do obstoječih ukrepov za rešitev migrantskih vprašanj ter reproduciranje takšnih obrazcev v arhitekturni obliki. Nekateri avtorji so se v časopisu posebej posvetili prostorskim omejitvam migracij. Takoj na začetku je besedilo Antonija Grgića, v katerem govori o fortifikacijski arhitekturi na evropskih mejah ter izpostavlja cinično vlogo Evrope, ki je brez meja le za svoje prebivalce, za ostale pa je Trdnjava Evropa.

Fizičnost zunanjih mej namreč omogoča natančno diferenciacijo Prvih in Drugih prebivalcev Evrope, v skladu s tema nazivoma pa se podeljujejo tudi vse pravice. Osnovno vprašanje, ki zanima Grgića, je »kje«; kje je pot migrantov, kje bodo bivali in kje je njihov cilj? V tem smislu meje njihovih teles ustvarjajo njihov družbeni in politični prostor. Njihova materialnost je hkrati njihova telesnost. Grgić onstran tega povezuje arhitekturo s topografijo in geografijo telesa; arhitektura mu namreč predstavlja simptom, ki se manifestira skozi človeško telo. Pri tem lahko arhitekturo razumemo kot sporočilo, namenjeno Drugim. Ko govori o fortifikacijski arhitekturi, jo zato razume kot obred prehoda iz enega bivanja v drugo. Še več, povezuje jo z obredi tetoviranja, ki hkrati predstavljajo ritual prehoda iz enega življenjskega obdobja v drugo. Hkrati pa prehod pomeni tudi travmo, travmatični dogodek.

Medtem ko Grgić govori o gibanju skozi prostor, avtorica Merve Bedir izpostavlja predvsem taborišče kot obliko bivanja, ki ljudi drži prostorsko ujete in jih hkrati izolira od političnega življenja. Pri tem omenja dva primera proizvajanja prostora v izrednih okoliščinah. V prvem primeru gre za potres, v drugem pa za migracijo. Reševanja obeh se država loteva z urbano transformacijo ter začasno ukinitvijo obstoječe zakonodaje. Za avtorico taborišče na splošno predstavlja prostor trajnostne izjeme v razmerju do pravnega reda, kjer se čas in prostor ukinejo, golo življenje in politika pa se prepletata.

Človek v taborišču se namreč ne definira glede na politično ali družbeno vlogo, temveč glede na biološke lastnosti. Kot avtorica izpostavlja, sodobna država migranta nadzira s klasifikacijo, z infrastrukturo za bivanje ter s programom učenja, kako biti dober državljan. Poleg tega se piska v največji meri posveti vprašanju, kako prostorske strategije in politike v ozadju procesov urbanih transformacij spreminjajo prebivalce.

Problem begunskega taborišča izpostavi tudi arhitektka Keller Easterling, ki pravi, da je trenutno begunsko taborišče edinstvena "rešitev" za milijon oseb, medtem ko bi za milijon oseb moralo obstajati milijon rešitev. Podobno stališče je mogoče razbrati tudi iz pogovora Ane Dane Beroš in Dubravke Sekulić z arhitektom Andrewom Herscherom. Zanj taborišča niso najboljša rešitev za begunce, ki bi predvsem radi končali svoje begunstvo. Takšne rešitve ustrezajo le družbi, ki ima občutek, da jo begunci ogrožajo.

V že omenjenem projektu Intermundia Ana Dana Beroš za izhodišče vzame Lampeduso, majhen otok v Mediteranu, na katerega je prispelo veliko beguncev z območja Severne Afrike. Bolj kot s tragičnimi usodami posameznikov se je arhitektka ukvarjala s prostorskimi, ekonomskimi in socialnimi okoliščinami, na katere so begunci naleteli ob prvem stiku z Evropo. Lampedusa je ni zanimala kot posamezen primer, ampak bolj kot splošna metafora celotnega sistema, ki ne deluje.

Otok je tako metafora za izolacijo, predvsem, ker je obdan z vodo. Istočasno pomeni izolacijo ter prvo povezavo migrantov z evropskim kontinentom. Že brez zakonskih omejitev gibanja je otok sam po sebi omejujoč, zato je še posebej zanimiv pogled Ane Jelinić na dialektiko otočnosti. V svojem besedilu izpostavlja dve skrajnosti: otok kot dinamično vozlišče in otok kot izoliran kraj. Po njenem mnenju sodobni prebivalci otokov, enako kot migranti, nimajo veliko vpliva na ustvarjanje pogojev, ki krojijo njihov vsakdan. Avtorica izpostavlja tudi pomen razredne pozicije znotraj turistične ekonomije, saj je treba migrantske delavce in večinsko prebivalstvo razumeti kot pripadnike dveh - v razmerju enega do drugega enakopravnih -razredov. Jelinić sklene, da imajo emancipatorni potencial tiste oblike povezovanja in skupnega delovanja, ki imajo za cilj preseganje ekonomskega modela in družbenih razmerij sodobnega kapitalizma.

V času izida knjige Sedmi človek Johna Bergerja je pojem sedmega človeka označeval vsakega sedmega fizičnega delavca, ki je bil hkrati migrant. Zaradi vprašanj, ki si jih je Berger zastavil že leta 1975, je knjigo za zadnjo izdajo časopisa Život umetnosti recenzirala arhitektka Dubravka Sekulić. Recenzija, ki je umeščena na sam konec časopisa, nastopa kot opomnik tistim, ki so jo že prebrali, hkrati pa kot informacija, ki omogoča vpogled v zgodovino kritičnega ukvarjanja s problematiko migrantskega dela.

Recenzija je tako tudi hommage delu in pomenu Johna Bergerja, ki je že pred dobrimi štiridesetimi leti izpostavil, da so prav migrantski delavci tisti, ki jih čaka mesto v centru sodobnega delavskega boja. Berger pronicljivo napove vprašanja sodobnih migracij – ekonomskih in vseh drugih. Avtor se je sicer zavedal pomanjkljivosti lastne knjige, saj vanjo ni uvrstil vprašanja specifično ženske migrantske delavke, je pa v delu kljub temu izrazil upanje, da se bo s tem v prihodnosti kdo ukvarjal podrobneje.

Natanko zato je zanimivo, da se v drugem tematskem sklopu časopisa Život umjetnosti spregovori tudi o problemu migracij z vidika umetniških, večinoma ženskih pozicij. Avtorici Irena Bekić in Duga Mavrinec na primeru razstave Između tamo i tamo: anatomija privremenih migracija z antropološkimi teorijami interpretirata sodobne začasne migracije. V tej navezavi je posebej zanimivo, da omenjata pojem liminalnosti, ki je po etnografu van Gennepu povezan z rituali ob etapah prehoda, se pravi označuje separacijo, tranzicijo in inkorporacijo.

Omenjene etape do neke mere pojasnijo tudi, zakaj je migrant razcepljen med dve ali več lokacij, saj migrantsko delo v veliki meri ni zaznano kot družbeni problem, ostaja nevidno in kot takšno nima možnosti za politični upor. Besedilo izhaja iz omenjene razstave, na kateri so se umetnice in umetniki z različnih perspektiv navezovali na migrantsko delo. Čeprav o lastnih pozicijah ne spregovorijo neposredno, so tudi sodobni umetniki sami pogosto migrantski delavci, ki hkrati pripadajo kateremukoli kraju in nikamor. Pogoji za kontinuirano umetniško delovanje namreč niso omogočeni povsod, zato je migracija edina opcija, bodisi začasna bodisi dlje trajajoča.

