KOŽA V AKVARIJU, BIOART POLONE TRATNIK

Oddaja
1. 3. 2021 - 23.00

V nocojšji oddaji Art-area zaključujemo našo trilogijo treh intervjujev s slovenskimi umetnicami s področja bioarta, ki so bile del skupinske razstave Živi objekt septembra in oktobra lani v Mestni galeriji Ljubljana. Medtem ko so bila dela ostalih umetnic relativno sveža in so predstavljala njihovo trenutno prakso, je kustosinja Alenka Trebušak umestila pet del Polone Tratnik, ki so nastala med letoma 2000 in 2008, na razstavo kot pionirska dela slovenske bioumetnosti. Diplomirana akademska slikarka z magisterijem iz kiparstva je svoj niz biotehnoloških del ustvarila med letoma 2000 in 2012, kasneje pa se je intenzivneje posvetila akademskemu delu na področju humanistike. Trenutno je redna profesorica*, znanstvena svetnica* in dekanja ljubljanske Fakultete za slovenske in mednarodne študije, ki je članica zasebne Nove univerze iz Nove gorice. Z doktorico filozofije in teorije vizualne kulture smo se preko videokonference pogovorili novembra, takoj po jesenski vzpostavitvi karantene. Poleg petih del z razstave smo se v intervjuju dotaknili tudi njene monografije Conquest of Body ali Osvajanje telesa, ki je izšla pri založbi Springer leta 2016. Pogovor smo začeli z avtoričimin prehodom iz kiparske prakse v biotehnološko umetnost. 

Izjava Polone Tratnik.

Vezno vprašanje, ki je vedno znova vznikalo že v prejšnjih dveh intervjujih s Špelo Petrič in Robertino Šebjanič, je, kako naj človek s svojim čutno-zaznavnim aparatom zapopade biološko Drugost. Predvsem kadar gre za organizme, ki so nam ali tuji ali izredno majhni kot pri Petrič, ki postavlja dialoške situacije z rastlinami in mikroskopskimi algami; ali pa gre za obsežne kompleksne sisteme, kot recimo pri Šebjanič, ki postavlja vprašanja ekosistemov in ekološke soodvisnosti. Na razstavi Živi objekt predstavljena dela Polone Tratnik obravnavajo bodisi mikroorganizme, ki živijo na koži kot del biotske skupnosti našega telesa, bodisi gre za človeške celice in tkiva, ki so izvornemu telesu odtujena in se jih ločeno goji s pomočjo biotehnologij. 

Izjava Polone Tratnik.

Tratnik v svojih delih deluje z biotehnologijo in jo preizprašuje. Recimo polje regenerativne medicine, ki se trudi vzgojiti človeške organe v laboratorijskih pogojih, da bi se s tem premostilo težave pri transplantaciji teh organov. Umetniško delovanje na takem polju zaobsega poznavanje, kaj je trenutni domet biotehnologije, kakšni so njeni postopki in kakšni so realni obeti bližnje prihodnosti.

Izjava Polone Tratnik.

Leta 2012 se je Tratnik v projektu Iniciacija ukvarjala z regeneracijo človeškega srca. Nosilec je nudilo decelularizirano prašičje srce, na katerega so nanašali iz človeških matičnih celic maščobnega tkiva diferencirane celice srčne mišice. Postopek je tehnološko zahteven in drag, saj po eni strani obstaja nevarnost kontaminacije, po drugi strani pa se celice morajo povezati, da delujejo v skupni cilj – torej da srčna mišica utripa. Pri tem se uporablja mehanično ali električno stimulacijo. 

Izjava Polone Tratnik.

K vprašanjem, ki jih je Tratnik naslavljala v biotehnoloških projektih z regenerativno medicino, je umetnica pristopala tudi s filozofskih, poetskih in znanstvenih stališč. Težko je namreč obravnavati področja tkivnega inženirstva, če področja ne poznaš. Seveda pa se v bioartu prepleteta tako znanstveni kot umetniški diskurz. 

Izjava Polone Tratnik.

Poleg tega da umetniški pristop deluje preko neposredne čutne izkušnje, je zanjo ključna tudi odprtost umetnosti. Ne gre za to, da bi se vprašali, kaj umetniško delo pomeni, temveč kako učinkuje, kakšne procese sproži v obiskovalcu.

Izjava Polone Tratnik.

Hkrati je za Tratnik ključni atribut umetnosti, ki jo zanima, performativnost. Torej taka umetnost, ki ni reprezentacija ali posredovanje neke zunanje Realnosti ali višje Resnice. Pač pa gre za realno intervencijo v živost, ki se vrši tukaj in zdaj. 

Izjava Polone Tratnik.

Filozofsko-humanistično preizpraševanje lahko odpre še druge aspekte biotehnologije. Recimo, če podaljšamo življenjsko dobo posameznika, podaljšamo tudi življenje populacije, pri čemer torej sledimo ekonomskim ciljem. Tako se izzivi mikrobiologije in regenerativne medicine prevedejo v preizpraševanje biopolitičnega upravljanja s populacijo – ker nova tehnologija ne bo dostopna vsem, kakšne bodo posledice na družbena razmerja neenakosti? V času našega pogovora se je Tratnik ukvarjala z umetniškim projektom Égalité, ki bo 11. marca predstavljen v Kulturnem centru Tobačna 001 in v katerem bo obravnavala vprašanje družbene enakosti med koronakrizo. Denimo, da pride do pomanjkanja postelj v bolnišnicah, katerim življenjem bodo zdravniki ali birokrati dajali prednost? 

Mikrokozmos.

 

37 ˚C, 2000–2001

 

V svojem prvem biotehnološkem umetniškem projektu 37 ˚C se je Polona Tratnik lotila gojenja celic človeške kože v laboratorijskih pogojih. Pri tem se odpro vprašanja odtujitve živega materiala iz človeškega telesa – je to še živo? Je to še človek? Kakšen odnos naj obiskovalec vzpostavi do celične kulture? Ker je bilo delo na razstavi Živi objekt dokumentirano zgolj s fotografijami celičnih kultur in spremnim tekstom kustosinje, smo Tratnik vprašali o izvorni postavitvi. Naslov dela namreč naslavlja tako temperaturo človeškega telesa, na katerega so kožne celice navajene, kot tudi temperaturo prostora, v katerega je bila instalacija umeščena.

Izjava Polone Tratnik.

Podobno kot se otrok iz materinega telesa ob rojstvu loči v svojo lastno avtonomnost, so se tudi kožne celice ločile od človeškega telesa v svojo mikrokulturo. 

Izjava Polone Tratnik.

Povod odločitvi za tako galerijsko postavitev je bila avtoričina izkušnja sodelovanja z Zavodom republike Slovenije za Transfuzijsko medicino, ki je že takrat gojil človeška kožna tkiva na agarskih nosilcih.

Izjava Polone Tratnik.

Čeprav obiskovalci instalacije niso prepoznali človeških celic kože kot kožo, pa so takoj prepoznali okolje oziroma aparaturo, ki je te celice ohranjala pri življenju. Podobno kot prepoznamo akvarij kot prostor, ki vzpostavlja potrebne pogoje, da lahko ribe avtonomno prebivajo v meščanskem stanovanju. 

37 ˚C

 

LAS, 2005– 

 

V večletnem projektu Las se je Polona Tratnik lotila gojenja človeških las v umetnih pogojih – na posebnem nosilcu, znotraj inkubatorja s temperaturo 37 ˚C. Če so bile gojene kožne celice zgolj skupek celic, je las že strukturiran organ, zato sta nevarnost kontaminacije in zahtevnost postopka višji. 

Izjava Polone Tratnik.

Las deloma raste v našem telesu, kjer potrebuje toploto, vlažnost in hranila iz krvnega odtoka. Večina lasa iz odmrlih celic pa je v zunanjem svetu, v katerem se srečuje z mikroorganizmi, vremenom in drugimi vplivi, ne da bi to organizem ogrožalo. S pozicijo na prehodu med krvavo notranjostjo in socialno zunanjostjo so lasje znotraj družbe pridobili pomene intimnosti, osebnega izraza, pa tudi zaželenosti. 

Izjava Polone Tratnik.

Poloni Tratnik je bil las zanimiv, prvič, kot nosilec družbenih pomenov, drugič, kot kiparska stvaritev našega telesa, tretjič, kot zaželen biotehnološki produkt za ljudi brez las, četrtič, kot za gojenje zahteven organ, ki zna zlahka odmreti, in, petič – ker potrebuje kri. 

Izjava Polone Tratnik.

Tratnik je primerjala gojenje lasa s procesom arhiviranja, v katerem darovane identitetne celice odmrejo, struktura lasa pa je zgolj njihov ostanek ali celo nagrobnik. Mnogopomenski simboliki navkljub pa je bil tako zastavljen projekt težko izvedljiv znotraj danih biotehnoloških parametrov. Skoraj nemogoče je namreč doseči, da bi ročno izpuljeni lasje preživeli v serumu. Zato je Tratnik v drugi fazi spremenila biotehnološko metodo.

Izjava Polone Tratnik.

Čeprav je bila to biotehnološka raziskava, ne bi bila nikoli ustvarjena v znanstvenih ali tehnoloških laboratorijih, saj bi ti iskali bolj specifične, kvantitativne cilje, recimo razmnožiti več las iz enega. Tratnik je projekt zasnovala tako, da je izpostavila opazovanje – medtem ko so lasje stalno pridobivali hranila in je bilo poskrbljeno za preprečitev kontaminacije, so time-lapse fotografije beležile biološka procesa rasti in odmiranja. 

Las in vitro

 

MIKROKOZMOS, IN-TIME in UNIKUM 

 

V teh treh, na razstavi Živi objekt razstavljenih projektih je Polona Tratnik raziskovala mikroorganizme, ki živijo na naši koži, si jih izmenjujemo z drugimi telesi, jih puščamo okoli sebe in pobiramo nove seve iz okolice. Med letoma 2002 in 2006 je v Mikrokozmosu umetnica gojila mikroorganizme s svojega telesa na ogromni petrijevki – prazni kopalnici – po kateri so se razrasli raznobarvni živi madeži. Za projekt In-Time med letoma 2005 in 2007 so sodobni umetniki in kustosi darovali po en svoj osebni predmet, ki ga je Tratnik vložila v stekleno posodo s hranilno tekočino, tako da so se prisotni mikroorganizmi razrasli po njihovi površini. V projektu Unikum med letoma 2006 in 2008 pa so obiskovalci darovali vzorce mikroorganizmov z različnih delov svojih teles, ti pa so bili vsajeni v petrijevke s hranilnim medijem in vstavljeni v arhiv steklenih polic, ki je asociiral na biobanko. Z raziskovanjem tematike mikroorganizmov, s katerimi živimo, je Tratnik dolgo pred pandemijo novega koronavirusa želela ozavestiti javnost o bogatem svetu teh večinoma benignih mikrobov. Hkrati pa je pod vprašaj postavila tudi samozadostnost novoveškega subjekta. 

Izjava Polone Tratnik.

Pri projektu Unikum je Tratnik opazila, da so se vzorci z različnih delov istega telesa razvili v zelo različne kulture. Ali pa da so imeli različni ljudje na istih delih telesa različne mikroorganizme. Tako je se znotraj vsake razstave oblikoval zemljevid mikrobiološkega nabora njenih obiskovalcev. 

Izjava Polone Tratnik.

Drug vidik Unikuma je bila prostorska instalacija, ki je obiskovalcem lahko ponudila asociacije ne biobanke in s tem na vprašanje ekonomske moči, ki si jo biotehnološke korporacije lahko lastijo. Hkrati se naša odtujenost od organizmov, s katerimi stalno sobivamo, zrcali v odtujeni donaciji živega materiala v hladen laboratorijski sistem instalacije. Oziroma sta to dva možna vstopa v preplet bioloških, družbenih in tehnoloških diskurzov, ki jih delo odpira. 

Izjava Polone Tratnik.

S Polono Tratnik smo se nato dotaknili vprašanja o razliki med časom nastanka te bioart serije in današnjim časom, v katerem smo priča politični moči, ki jo ima virusna združba nad organizacijo naših življenj.

Izjava Polone Tratnik.

Unikum

 

PERSPICERE IN PROICERE

 

Na koncu intervjuja smo se s Polono Tratnik posvetili tudi osnovni tezi njene knjige Conquest of Body, namreč povezavi med akumulacijo védenja in akumulacijo moči oziroma temu, da ima samo oblikovanje védenja že moč vpliva nad predmetom raziskovanja. Tu Tratnik izpostavi dihotomijo med perspicere in proicere oziroma med prosojnostjo, v kateri naj bi se nam objekt razkril kot on sam, in projekcijo oziroma vnaprejšnjim metanjem predpostavk v objekt raziskovanja. Klasičen primer perspicere je baročno iluzionistično slikarstvo – trompe-l'œil, ki denimo na strop cerkvene ladje nariše iluzijo, kot da se dvorana nadaljuje še visoko v nebo. Iluzija je torej v tem, da vidimo neposredno skozi arhitekturo stavbe.

Izjava Polone Tratnik.

Izkaže se, da je vsak perspicere že narejen z vnaprejšnjim znanjem, kako vzpostaviti želeni učinek prosojnosti – recimo z znanjem perspektive pri iluzionističnem slikarstvu. Kar se nam kaže kot neposredno védenje, je pravzaprav predhodni zamislek, ki je projiciran na objekt raziskovanja. Proicere pa pomeni vnaprej metati ideje na svet, ki ga želimo spoznati, s tem pa ga zaznamujemo in nanj učinkujemo. 
 
Izjava Polone Tratnik.
 
Izhodišče knjige Conquest of Body zariše vzporednice med zgodovinsko kolonizacijo zunajevropskih teritorijev in znanstvenim raziskovanjem telesa – v smislu, da tudi slednje vsiljuje predmetu raziskovanja predobstoječe koordinate in ga s tem podredi določenim interesom, recimo težnji po uporabnosti.
 
Izjava Polone Tratnik.
 
Kot v romantični ideji raziskovanja tujih dežel v imenu razumevanja, ki se izkaže za kolonizacijo teritorija, se tudi v biotehnologiji lahko pridobivanje védenja preplete s pridobivanjem moči nad tem, kar je spoznavano – torej v oblast nad telesom. 
 
Izjava Polone Tratnik.
 

In-Time

*** *** ***

S Polono Tratnik je Zoomiral Samo, lektorirala je Nina. Tehniciral je Kramar, bral je Kunta.

*** *** ***

* V prvotni verziji teksta so bili nazivi Polone Tratnik napačno navedeni kot "izredna redna profesorica" in "višja znanstvena sodelavka". 

Naslovna fotografija: 37 ˚C

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness