EKOSISTEMSKI KIBORGI, BIOART ŠPELE PETRIČ
V tokratni oddaji Art-Area smo želeli poročati o okrogli mizi z razstave Živi objekt v Mestni galeriji Ljubljana, v okviru katere naj bi kustosinja Alenka Trebušak in pet razstavljenih umetnic s področja bioarta – Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik – predstavile svoja dela. Z razstavo je kustosinja želela izpostaviti avtorice, katerih delo je v tujini trenutno zelo odmevno, a pri nas še niso imele skupne razstave. Hkrati gre za predstavitev področja; razstavljena dela namreč zajemajo časovno obdobje od prvih bioart projektov Polone Tratnik iz leta 2000 do aktualne raziskave Maje Smrekar !brute_force, ki naj bi se nadaljevala še v leto 2021. Hkrati se je Živi objekt želel navezati na načrtovano razstavo Robertine Šebjanič, katere umetniško raziskovanje porečja Ljubljanice naj bilo še letos predstavljeno kot del cikla dogodkov, ki bi napovedovali odprtje Galerije Cukrarna leta 2021, a je biološka realnost koronavirusa prekrižala vse te načrte. Tako smo zagrabili snemalko in z nekaterimi od predstavljenih umetnic spregovorili o delih z razstave. Nocoj boste lahko prisluhnili pogovoru s Špelo Petrič.
S Špelo Petrič smo se srečali v projektnem prostoru BioTehna Zavoda Kersnikova, kjer sta z Miho Turšičem pripravljala naslednji projekt v ciklu dialoških situacij med umetno inteligenco in rastlinami. Po takrat še optimističnih predvidevanjih naj bi bila instalacija PL’AI, v kateri se bo robot s hitrostjo rastline igral z viticami kumar, ki bodo plezale po njem, predstavljena javnosti sredi novembra. V pogovoru s Petrič je hitro jasno, da je podkovana v naravoslovju – z doktoratom iz biokemije in molekularne biologije – ter zato stopa v bioumetnost kot v polje večje svobode, kjer so ji na voljo registri, ki se jim znanost izogiba.
PRVO SOOČENJE: RASTLINSKI DRUGI
To razmišljanje je bilo izhodišče za cikel Soočenja z rastlinskim drugim, v katerem je Petrič med letoma 2015 in 2018 vzpostavljala dialoške situacije med človekom – sabo – in rastlinami. V pogovorih z bioumetnicami smo se vedno znova vračali k vprašanju: kako človeku pomagati pri razumevanju entitet onkraj človeških proporcev. Lažje razumemo nekaj človeku podobnega, kužke in druge sesalce, kot pa bitja, ki so od nas radikalno drugačna. Tudi Petrič je v svojem raziskovanju odnosa z rastlinami opazila težavo dimenzij; en človek nasproti eni lončnici še nekako gre, težje pa je zapopasti odnose na mikroskopski ravni mikroorganizmov ali na makro ravni ekoloških procesov in ekonomsko-tehnološkega izkoriščanja. Pristop bioumetnosti bi lahko interpretirali kot prevajanje abstraktnih objektov znanstvene analize, ki jih je sicer možno miselno zapopasti, v obliko, ki je dostopna še drugim človeškim kapacitetam – čutom, intuiciji, empatiji.
Prvi projekt v nizu Soočenj, Skotopoeza ali »oblikovanje s temo« iz leta 2015, je ponudil najbolj neposredno srečanje človeka z rastlinskim. V dvodnevnem performansu je Petrič dvajset ur stala pred poljem klijoče kreše in nanj metala svojo senco. Kalčki v senci so reagirali z umikom klorofila in spremembo barve njihova stebla pa so se raztegnila, da bi senci ubežala. S trajanjem pa se ni razvijal le odnos med Špelo in Krešo, temveč tudi med gledalci in Krešo.
DRUGO SOOČENJE: NENAVADNO SREČANJE
S Petrič smo nato preskočili na tretji projekt v seriji, Nenavadna srečanja iz leta 2017. Kot v mnogih delih Polone Tratnik uporaba človeških celic v Nenavadnih srečanjih problematizira samoumevnost naše individualnosti. Ko subjektove celice postanejo objekt pod mikroskopom, ki še naprej živi in se množi, ali je to še človek? Nenavadna srečanja gredo – ko se vprašajo, kako bi na celični ravni deloval enakovredni dialog med rastlino in človekom – še korak dlje. Za zastopnika rastlinskega sveta in človeštva je Petrič izbrala najbolj trpežne celice vsakega »moštva«, enocelično algo Chlorella in rakave celice mehurja, ki jih je gojila v laboratorijskih pogojih, prilagojenih človeškim celicam. Proti pričakovanjem se je načrtovano dialoško srečanje spremenilo v trojčka.
Situacija je demonstrirala, kako težko je v naravnih pogojih, na celični ravni, kjer celice stalno komunicirajo med sabo in kjer poteka stalna izmenjava beljakovin, hormonov in drugih organskih molekul, vzpostaviti simulaker individuuma. A ker je šlo za umetniško in ne za znanstveno raziskavo, je Petrič dopuščala dosledno odprtost situacije brez intervencij. Po enem tednu so se rakave celice morfološko preoblikovale v okroglo obliko ter vase inkorporirale algo. Ni bilo jasno, ali gre za primer fagocitoze, torej celičnega prehranjevanja, ali pa so nastale nove simbiotske celice, podobno kot naj bi v endosimbiotski teoriji nastanka evkariontov iz prej samostojnih celic nastali mitohondriji in kloroplasti. V vsakem primeru pa bi lahko rekli, da so si rakave celice osmislile sončno energijo.
Poleg odprtosti na ravni interakcij med organskim življem pod mikroskopskim steklom pa se porodi tudi vprašanje odprtosti na ravni interpretacije. Petrič smo vprašali, kako so si bitko človeških in rastlinskih celic, v katerih so po sedmih dneh zmagovale alge, razlagali obiskovalci.
Kjer sta projekta Nenavadna srečanja in Skotopoeza na ravni srečanja dveh organizmov oziroma celičnih kultur postavila rastlinsko enakovredno nasproti človeškemu, se je Fitoteratologija iz leta 2016 lotila vprašanja molekularne komunikacije, ki vedno že poteka v skupnem življenjskem okolju človeka in rastlin.
Fitoteratologiji je Petrič, da bi raziskovala možnost epigenetskega vpliva človeških hormonov na razvoj rastlinskega zarodka, vzpostavila pogoje za rastlinsko ektogenezo, torej »nosečnost« v umetnih pogojih. Epigenetika raziskuje vplive okolja na izražanje genov. Eden najbolj znanih primerov je poznan pod imenom »sindrom nizozemske zimske lakote«. Lakota ob umiku nemške vojske iz okupirane Nizozemske pozimi leta 1945 je pri zarodkih v določenem obdobju nosečnosti povzročila epigenetsko prilagoditev na pričakovano pomanjkanje hrane po rojstvu. Ko so te osebe odrasle, je njihov prilagojeni metabolizem v povprečju kazal nagnjenje k nižji rasti in zaradi preobilja hrane v povojni Evropi k prekomerni teži. Epigenetske spremembe so začasne, večina jih izgine z naslednjo generacijo; tudi tiste, ki vztrajajo, pa postopoma zbledijo. Z raziskovanjem epigenetskega vpliva je Petrič želela preizprašati dominanco genetskega zapisa znotraj diskurza o dedovanju in poudariti vpliv okolja ter mnogoterih komunikacijskih izmenjav, ki so v njem možne. Pri rastlinah »komunikacija« poteka predvsem preko majhnih, lahko hlapnih molekul, kot so recimo hormoni in nekateri proteini, ki lahko vplivajo na daljavo.
V Fitoteratologiji je Petrič iz semen trdoživega invazivnega plevela Navadnega repnjakovca vzela rastlinske »embrije« in jih vsadila v sterilno okolje inkubatorja, kamor je dodala iz svojega urina pridobljene hormone. Čeprav so progesteron, testosteron in estrogen v rastlinah prisotni le v majhnih količinah, imajo neko vlogo in lahko sprožijo epigenetski odziv. Iz semen so zrasli ljubkovalno imenovani »fitopolutani« oziroma rastlinski mešančki, ki so bili genetsko identični starševski rastlini, a z epigenetskim odtisom urina. Ko so rastline v inkubatorju odrasle in začele cveteti, so se takoj samooprašile, z novim semenom pa se je epigenetski vpliv izbrisal. A podobno kot pri Nenavadnih srečanjih se je tudi tu v načrtovani dialog med rastlino in človekom vmešal še tretji partner.
Izkazalo se je, da znanstvena metodologija izrazito vpliva na rezultate, predvsem kadar želimo raziskovati vplive okolja. Okolje naravoslovnih eksperimentov je v svoji kontrolirani sterilnosti izrazito drugačno od običajnega komunikativnega gomazenja živih organizmov.
ČETRTO SOOČENJE: FABULATIVNA EKSPEDICIJA
Skladno s tem premislekom je zadnja postaja cikla Soočenj z rastlinskim drugim stopila iz naravoslovnega laboratorija ter se lotila preizpraševanja kulturnih konstrukcij narave. V participativnem performansu Globoka fitokracija iz leta 2018 je Petrič v vlogi svojega alter ega Žive Pikaja vodila udeležence po nekdanji drevesnici Vrtnarstva Celje, kjer so se za prodajo gojene rastline razrasle, zarasle in razlezle, mednje pa so se vrasle še invazivke. Dvo- do triurna »fabulativna ekspedicija« s postajami je bila po strukturi blizu nekaterim predstavam uličnega gledališča ali umetniškim turam, v katerih se med naracijo vodiča in realnim okoljem razpre polje novih pomenov. Pripovedni okvir je udeležence odpeljal v vzporedno realnost, kjer prebiva civilizacija »anarhetipov«, ki jo odlikuje intenziven odnos do rastlin.
Na provokacijo, češ da so »korporealisti«, ko objemajo drevesa, pravzaprav hipiji, je Petrič odvrnila, da so industrialci. A vendar jim manjka pričakovana tehnološka distanca med objektom meritve in subjektom, ki meri. Globoka fitokracija namerno proizvaja takšna neskladja že na ravni pripovedi, ki rekombinira različne ideologije kulturnega odnosa do prostora – ekologije, kmetijstva, gospodarstva, gozdarstva in tako naprej. Še bolj ključna za avtorico pa je bila razpoka med kakršnimkoli diskurzom o naravi ter osebno telesno izkušnjo obiskovalca, razpoka, ki poudari ravno to izkušnjo.
Skozi pogovor s Špelo Petrič se je oblikoval skupni razmislek o odnosu med človeško izkušnjo, znanstvenim aparatom in kulturnimi koncepti. Vztrajno se nam je pred oči vračal novoveški konstrukt samostojnega, od okolja ločenega subjekta, ki je odtujen tako od lastne izkušnje kot od razumevanja kompleksnih odnosov, v katere je ujet, in sicer tako na ravni naravnega ekosistema kot na ravni podatkovnega kolonializma, ki smo mu priča na internetu. Medtem ko znanost in tehnologija delata hitre korake v razumevanju človeka in živih bitij, ki jim sledi vedno bolj učinkovito ekonomsko izkoriščanje, se zdi, da vsakdanji zdrav razum še vedno tiči v zastarelih okvirih, ki mu ne omogočajo zapopasti lastne situacije.
*** Podučni glasbeni oddih. ***
Po ciklu raziskovanja odnosa med človekom in rastlino je Špela Petrič z lanskim projektom Nociceptor: branje ustnic začela naslednji cikel, Plant-Machine, v katerem sooča rastline in algoritme. Ustvariti želi situacije, v katerih bi algoritem preko zbiranja rastlinskih podatkov samega sebe dojel kot rastlino.
Drugače kot pri umetni inteligenci, katere razvoj motivirajo utilitarni in ekonomski cilji, Petrič zanima avtonomen dialog, ki bi potekal med točno temi rastlinami in točno tem algoritmom. Skladno z odprtim konceptom »rastlinskega užitka«, ki se izmika človeški določitvi, bi bilo tudi pridobljeno znanje zamejeno in utelešeno znotraj točno te situacije. Pri Nociceptorju je denimo prišlo do soočenja sobne rastline Tradeskancije z algoritmom branja ustnic. Odpiranje in zapiranje listnih rež je bilo posneto, povečano in pospešeno, tako da sta ga računalniški algoritem in človeški interpret lahko poskušala prebrati, kot da bi šlo za človeški govor.
Naslednje delo, Vegetariat: delo nič, iz leta 2019, ki smo si ga v živo ogledali na razstavi Živi objekt, ponudi začasni odmik od prej zastavljene avtonomne izmenjave med rastlinami in algoritmi. Ko se v razmerje vplete podatkovni kolonializem, se pokaže enačaj med rastlino in človekom – enako kot mi žanjemo pridelek, spletni protokoli žanjejo naše biometrične podatke.
Ker ti protokoli dobijo moč in pomen šele v masovnem merilu, ne da bi razločili, od koga dobijo podatke, s tem tudi spodkopljejo vrednost in moč posameznikov, katerih življenja skozi razmerja moči vendarle določajo. Od nas pridobljeni podatki vplivajo na nas že s tem, da so v cirkulaciji.
Naslednji logični korak je bil: če je s stališča algoritma vseeno, podatke kakšnega individuuma žanjejo, čemu potem ne iz rastlin? Kakšen bi bil rezultat, če bi nečloveške entitete vstopale v odnose s spletnimi kombajni in bankami podatkov? Znotraj v Mestni galeriji Ljubljana ogledane instalacije je Petrič povezala oziroma dobesedno zvezala sobne rože s pametnimi urami, ki štejejo korake, merijo srčni utrip, pa stopnjo kisika v krvi in tako naprej. Ker so te naprave povezane z mobilno aplikacijo, v katero uporabniki vpišejo svoje telesne podatke, denimo spol, starost, težo, menstrualni koledarček in tako dalje, se oblikuje individualizirana biometrična baza podatkov. V zameno za to nam ti čudeži tehnike končno obljubljajo dostop k razumevanju lastne telesnosti.
Nadzor nad uporabnikom pa je lahko tudi neposreden. Delodajalci lahko, po besedah Petrič recimo v podjetju Lek, med zaposlenimi v imenu »teambuildinga« spodbujajo uporabo pametnih ur, da bi »dvignili dobro telesno počutje zaposlenih«. V ZDA obstajajo tudi primeri, ko so zavarovalne premije vezane na število korakov, ki jih tvoj pedometer izmeri. Ljudje, ki jih zavarovalnice na takšen način stisnejo ob zid, se odločijo, da bodo te naprave shekali.
Petrič je v instalaciji apropriirala predobstoječi in pogosto uporabljan »hack«: pametne ure je pripela na vrtalne stroje. Impulzi, ki določajo njihovo vrtenje, pa so pripeljani iz lončnic. Elektrode merijo depolarizacijo, iz katere se lahko razbere rastlinsko aktivnost. Recimo, da se okoli petih zjutraj zbudijo in da so še posebej živahne ob štirih popoldne. Večja kot je sprememba, močnejši je pritisk na vrtalni stroj.
Sprehod po Vegatariatu: Delo nič.
Pravkar ste prisluhnili sprehajanju med rastlinsko vodenimi vrtalnimi stroji in spletnimi prispevki o pametnih urah po instalaciji Vegetariat: delo nič.
V trenutno nastajajočem delu PL’AI, ki naj bi bilo predstavljeno sredi novembra, pa se Petrič vrača k izhodiščnim predpostavkam ciklusa Plant-Machine, torej k avtonomni interakciji med algoritmom in rastlino. Med viticami sadik Kumar in robotom naj bi se razvila igra, ki bo potekala s hitrostjo rastlinske rasti. Robot, sestavljen iz ogrodja in petdesetih, na dotik občutljivih vrvic ter opremljen z vrtečim se 3D laserskim skenerjem, si bo skušal predstavljati rastlinsko gibanje in se nanj odzvati z dviganjem in spuščanjem vrvic. Ko se bo okoli katere od njih ovila kumarična vitica, bo vrvica postala nepremična opora za plezanje. Robot pa naj bi skozi odnos do kumar pridobil razumevanje lastne telesnosti.
Petrič je v pogovoru priznala, da avtonomija robota in sadik kumar nista popolni, saj je robot vseeno hkrati podaljšek človeka, ki bi se želel igrati s kumaro. Robot se postavi kot vmesnik, ki je zmožen upočasniti svojo kognicijo in delovanje na raven hitrosti premikanja rastline, s tem pa omogoči človeku dostop do izkušnje rastlinskega. V delu Špele Petrič in skozi naš pogovor z njo vedno znova vznika konceptualni trojček tehnologija-človek-rastline: izkaže se, da je ustaljeno razmerje med dvema členoma mogoče preizprašati ravno preko pozicije tretjega.
S Špelo Petrič se je pogovarjal Samo, lektorirala je Nina. Tehniciral je Linč, bral je Lovrenc.
*** *** ***
Naslovna slika - Špela Petrič: Globoka fitokracija.
Fotografije so s spletne strani Špele Petrič - fotografije Globoke fitokracije so delo Mihe Godca, Nociceptor in Skotopoezo je fotografiral Miha Fras.
Dodaj komentar
Komentiraj