O migraciji umetnikov lahko sicer več preberemo v besedilu Maje Marković, ki je prvič predstavila fenomen skupine Migrative art. Njeni člani so bili različni umetniki, igralci, književniki, glasbeniki ter filozofi, ki so iskali prostor za srečanja in pošiljanje protivojnih in transnacionalnih sporočil. Projekt je zagnala dramaturginja Ivana Momčilović leta 1992, v času, ko je iz razpadle Jugoslavije že emigrirala v Bruselj. Na nek način je pri delovanju skupine šlo za povezovanje med umetniki, ki jih v temelju zaznamuje njihova migrantska pot. Skupina Migrative art je sicer prirejala številne akcije in srečanja, pri čemer je vedno zavzemala dislocirano ter nevidno pozicijo v razmerju do belgijske umetniške scene, držav nekdanje Jugoslavije, umetniškega trga ter medijev. Analiza Maje Marković prav zato pomeni pomemben doprinos k umetnostni zgodovini devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Vsebinska rdeča nit migrantskega dela se v časopisu nadaljuje z vizualnim esejem umetnice Tonke Maleković, v katerem izpostavlja fotografske in besedne fragmente srečanja s hrvaškimi migranti na delu v Nemčiji. Fotografije prestrezajo umetničino iskanje fragmenta lastne identifikacije, urbane prostore, stvari, ki jo spominjajo na znane objekte, ter prizore, v katerih je našla odtise dislociranega vsakdana. Na podobno tematiko se navezuje tudi sledeči pogovor Jelene Pašić z umetnico Margareto Kern, ki je raziskovala fenomen gastarbajteric.

Kern, ki v Veliki Britaniji živi od devetdesetih let dalje, lastno migrantsko izkušnjo primerja z izkušnjo njenih starih staršev, ki so bili migrantski delavci v Nemčiji. Pri tem jo je zanimalo predvsem, kako naj kot prekarna delavka spregovori o tako imenovanih »drugih« zgodovinah prekarnega dela, kot so na primer primeri številnih migrantskih delavk v Nemčiji. Migrantske delavke so bile namreč pogosto še nevidnejše kot delavci, zato umetnici ni bilo lahko priti do njihovih zgodb. V pogovoru opozarja predvsem na krhek položaj migrantskih delavk, ki so jim tovarne plačale pot, pri čemer so se delavke s pisnim sporazumom morale obvezati k povračilu tega stroška. Margareta Kern pri tem fenomen gastarbajterjev kontekstualizira kot nekakšen prežitek nacizma, kar naj bi bilo razvidno predvsem iz načinov organizacije delavcev, medicinskih pregledov ter strukture bivališč.

Poudarimo, da veliko število sodobnih umetniških produkcij, ki se bolj ali manj poglobljeno ukvarjajo s problematiko migracij, vsekakor priča o tem, da gre za radikalno aktualno tematiko. Vtis aktualnosti zato daje tudi 101. številka časopisa Život umjetnosti, čeprav je njen politični doseg nekoliko vprašljiv. Skozi teoretične ter umetniške pomisleke časopis odpira veliko različnih smeri znotraj teme trans/migrantnosti, pri čemer je vsem avtorjem skupno to, da korenine migrantskega problema vidijo predvsem v strukturah, ki migrante uokvirajajo, ne pa toliko v migrantih samih.

Naj za konec omenimo še določene plati sodobnih migracij, ki jih v knjigi The Precariat: The New Dangerous Class izpostavlja Guy Standing. Neustrezna dokumentacija migracij, cirkulacija ljudi zaradi začasnih zaposlitev, feminizacija migracij, študentska mobilnost, gibanja znotraj mednarodnih korporacij, vseprisotnost beguncev in iskalcev azila ter pojava migrantov, ki migrirajo zaradi klimatskih sprememb, so dejavniki, na podlagi katerih država prepoznava zaželene in nezaželene stalne goste. Na tej osnovi pa jim tudi določi zakonski status, omejuje gibanje in podeljuje pravice. Prav zaradi takšne problematične oblike upravljanja migracij je tematiko trans/migrantnosti še posebej pomembno nagovarjati znotraj znanstvenega časopisa oziroma konteksta. Gre namreč za kontekst, znotraj katerega se lahko formira tudi potencialni glas upora oziroma podoba družbe, v kateri bi lahko živeli.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness