POTOPITEV V BIOART ROBERTINE ŠEBJANIČ
V današnji oddaji Art-area nadaljujemo naše novembrsko raziskovanje slovenske bioart scene, kot jo je kustosinja Alenka Trebušak predstavila na skupinski razstavi Živi objekt septembra in oktobra lani v Mestni galeriji Ljubljana. Ker je načrtovana okrogla miza odpadla, smo s tremi od petih umetnic z razstave tik pred jesensko vzpostavitvijo karantenskih razmer opravili individualne intervjuje. Delo Robertine Šebjanič, ki ga bomo predstavili nocoj, je bilo povod za nastanek skupinske razstave – njeno umetniško raziskovanje porečja Ljubljanice naj bi bilo namreč že lani razstavljeno v ciklu preddogodkov, ki napovedujejo letošnje odprtje Galerije Cukrarna. A je imela biologija v podobi koronavirusa drugačne načrte.
V kontrastu z novembrsko oddajo Art-area, v kateri smo predstavili Špelo Petrič, ki je iz naravoslovja prestopila v umetnost, je Robertina Šebjanič študirala kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in kasneje stopila v polje intermedijske umetnosti. Kot soustanoviteljici in članici skupine Theremidi Orchestra, ki je delovala med letoma 2011 in 2018, ji zvočna umetnost še vedno predstavlja dobršen del umetniškega delovanja, kar vključuje tudi avdiovizualne performanse in interaktivna ambientalna okolja. Primer njenega dela lahko slišite v podlagi. Kompozicija Dark Drops oziroma Črne Kaplje je nastala iz zvočnih posnetkov podvodnega mikrofona v Planinski jami, kjer se reki Rak in Pivka zlijeta v reko Unico. Skladba je del prej omenjene zvočne raziskave porečja Ljubljanice, ki jo je Šebjanič začela v spomladanski karanteni leta 2020 in ki še vedno poteka. Tako je bilo logično, da smo tudi mi zagrabili snemalko in se z umetnico usedli na nabrežje Ljubljanice ob Prulah. Med intervjujem smo opazili mimo pluti celo drevesno deblo in prazno vedro barve JUB, kar nas vodi k drugemu polju umetničinega zanimanja, vprašanju ekologije in živih sistemov.
Poleg zvočne umetnosti Šebjanič izhaja tudi iz hekerske logike in kolektivnega umetniškega dela, od koder je lahek prehod k interdisciplinarnim sodelovanjem z naravoslovnimi znanstveniki in inženirji. Recimo k intermedijskim projektom, v katerih se avtorica ukvarja z odnosi med različnimi vrstami organizmov in ki so predstavljeni v obliki objektov. Eden takih je recimo Ligofilija iz leta 2018, v katerem se je Šebjanič ukvarjala s podzemnima dvoživkama, mehiškim aksolotlom in slovenskim proteusom. Druga možnost so projekti z več odvodi, ki jih avtorica uporablja predvsem v delih, ki obravnavajo okoljske in ekološke situacije. Ti vsebujejo tako delavnice, performanse kot tudi instalacije. V ta niz sodijo tudi dela, predstavljena na razstavi Živi Objekt, o katerih smo govorili z umetnico: Aquatocene, Aqua_forenzik in Riologia.
AQUATOCENE, V ISKANJU PODVODNE TIŠINE
Aquatocene, projekt, ki ga Robertina Šebjanič razvija in nadgrajuje že od leta 2016, ima izhodišče v zvočni umetnosti in bioakustiki z željo razumevanja zvočnih okolij: kako zvočna podoba nekega ekosistema vpliva na v njem živeča bitja; kako zvočnost določa njihovo bivanjsko izkušnjo, predvsem v okoljih z manj dnevne svetlobe; in kako bitja uporabljajo zvok za medsebojno komunikacijo.
Ko pa se je Šebjanič na trimesečni rezidenci na morsko-biološki postaji v turškem Izmirju lotila snemanja podvodnih zvokov, se je izkazalo, da je zvočni svet živali neločljivo prepleten s človeških podvodnim zvočnim onesnaževanjem.
V zvočno okolje živali, ki se preko zvoka orientirajo, z njim lovijo in se preko njega socializirajo, vdira hrup vodnega transportnega prometa, ki naj bi se v zadnjih 50 letih povečal za 150 odstotkov, pa zvok podmorskega vrtanja nafte ali izkopavanja drugih rudnin. Nastane tako imenovani Lombardov učinek, znan vsem, ki se skušajo pogovarjati v glasni kavarni. Da bi se uspeli pogovarjati v hrupnem okolju, namreč povzdignemo glas, tako pa sami prispevamo h kolektivni glasnosti. V podobni zanki se znajdejo tudi podvodne živali. Gre seveda za pojave, ki so predmet znanstvenih raziskav, zato nam je bila zanimiva avtoričina izkušnja rezidence na raziskovalni ladji Republike Irske na Atlantiku, kjer je preživela tri tedne skupaj z znanstveniki, ki so iskali neinvazivne načine zaznavanja sprememb vodnih okolij in ekoloških situaciji. Vprašali smo jo torej – kakšna je razlika med znanstvenim in njenim pristopom.
Glavni odvod projekta Aquatocene so zvočni performansi, v katerih Šebjanič v živo predvaja svoje kompozicije z vinilnih plošč. Skladbe, ki jih razume kot trenutke enega obdobja in okolja, tvori kombinacija posnetkov podmorske bioakustike, zvokov živali in človeškega zvočnega odtisa. A ključna pri tem je celostna čutna in čustvena izkušnja oziroma, kot pove avtorica – potopiti obiskovalce v podmoski zvočni svet. Kar zahteva vsaj štirikanalne surround zvočnike, še bolje pa je, če jih je osem ali več.
Potopitev v čutno izkušnjo zvočnega performansa Šebjanič pogosto podpre s črno-belo video podobo praznine morja, ki tudi ilustrira podnaslov projekta.
Poleg performativnega dogodka za širšo publiko Šebjanič gostovanje na festivalih pogosto kombinira z delavnicami, recimo z delavnico podvodnega snemanja. Prav tako si po performansu želi pogovora z znanstveniki, ki se poklicno ukvarjajo z istim področjem. Sklene se zanka – od umetnice, ki posluša znanstvene metode dela, do znanstvenika, ki doživi umetniško metodo dela.
Medtem ko je bil projekt Aquatocene na razstavi Živi objekt prisoten le slušno – obiskovalec je namreč moral stopiti točno pod en sam zvočnik, da je lahko slišal zvočno kompozicijo – je instalacija projekta Aqua_forenzik z impozantno strukturo bakrenih cevi in hologramskimi videi v valjastih komorah zasedala polovico razstavne sobe. S korakom izpod zvočnika k stenski postavitvi pa je obiskovalec tudi prestopil od enega načina komunikacije med vodnimi organizmi – zvoka – k drugemu – kemični izmenjavi.
Projekt, ki sta ga Robertina Šebjanič in hrvaški umetnik Gjino Šutić skupno izvedla leta 2018 na povabilo Ars Electronice iz Linza, naslavlja problematiko onesnaževanja voda s farmacevtskimi substancami, pa tudi z nelegalnimi drogami. Zgolj 20 odstotkov tablete, ki jo zaužijemo, namreč absorbira naš organizem, ostalih 80 odstotkov pa pristane v kanalizaciji in se od tam razširi v vodne ekosisteme, kjer te kemikalije vplivajo na vodne organizme. Kljub morebitnim čistilnim sistemom je na nano- in mikroravni težko filtrirati takšne kemične substance.
Znanstvenoraziskovalni del projekta, pri katerem sta umetnika sodelovala z bioheking centrom Ars Electronice v Linzu in UR inštitutu v Dubrovniku, je potekal v dveh fazah. V prvi fazi so poleti leta 2018 na obeh lokacijah pobrali vodne vzorce z različnih točk in analizirali prisotnost farmacevtskih produktov ter legalnih in nelegalnih drog.
Seveda so bili v vodi prisotni tudi drugi kemični odtisi – recimo pesticidi, hormoni, antibiotiki, antimikotiki, stabilizatorji razpoloženja in tako naprej –, vendar sta se Šebjanič in Šutić v izhodiščem delu projekta, ki je bil izveden v zgolj pol leta, odločila osredotočiti se zgolj na farmacevtske substance. Prvi fazi znanstvene raziskave je sledila druga, v kateri se je v laboratorijskih, in vitro pogojih poustvarilo podobno situacijo kot v naravi. Niz različnih kultur mikroorganizmov je bil potopljen v niz različnih raztopin posamezne farmacevtske substance.
Ker je bil izbrani organizem enoceličar iz skupine Protozoa, so se zaradi drugačne biološke ure na njem hitreje videle spremembe, ki jih je povzročila kemična substanca. Ker pa večini ljudi mikroskopski organizem ni domač, sta umetnika morala skozi daljše opazovanje najprej razumeti normalno obnašanje Protozoe, da bi potem lahko razumela spremembe. Skozi podoben proces gredo tudi udeleženci delavnic – enega od odvodov projekta Aqua_forenzik.
V sami instalaciji ne vidimo dejanskih mikroorganizmov, pač pa posnetek njihove dezintegracije oziroma umiranja v različnih kemičnih substancah, vsaki 20.000-krat bolj razredčeni, kot je koncentracija, ki jo konzumiramo ljudje.
Sama galerijska postavitev projekta Aqua_forenzik naj bi obsegala instalacijo, videoposnetek in knjigo, ki pa je zaradi epidemiološke situacije nismo mogli prelistati. Instalacija obsega kompleksen preplet bakrenih cevi, ki na več točkah predirajo galerijsko steno in se vanjo vračajo. V vsaki od valjastih kapsul, ki z obliko sledi industrijski estetiki 19. stoletja, je predvajan hologramski posnetek smrtne agonije enoceličarjev. Hologramska prosojnost naj bi poudarila, da se mikroorganizmi tudi na simbolni in ne le dobesedni ravni izmikajo našemu pogledu. Estetiko bakrenih cevi pa razloži Šebjanič:
*** *** ***
V glasbenem premoru bomo prisluhnili odlomku najnovejšega dela Robertine Šebjanič Selachophilia: Cetorhinus maximus – Limaria hians, kar bi si prevedli kot: morskopasja ljubezen med Morskim psom orjakom in školjko Nežna lima. V skladbi sodelujeta izvajalki tradicionalnega irskega petja Caitríona Ní Cheannabháin in Róisín Seoighe, recitira Polona Torkar.
Robertina Sebjanic: Selachophilia: Cetorhinus maximus – Limaria hians [fragment]
Dobrodošli nazaj v oddaji Art-area, v kateri se posvečamo bioartu Robertine Šebjanič. Če smo v prvi polovici predstavili deli, vezani na odnos med živalmi oziroma mikroorganizmi ter človeškim onesnaževanjem našega skupnega okolja, bomo v drugi polovici pogledali projekt, ki se neposredno loteva odnosa posameznikov in skupnosti do konkretnega ekosistema – madridske reke Manzanares. Ker pa smo mi v Ljubljani, lahko v ozadju slišite posnetek Sive čaplje ob nabrežju Ljubljanice, ki ga je Šebjanič posnela v lanski spomladanski karanteni.
*** *** ***
RIOLOGIA, EMPATIČNE STRATEGIJE GLOBOKEGA ČASA
Projekt Riogija ali po naše rekologija je Šebjanič osnovala leta 2019 na povabilo nedavno ustanovljenega Mutantskega inštituta okoljskih narativov, nastanjenega v umetniškem centru Matadero Madrid. Šebjanič naj bi izvedla enodnevno delavnico za petsto udeležencev, s katero bi spodbudili aktiven odnos prebivalcev do njihovega naravnega ali polnaravnega okolja – konkretno do ekosistema reke Manzanares, ki teče skozi Madrid in jo mesto v zadnjih desetih letih skuša povrniti v njeno naravno stanje. V hekerskem naredi sam duhu »državljanske znanosti« je umetnica ponudila kombinacijo različnih pristopov, ki prepletajo znanstvene metode s sam svoj mojster improvizacijo in povsem subjektivnimi opažanji. Šele tak celosten pristop naj bi posamezniku dal občutek polne vpletenosti v lastno okolje in spodbudil empatijo do le-tega. Ko smo stopili v prostor instalacije projekta Riologia, pa so bili v njem tudi kosi Manzanaresa, namreč kamniti valji – sonde – izvrtani iz rečnega dna.
Prva faza projekta je bilo oblikovanje delovne knjige, ki bi služila kot protokol za izvedbo delavnice, ta pa se je v umetniškem procesu razvila v knjigo obsežnih dimenzij.
Da bi Šebjanič lahko izvedla tako obsežen projekt, se je odločila petsto udeležencev razdeliti med 40 istočasnih sinhronih delavnic, ki so bile razporejene vzdolž reke, vsaka od njih s svojim vodjo.
Vsaka skupina je poleg podatkov objektivne znanstvene narave beležila tudi bolj subjektivne vtise, recimo: katere zvoke, katere živali slišiš v okolju okoli sebe. Kombinacija obeh pristopov odvzame avreolo posvečene strokovnosti znanstvenim metodam, češ da jih izvajajo zgolj specialisti, saj si lahko ph tekoče vode v okolju izmeriš tudi sam. Tako opolnomočen posameznik pa lahko postavi tudi vprašanja okoljske pravičnosti, denimo, zakaj ne bi tudi reka imela statusa pravnega subjekta.
Galerijski postavitvi Riologije je dominirala impozantna videoprojekcija animirane infografike, ki se je vzpenjala nad petimi, v prostor postavljenimi geološkimi sondami. Na njej je bilo nanizanih 40 točk za 40 delavnic s podatki, ki so jih te zbrale. Estetika projekcije pa se je zgledovala po infografikah romatičnega znastvenika Alexandra von Humboldta iz 19. stoletja, saj je le-ta za Šebjanič eden poslednjih raziskovalcev, ki je kot geolog, morski biolog in še kaj, videl okolje kot celoto.
Če bi stopil levo od projekcije in prekršil koronske protokole, bi obiskovalec lahko odprl eno od steklenih epruvet na polici ter zavohal destiliran vonj rudnin iz geoloških sond. Vonj kot najbolj neposreden čut, ki aktivira spomine, naj bi služil obiskovalcu kot magdalenica, ki mu ponudi izgubljeni vstop v globoki čas geoloških procesov. Žal kot pridni državljani tega nismo storili – koronavirus nam pač ne dovoljuje vohati.
KAKO ZAPOPASTI BIOLOŠKO DRUGOST?
Vezno vprašanje, ki je vedno znova vznikalo v intervjujih z vsemi tremi umetnicami, je: Kako naj človek zapopade nekaj sebi popolnoma tujega? Pri Špeli Petrič gre za poskuse vzpostavljanja komunikacije z rastlinami; pri Poloni Tratnik za odnose človeka do lastne enoceličnosti; pri Robertini Šebjanič pa se to opažanje veže na poskuse zapopadenja ekosistemov in razumevanja biotske soodvisnosti živih bitij. Pri tem nimamo v mislih abstraktnega razumevanja teh tematik ali biti na tekočem z naravoznanstvenimi dognanji, temveč merimo na procese, ki potekajo na čutni in čustveni ravni in preko katerih se lahko poistovetimo z drugim človekom ali prenesemo empatijo na domače živali in nemara še kakšnega sesalca. Ampak – kako čutiti empatijo do ekosistema? Kako čutno in bivanjsko zapopasti enoceličarje? Bioart se lahko ponudi kot posrednik med arkanimi znanstvenimi vpogledi in vsakdanjim svetom zdravega razuma, pri čemer ne menimo, naj umetniško delo postane glasnik znanstvenega izobraževanja ali propagande. Temveč da umetniško delo lahko vzpostavi čutno in čustveno situacijo, ki abstraktne koncepte naredi bivanjsko občutne, s tem dognanje prestavi v polje sobivanja in s tem možnih etičnih presoj.
Potem ko smo orisali odnos, ki ga je umetnost zmožna vzpostaviti s širšim občinstvom, se lahko vprašamo o odnosu umetnosti v drugo smer, torej, o odnosu med umetniško obravnavo nekega področja in strokovnjaki, ki so za to področje specializirani.
Če pa stopimo korak nazaj od umetnika kot osišča med širšo javnostjo oziroma občinstvom na eni strani in strokovnjaki na drugi strani, opazimo, da je med enimi in drugimi nenadoma nastala skupnost. Mar ni bil odnos človeka do ekosistemov večinoma vprašanje skupnosti, ne pa posameznika? Torej, če karikiramo: kje lahko kaj sadiš, kje bo skupni pašnik, koliko gozda bomo požgali, kdo bo uredil močvaro in tako naprej. Ko pa se vzpostavimo kot človeška skupnost nasproti biotski, se posameznikove kompetence strokovnjakov, umetnikov in kogarkoli že zabrišejo, saj postanejo del skupinske zakladnice veščin. Tako je tudi lažje kaj shekat, kaj zimprovizirat in kaj narediti po svoje. Robertino Šebjanič smo vprašali, kako se skupnosti pojavljajo v njenem delu.
Kadar pa umetnik ne ustvari skupnosti, poišče skupnost umetnika.
Z Robertino Šebjanič se je pogovarjal Samo, lektorirala je Nina. Tehniciral je JurA, brala sta Kunta in AMG.
*** *** ***
Naslovna slika - izvedba zvočnega performansa Aquatocene v Madridu.
Vir fotografij - spletna stran umetnice
Dodaj komentar
Komentiraj