Mehkoba političnega obraza dediščine

Oddaja
17. 10. 2021 - 20.00

Današnja oddaja Destilator nas bo vodila na vzhod. Natančneje, v kraje navidezno neskončne vojne, kjer se običajni mir zdi kot izmuzljiv privid. Lahko bi govorili o milijonih ugaslih življenj, tistih, ki so obtičali na poti med domom in iskanjem boljše prihodnosti na tuji zemlji, ali o nepopravljivi škodi več velemest. Vendar se bomo v današnji oddaji posvetili drugi, manj izpostavljeni temi. Daleč od misli mnogih v zubljih konfliktov gori kulturna dediščina prenekaterih narodov. Kako poskrbeti za dediščino, ujeto v pesti vojne?

 

Bagdad, Irak, april 2003

Začetek ameriške okupacije Bagdada. Iraški Narodni muzej so zapustili še zadnji kustosi in zaposleni, ki so po svojih najboljših močeh zavarovali razstavljene eksponate. avili so jih v celofan, pospravili v škatle, nekatere odposlali v dislocirane depoje. Vsak muzej ima pripravljen načrt za krizno situacijo. Vendar so ti pogosto pomanjkljivi – že najmanjša luknja v načrtu je lahko usodna za uspešno ubranitev nacionalne dediščine.

Muzej z eno najobsežnejših mezopotamskih zbirk na svetu je bil od spopadov oddaljen le nekaj ulic. Pred izbruhom nasilja sta ameriška in britanska vojska obljubili, da bosta muzeju v času spopadov nudili primerno zaščito. Pa so obljube ostale prazne. V dveh aprilskih dneh je bilo iz muzeja odtujenih več kot šestnajsttisoč predmetov. Izplenjevalci so v evakuiranem muzeju ugledali priložnost za nakup redkih predmetov s stoodstotnim popustom, precej ugodno za nadaljnjo prodajo zasebnim zbirateljem redkih arheoloških najdb po visokih cenah.

Kraja arheoloških artefaktov res ni najhujši vojni zločin, pa vendar so podobe praznih vitrin izropanega muzeja močno pretresle svetovno javnost. Tako obsežna kraja predmetov, pomembnih za razumevanje prvih civilizacij, ni zgolj izguba za Iračane, pač pa za vse človeštvo. Vračanje tako obširnega kosa zbirke lahko traja tudi več kot sto let, kolektivni spomin civilizacije pa tako izgubljen roma od rok do rok dragocenih predmetov željnih posameznikov.

Izplenitev iraške nacionalne zbirke, ki bi bila lahko preprečena, je dokaj dober oris izrabe dediščine za izvajanje tako imenovane soft power politike. Kultura je pogosto uporabljena za promocijo določenega naroda, prikaz in upoštevanje njegove kulture v mednarodnem političnem okolju pa je lahko tudi politična odločitev države. Pri rabi kulture kot oblike vršenja mehke moči gre za prefinjeno uporabo kulture kot glasnice politike določenega sistema. Izginotje iraške narodne zbirke pomeni, da se država svetovni javnosti ne more več predstavljati kot skrbnica lastne zgodovine, saj je ta za nedoločen čas razpršena po svetovnem črnem trgu. Busheva administracija, ki je sprožila okupacijo Iraka, je ob dogodku podala izjavo, češ, »stuff happens«, čeprav kljub neposredni bližini vojaških čet zaradi spopada, ki se je odvijal blizu muzeja, za njegovo varnost ni poskrbela. Tudi tovrstna reakcija ameriške politike je izvajanje pritiska mehke sorte nad Irakom – sporoča, da dediščina te države ni pomembna.

Kljub tovrstnim političnim odzivom na grozljiv dogodek se je strokovna javnost strinjala – treba je ukrepati. S hitrim postopanjem UNESCA je bila še isti mesec oblikovana projektna skupina bagdadskega muzeja v Združenih državah Amerike, ki od tedaj skrbi za vračanje ukradenih artefaktov v Irak. Vendar se prej kot na sodelovanje s silami kazenskega pregona in črnim trgom osredotoča na digitalno dostopnost zdaj nepopolne zbirke. Prihodnost je morda digitalna, vendar fotografija manjkajočega predmeta ne bo nikoli zmogla zamenjati njegove materialne oblike. To ne pomeni, da fotografije muzejskih artefaktov nimajo vrednosti, saj so v primeru izgubljenih predmetov pogosto edini dokaz o njihovem obstoju, vendar prepogosto to ni dovolj za zadosten oris, ki bi pripomogel k zgodovinski rekonstrukciji neke dobe.

 

Bamijan, Afganistan, pomlad 2001

V Bamijanu, afganistanski provinci nekoliko zahodno od Kabula, stojita dva monolitna kipa Bude iz 6. stoletja. Visoka sta 38 in 55 metrov. Območje Bamijana so ravno zavzeli talibi. Tuji strokovnjaki so začeli opozarjati na nevarnost ohranitve dediščine območja - ikonoklazem ekstremistov islamskega vzhoda je bil že znana praksa, zato je splošna nervoza stroke skokovito narasla. Upravičeno. Na mestu, kjer sta nekoč stala kipa, zdaj zevata velikanski prazni niši. Talibi so ju rasztrelili. Člani UNESCA so še pred pripetljajem na talibe naslovili kar 36 protestnih pisem.

Z obstreljevanjem kipov so talibi pričeli po izjavi tedanjega mule Omarja, češ, da se mednarodna skupnost, ki je prisotna v Afganistanu pod pretvezo humanitarne pomoči, pretirano zavzema za kup kamenja, namesto da bi jih skrbeli lačni otroci, ki so bolj potrebni humanitarne pomoči. Gre za uradno izjavo, a ugibamo lahko o več motivih zaslužnih za razstrelitev svetovne dediščine. Govorimo lahko o svojevrstnem ikonoklazmu, predvsem pa gre izpostaviti politično konotacijo upravljanja z dediščino – tako nekega naroda, kot svetovne javnosti.

Predislamska umetnost je za talibe problematična, saj prikazuje tako človeško kot božjo podobo, kar koran po njihovi interpretaciji prepoveduje. Ikonoklazem radikalnih islamskih skupin je pogost pojav. Talibi pred dvajsetimi leti samostoječih kipov Bude pač niso razumeli kot del zgodovine afganistanskega naroda, vredne ohranjanja, temveč so ohranjanje videli prej kot interes mednarodne skupnsoti, ki se vtika v njihovo državo.

Izguba monolitnih Bud predstavlja eno večjih ran, prizadetih kulturni dediščini v sodobni vojni zgodovini. Uničevanje spomenikov in drugih hranilcev kolektivnega spomina, ropanje muzejev, požiganje arhivov ter podobna destruktivna dejavnost, ki pritiče spodjedanju kolektivne zavesti nekega naroda ali širše globalne skupnosti, ni novost. Je univerzalni del vojne mašinerije, ki podredi poraženca zmagovalcu. Politično orodje, uporabno tako na praktični – za izsiljevanje – kot na simbolni ravni – za ponižanje nasprotnika. Kljub temu smo vsakič znova šokirani ob uničenju antičnih templjev, neraziskanih najdišč prvih civilizacij in izropanju kulturne zgodovine nekega naroda. Političnosti tistih nekaj predmetov v vitrinah ali na UNESCOVEM seznamu ne pričakujemo. Dediščina v času vojne zasije s svojim političnim obrazom.

 

Kabul, Afganistan, avgust 2021

Talibi Kabul dokončno odrešijo ameriške okupacije in s tem končajo zadnjo afganistansko vojno. Prestolnico so sicer zavzeli hitro in nepričakovano, vendar je imel narodni muzej dovolj časa, da je najpomembnejše artefakte poslal v dislocirane depoje, zaposleni pa so razstavljene predmete okoliščinam primerno zavarovali. V času prevzema mesta so talibi namenili eno od čet za varovanje afganistanskega narodnega muzeja. Obvarovanje muzeja pred izropanjem so razumeli kot eno izmed prednostnih nalog svoje vojske. Če so pred skoraj dvajsetimi leti ohranjanje in varovanje kulturne dediščine še videli kot nekaj nevrednega posebne pozornosti, se je tokrat njihov sentiment vsaj navzven spremenil. Čemu?

Februarja letos so talibi podali javno izjavo, v kateri se opredeljujejo do pomena afganistanske kulturne dediščine,  tako predmetov iz islamskega kot predislamskega obdobja, opredeljujejo zaščitniško. Opozarjajo, da mora vsa kulturna dediščina, najdena na afganistanskih tleh, ostati znotraj države, saj gre za zgodovino afganistanskega ljudstva, ki mora biti kot taka ohranjena na svojem geografskem območju. Svetovna strokovna javnost je tedaj izjavo vzela z nekaj rezerve, pa vendar se je talibi zaenkrat držijo.

Afganistan ima izredno bogato zgodovino, pogosto razdeljeno na predislamsko in islamsko obdobje. S pomočjo izkopavanj in raziskav od konca vojne leta 2014 so odkritja območja pripomogla k novim spoznanjem o indski, mezopotamski in zgodnjih budističnih ter hindujskih civilizacijah. Območje je bilo od nekdaj del prepišnih trgovskih poti, prek katerega so tekle povezave med vzhodom in zahodom starega evrazijskega kontinenta.

Zgodovina prisotnosti tujih, predvsem francoskih arheologov v Afganistanu sega v sam začetek države. Francoska arheološka delegacija v Afganistanu, krajše DAFA, je leta 1922 s prvim afganistanskim kraljem podpisala sporazum, ki jim je omogočal izvajanje izkopavanj na območju. Zaradi obširnosti izkopavanj je bil v šestdesetih letih ustanovljen tudi Afganistanski inštitut za arheologijo, ki je sodeloval s francoskimi strokovnjaki. V času sovjetske okupacije in kasnejše mudžahedinske vojne so se izkopavanja skoraj povsem ustavila. Nastopilo pa je obdobje ropanja najdišč, predvsem s strani izstradanih ljudi, ki so želeli preživeti. Pod talibsko vlado, ki je trajala do leta 2001, je bilo ropanje najdišč prepovedano, nova izkopavanja, ali bolj rečeno izkopavanja na že znanih najdiščih, pa še vedno niso bila omogočena.

Iz tega kratkega orisa zgodovine raziskovanja starodavne preteklosti območja lahko razberemo, zakaj je dediščina v Afganistanu močno ogrožena in tako vredna strogih varovalnih ukrepov. Ko izkopavanja na že znanih najdiščih ne potekajo, se poveča verjetnost kraje še zakopanih artefaktov, dragih kamnov in drugih oblik materialne dediščine. Ljudstvo pač želi preživeti — če se stvar v zemlji blešči, čemu je ne bi prodali. Vendar pa vsak izgubljeni predmet, ki predstavlja vpogled v zgodovino afganistanskega naroda in drugih civilizacij tega področja, pomeni zamujeno možnost za razumevanje človeške zgodovine. In vsak izropan artefakt bo skoraj gotovo pristal v eni izmed zasebnih zbirk, ki niso dostopne niti strokovnjakom, ki bi predmete potrebovali za svoje raziskovanje preteklosti, kaj šele širši javnosti.

Plenilci arheoloških najdišč so v Afganistanu tako dobro organizirani, da včasih bolje poznajo točne lokacije najdišč kot tuji arheologi, ki so prišli na arheološko misijo. Trenutno talibska oblast strogo obsoja vsakršen izvoz afganistanske dediščine iz države, tako predislamske kot islamske. Gesto, ki pa še ni postala pravni akt, lahko razumemo izrazito pozitivno, saj ne napoveduje ponovnega ikonoklazma predislamske umetnosti, hkrati pa se lahko vprašamo, kako se je spremenilo talibsko razumevanje afganistanske identitete in vloga dediščine v njeni izgradnji.

 

Kulturna dediščina je lahko predmet raziskovanja, predmet izvajanja tako imenovane soft power politike s prezentacijo v drugih deželah, točka izsiljevanja v primeru vojn, nikakor pa ne smemo pozabiti na njeno vlogo gradnika naroda. Temelje današnjega širokega razumevanja pomena dediščine je postavila Dunajska konservatorska šola z začetka dvajsetega stoletja. Prav tako so njeni vodilni teoretiki med prvimi izpostavili pomen teh, morda na videz nepomembnih predmetov, za grajenje narodne identitete. Natančneje govorimo o konservatorski teoriji Maxa Dvořaka, ki je ob začetku stoletja skušal utemeljiti, zakaj je poleg preučevanja grških antičnih predmetov in ostalin preostalih preteklih obdobij, ki so lahko služili kot navdih klasicistično navdahnjeni družbi, pomembno pozornost posvečati prav vsem obdobjem človeške civilizacije. Zgledovanje in znanstveno raziskovanje preteklih obdobij je bilo še v začetku dvajsetega stoletja vezano predvsem na interes družbe za posnemanje zgodovinskih slogov, občasno tudi običajev. Tako so bila mnoga časovna obdobja in geografske lokacije za konservatorje in visoko družbo nezanimivi. Ideja, da je vredno varovati nekatere zgodovinske predmete, ne glede na njihov izvor, izgled ali velikost, se danes ne zdi revolucionarna, vendar je stara le približno sto let. Če zahodni gledalec predmetom z daljnega vzhoda ne more pripisati večjega pomena, to še ne pomeni, da so ti predmeti nepomembni. Materialna dediščina uteleša spomin svojega naroda, saj je fizični dokaz o njegovi zgodovini in dolgoživem obstoju.

Upoštevajoč vseobsežni pomen, ki ga zgodnja konservatorska teorija pripisuje raznolikim predmetom pri razvoju narodne zavesti lažje razumemo novi sentiment talibov. Zaščita nekaj izdelkov iz kamna ali dragih kovin res ni tako pomembna kot humanitarna zaščita prebivalcev prizadetega območja. Vendar talibi razumejo, da bodo morali po vzpostavitvi novega stanja razdeljen narod poenotiti. Brez združevalnega zgodovinskega narativa, dokazljivega s konkretnimi zgodovinskimi eksponati, bo naloga toliko težja. Trditev, da vsi predmeti, najdeni na afganistanskih tleh, pričajo o zgodovini Afganistancev, je po svoje resnična. Toda lahko vodi tudi v anahronizem.

Težko trdimo, da so predislamska dela, ki pričajo o bogatih kulturah, zasidranih na ozemlju današnjega Afganistana, res odraz današnje narodne identitete Afganistancev. Prav tako težko enako trdimo za ostaline iz bronaste in rimske dobe na naših, slovenskih tleh. Pa vendar je v navadi, da se narod, ki trenutno živi na ozemlju najdišča, za to dediščino tudi zavzame in je ne uničuje iz ideoloških razlogov. Anahronistično vzpostavljanje povezav sodobnega naroda s starodavnimi civilizacijami, s katerimi nima več veliko skupnega, je lahko enako nevarno kot uničevanje dediščine. Naknadno pripisan pomen dediščine brez primerne znanstvene umestitve lahko vodi v nevarne nacionalistične zaključke. Zgolj spomnimo – tudi nacisti so imeli arheološke ambicije v iskanju lastnih arijskih prednikov prek najdenih predmetov in forsiranega historičnega narativa.

Pa vendar se v precej nacionalistični ideji ohranjanja kulturne dediščine, izkopane iz afganistanske grude znotraj meja države, skriva precej napredna ideja dekoloniziranega muzeja. Gre za zagovarjanje vračanja umetnin v njihovo prvotno okolje in ozaveščanju problema preteklega plenjenja s tujih najdišč, na ta način pa se skušajo sodobne muzejske institucije odkupiti kritični javnosti in ozaveščeno popraviti svoje pretekle grehe. V preteklosti smo bili lahko pogosto priča ideji, da so muzeji držav, v katerih vlada vojno stanje, preveč ogroženi in ne morejo zadostno zavarovati svojih del. Ideja o zaostalem tretjem svetu, kjer nikakor ne moramo hraniti pomembnih zgodovinskih artefaktov, saj gre za splošno nestabilno okolico z neprimernimi pogoji za varovanje dediščine, je stara toliko, kot je stara institucija muzeja. Navsezadnje je zahodni muzej institucija kolonializma. Vsaka zbirka afriške, indijske, iraške, afganistanske, sirske ali egipčanske umetnosti je nastala s pomočjo legalnega plenjenja, ki so ga izvajali veliki zahodni imperiji. Z zaščito afganistanskega Narodnega muzeja so talibi preprečili izvoz artefaktov, ki so z vključenostjo v eno najpomembnejših zbirk prvih civilizacij de facto del kanona svetovnega pomena. Zbirka bo tako ostala v Afganistanu, pa vendar ne moremo trditi, da je popolna in da je ravnanje talibov brez svojih pasti. S pomanjkanjem strokovnjakov, ki je nastopilo po tem, ko je večina zapustila državo, bodo tako izkopavanja kot kasnejša muzeološka in raziskovalna obravnava pomanjkljivi. Omejen krog strokovnjakov, ki je v državi ostal, pa bi verjetno lahko prej prišel do zaključkov, ki bi ustrezali talibom in niso nujno v skladu s pravilno zgodovinsko interpretacijo.

Prav tako sodobni trg z redkimi umetninami še zdaleč ni strukturiran na način, ki bi dopuščal uresničevanje dekolonizacijske ideje. Plenjenje najdišč, novih ali starih in neznanih, je prepogosto. Od začetka ameriške okupacije pa do danes je črni trg z redkimi predmeti z Bližnjega vzhoda cvetel kot še nikoli. Če je talibom uspelo zadržati osrednjo zbirko znotraj meja države, to še ne pomeni, da so uspešno ubranili vso dediščino območja. Črni trg z afganistanskimi umetninami je tako obsežen problem, da so ga v preteklosti s skupnimi močmi skušali rešiti tako UNESCO kot pretekle talibske oblasti.

Švicarska fundacija Biblioteca Afganica prek dogovora z UNESCOM, prvotno talibsko vlado in severno alianso od leta 2000 deluje kot muzej v eksilu. To pa ne pomeni, da zgolj odkupuje izropane predmete in jih razstavlja – muzej prejema donacije zasebnih zbirateljev, razstavne eksponate pa precej redno vrača v Afganistan. Biblioteca Afganica je tudi ena izmed organizacij, ki aktivno sodelujejo v procesu znanstvenega raziskovanja afganistanske zgodovine in ohranjanju dediščine. Res je, da je geografsko dislocirana in upravno ni povezana z Nacionalnim muzejem Afganistana, vendar tudi ne podcenjuje sposobnosti afganistanskih strokovnjakov za dediščino.

 

Zaradi obsežnih najdišč, ki se lahko raztezajo na več kilometrov dolgih območjih, Afganistan velja za arheološko meko. Ta pa ne pripada le tujim prišlekom, ki imajo možnost financiranja večjih izkopavanj. Afganistanska arheološka šola je izjemno močna. Vsaka tuja odprava vključuje tudi domače arheologe, pogosto pa zaposluje tudi veliko število ljudi iz okoliških vasi, ki pomagajo pri izkopavanju. Arheološke odprave so vasi v malem, edino logično je, da bodo v njih sodelovali tudi lokalni prebivalci, čeprav jih tujci še vedno dostikrat izkoriščajo. Tuji strokovnjaki so na območju prisotni od vzpostavitve prvih arheoloških najdišč, ko moderna arheologija na območju še ni bila predstavljena. S postopno vzpostavitvijo domače stroke je vloga tujcev na ozemlju Afganistana postala predvsem finančna. Pa vendarle lahko vsaj deloma govorimo o ohranjanju nekaterih kolonialističnih teženj velikih narodov evropskega Zahoda.

Sredstva, ki bi omogočala legalna in varna izkopavanja, s katerimi bi se tako zaščitilo še neodkrito dediščino kot preprečilo pretirano plenjenje, so pogojena s politično klimo države. Ameriška okupacija je omogočila prihod večjega števila tujih delegacij na območje, vendar prisotnost tujih delegacij vedno implicitno sporoča, da Afganistanci sami tega nikoli ne bodo zmogli. Obubožana država, izstradana s strani tujih okupacij, ki so skušale vzpostaviti mir, katere dediščina je njena lastna, vendar hkrati od vseh, sama ni sposobna poskrbeti za ostaline lastne preteklosti. To je kolonialno sporočilo, prisotno ob mednarodnih izkopavanjih, v katerih so v ospredju arheologi z Zahoda. Dediščina tako ne nosi označevalca politično šele ob svoji predstavitvi, rabi ali uničenju, že sam način njenega iztrganja iz grudi je politična odločitev.

Odločitev talibov za vzpostavljanje naroda s pomočjo rekonstrukcije njegove zgodovine je lahko pomemben mejnik, vendar mora biti ta primerno argumentirana. Pripisani pomen predmetov ne bi smel izhajati iz pol mitološke zgodovine in religiozne interpretacije specifične skupine. Talibi so uspešno ubranili nacionalno arheološko zbirko, vendar to ni zadostna gesta, če želijo narodovo identiteto graditi na verodostojnih podatkih. Zato potrebujejo področne strokovnjake, ki z njimi ne želijo nujno sodelovati. Povedno je namreč dejstvo, da je osebje muzeja, vključno z vsemi kustodiati, ob ponovnem talibskem prevzemu oblasti, zapustilo državo. Ob okupaciji Kabula je UNESCO, kljub temu da so z obljubami talibov seznanjeni, podal izjavo o resni ogroženosti kulturne dediščine Afganistana. Je njihova skrb upravičena? Če so pod preteklo talibsko oblastjo tuje arheološke odprave le stežka vstopale v državo, si tokrat obetajo, da bodo te mogoče. Že res, da je večina izkopavanj zaenkrat ustavljenih, mnogi tuji strokovnjaki pa so državo zapustili že julija, vendar več kot očitno jemljejo dediščinske namere talibov s primerno resnostjo.

Od izplenjenega muzeja do uničenih spomenikov ter možnosti anahronističnega orisa zgodovine zavoljo vzpostavljanja politično motivirane oblike zgodovine, ki bi služila oblasti. Dediščina še zdaleč ni zgolj nedolžen kup predmetov, na katerih se v vitrinah nabira prah. Prav zato UNESCO vedno znova opozarja na slabe pogoje, v katerih je hranjena in predstavljana. Čeprav so njihova opozorila pogosto brez večjega dejanskega učinka. Izvajanje mehke moči prek kulturne produkcije in dediščine je bilo od nekdaj del političnega programa, zato zavedanje moči rabe dediščine na strani talibov ni nič nenavadnega. Odprto pa ostaja vprašanje, na kakšen način bo nova afganistanska oblast dediščino uporabila, kako bo sodelovala z mednarodno zainteresirano javnostjo in ali bodo predlagani ukrepi res preprečili beg dediščine in spomina s kraja njegove prvotne biti.

Odprte rane kulturne dediščine je v celoto povezala Tina, oddajo je lektorirala Barbara, sestavil Filip, brala pa sva Lovro in Rasto.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness