AirBnB: zaslužkarstvo laufa, najemniki lajajo.

Wolt: 20+ držav. 600+ zaposlenih. Ne, to niso dostavljalci, ki natovorjeni s hrano kot modri šerpe švigajo mimo nas. Več kot 15.000 jih je in niso zaposleni: dostavljalec je plačan po številu dostav in prevoženih kilometrov. 

»Če se pridružiš Wolt pustolovščini sedaj, je to lahko tvoj osebni rekord med dobro tempiranimi odločitvami.«

Pa da vidimo mi to pustolovščino izbliza. Če smo realni, platformni operacijski model sam po sebi ni nič razburljivega, je zgolj kombinacija zelo klasičnih storitev v sektorjih logistike in gostinstva: dostava, prevozi, skrbstvene storitve, strežba, prevajanje. Če pa smo poleg tega še kritični, so tovrstne »gig« platformne ekonomije v resnici le lažne inovacije in multibilijonski biznis. Njihovi tako imenovani »kul in inovativni algoritmi uspešnosti« pa so tehnološka kratica za posredniška podjetja, katerih digitalizirana kontrola vzpostavlja iluzijo svobode, da se na ta način uspešnejše izogibajo plačevanju davkov, kar jih posledično dela konkurenčnejše. A le začasno, saj s ponujanjem ugodnejših začetnih pogojev, dosežejo najprej to, da ostale ponudnike izrinejo s trga. Potem ko zmonopolizirajo trg, pa dvignejo cene. Edina inovacija platformnih poslovnih modelov tipa Uber, Lyft, Airbnb, TaskRabbit, Foodora ali Wolt je obseg podatkov »big data«, ki jih algoritmi obdelujejo in s katerimi ta podjetja eksponentno vplivajo na gospodarstvo. Končnim uporabnikom, ponudnikom in kupcem pa je pomembno edino to, da lahko hitreje kot kadarkoli prej dobijo, kar si želijo. Tudi za ceno ustvarjanja novih investicijskih in finančnih balonov, do katerih pride, ker platforme delujejo kot udeleženci na že obstoječem trgu, tekmujejo pa tudi z drugimi digitalnimi platformami – na primer estonski Bolt proti finskemu Woltu. Delež, ki ga kot provizijo Boltu, Woltu ali Foodori plačajo restavracije, je poslovna skrivnost, vendar raziskovalci ocenjujejo, da znaša približno 20–30 % prodajne cene hrane. Iz tega deleža gre tudi denar za kritje stroškov dostave. Ko se ves ta prihranek ponovi za tisoče dostavljalcev – »partnerjev« ‒, so doseženi zaslužki platformnega podjetja precej veliki. A javni vpogled v finance platformnih podjetij po večini ni mogoč.

Nacionalne regulacije teh nadnacionalnih podjetij so namreč pomanjkljive in zastarele. Pomanjkanje podatkov o cenovnem dumpingu, ki ga ta podjetja izvajajo, skrivanje profita v davčnih oazah, neobjavljanje finančnih podatkov – vse te finančne malverzacije so neločljive od poceni delovne sile – po večini migrantske, ki pa se prepogosto sooča z dvojno obdavčitvijo. Poleg lokalnih političnih protiakcij sindikatov je nadnacionalna pravna ureditev ključna za vprašanje delavcev, saj je problematika platformnega dela neločljiva od ostalih prekarnih in neurejenih delovnih razmerij, ki so že dodobra prevzela mesto klasičnemu delovnemu razmerju – zaposlitvi za določen ali nedoločen, poln ali polovični delovni čas. Tudi reklamiranje in posledično pojmovanje teh delovnih razmerij je problematično, saj se primarno promovira njihova fleksibilnost in se ljudi postavlja pod lažno izbiro – imeti zbirokratizirano službo ali fleksibilno neurejeno delo. Prelahko se pozabi na dejstvo, da fleksibilni urnik še ne pomeni nereguliranih delovnih pogojev in statusa. Na tem mestu se ne moremo ne spomniti komentarja raziskovalke Staše Jovanović, da »... smo kot družba, tudi zaradi visoke brezposelnosti, nehote sprejeli nižanje delavskih standardov.« Nasprotno pa reklame za delo na platformi prikazujejo ta model kot opolnomočenje delavcev, ki postanejo pravo poosebljanje podjetništva in s svojim delom uživajo neodvisnost, izbiro, avtonomijo in svobodo: delo pod lastnimi pogoji in v izbranem času. Oglašujejo se kot platforma, ki je izbrisala posrednike in šefe, hkrati pa ves svoj dobiček dobijo ravno zato, ker so vzpostavili aplikacijo/spletno stran, ki de facto deluje kot posrednik med potrošniki in delavci. Njihova prisotnost v reklamno-propagandnem prostoru jih predstavlja zgolj kot aplikacijo, a če vzamemo za primer podjetje Wolt, bomo hitro ugotovili, da na delu ni neka modra, lična abstrakcija, ki živi v digitalnem oblaku in nas kupce veselo in naivno povezuje z modrimi šerpami na kolesih.

Za modro-belim znakom se skrivajo še kako živi ljudje – finski dečki srednjih let, ki so zajahali val štancanja smartphone aplikacij, se pripopali na pravno neurejeno območje ter tako imenovani »prosti trg«, in temu pravijo inovacija. Eden izmed soustanoviteljev Wolta, Miki Kuusi, v svojem govoru na »Inovacijskem vrhu 2019« že sam naslavlja Wolt kot »poveličevani stroj za zaposlovanje« oziroma »glorified recruiting machine«. Posrednik ali ne? Kuusi nadaljuje z opisom Woltove strukture: »Formirali smo nek nabor vlog, na primer operativni manager, partner, in te vloge so iste v vsaki državi. Struktura je povsod enaka. Naši partnerji imajo povsod enake uniforme.« Poenoteno uniformirane ljudi sicer ponavadi vidimo v vlogi delavcev, in že površni pogled razkrije povedno dejstvo, da je po svetu na tisoče enako uniformiranih tako imenovanih »avtonomnih partnerjev«: kam v tej tako imenovani avtonomiji spada uniformiranost? Vse ostale vloge so nenazadnje vodstvene in managerske. Sliši se čudno za podjetje, ki zase pravi, da »nima šefov«, a »partnerji« se morajo spoprijemati s »podporo«, s katero komunicirajo preko aplikacije. »Podpora« so pravzaprav pogodbeno zaposleni, ki delujejo kot nekakšen srednji menedžment: imajo možnost, da dostavljalcem izdajo opozorila, začasne ali stalne odpovedi. Woltova struktura in obstoj šefov postaneta eklatantna tudi, kadar določene prakse, ki se v eni nacionalni državi izkažejo za uspešne, odločevalski kader skoraj z dekretom uveljavi tudi na drugih nacionalnih trgih, oziroma kot o tej poenotenosti pravi Miki: »Ker kako bomo sicer nadzorovali, kaj se dogaja?«

... Ker koga drugega bi zanimalo nadzorovanje, če ne šefov.

V tem smislu delovanje Woltovega algoritmičnega managiranja ni čisto jasno, in čeprav Wolt to zanika, mnogi dostavljalci menijo, da sistem daje prednost tistim, ki delajo v izmenah, in ne tistim, ki se prijavijo na določen dan. Wolt dostavljalcem tudi ne posreduje informacij o tem, kako spremlja njihovo uspešnost. Delavci so najeti kot samostojni izvajalci, vendar so de facto pod nadzorom platformnega podjetja tako glede časa in organizacije kot tudi plačila za svoje delo, aplikacija pa zbira njihove podatke in ocene ter jim sledi z GPS-om. Vse to ne priča o avtonomiji delavca, temveč o ravno nasprotnem: večjem nadzoru delodajalca. Obstoj »nadzora« delodajalca nad delom in delavcem pa je v mnogih pravnih sistemih po svetu eden od ključnih kriterijev za vzpostavitev delovnega razmerja. V tem smislu že poznamo problematiko prikritih delovnih razmerij, predvsem v primeru samozaposlenih, ki delajo samo za enega naročnika. V več evropskih pravnih sistemih, tudi v slovenskem, se je zato uvedla tudi kategorija ekonomsko odvisne osebe, ki je samozaposlena in dobiva vsaj 80 % prihodka od istega naročnika. Če bi bilo v njihovem primeru zadoščeno še zgornjemu pogoju – nadzoru, bi jim bilo treba priznati status zaposlenega. Platforme v tem smislu trdijo, da niso delodajalci, temveč partnersko sodelujejo s sam-svoj-šef samozaposlenimi, čeprav je takšno enakopravnost in partnerstvo komaj verjetno zatrditi v primeru na tisoče s.p.-jev, ki po vsem svetu delajo pod izenačenimi, uniformiranimi pogoji, ki jih postavlja platforma in ne vsak s.p. zase. Pogoji so striktni. Postavlja jih Wolt.

Ker pa Wolt in njemu podobna podjetja delujejo na podlagi ekonomije povpraševanja in dostopnosti, delavci niso popolnoma svobodni pri izbiri svojega delovnega časa, ampak lahko delajo le, če obstaja povpraševanje po njihovih storitvah. Prilagodljivega dela dostavljalca hrane zato ne moremo obravnavati preprosto kot svobodno izbiro. Kljub temu da določenemu procentu ljudi tovrstno delo ustreza kot občasna dejavnost, je za nekatere posameznike to edina priložnost za dohodek. Gre samo za to, da je prilagodljivost oziroma moderneje povedano – fleksibilnost, ali postmoderneje – svoboda lahko tudi neprostovoljna in po večini tudi je. Delo pri Woltu se promovira kot povezano s svobodo, v ozadju pa obstaja zamolčana realnost, da se nekateri ljudje s to vrsto dela morajo ukvarjati predvsem zaradi pomanjkanja svobode pri izbiri oziroma nasploh dostopa do stabilne in dostojne zaposlitve. Saj vemo, da dobiš job, moraš prepogosto poznati nekoga, migranti in prosilci za azil pa pač ne poznajo nikogar. Oni drugih služb preprosto ne morejo dobiti. 

Wolt delo dostavljalca hrane tudi eksplicitno predstavlja kot priložnost za brezposelne migrante, in ker ne zahteva znanja jezika, lahko rečemo, da je tovrstno delo resnično začasna »možnost« za posameznike, ki težko najdejo delo na tradicionalnem trgu dela. Tako jih mnogo končno zaživi – dobijo možnost najeti stanovanje, kupiti motorček. A statistike kažejo, da je večina dostavljalcev hrane vsaj tri leta študirala na univerzi, kar pomeni, da je to »dobra« priložnost za nizkokvalificirane posameznike, ki so v resnici visoko izobraženi. Čeprav je gotovo dobro, da lahko človek zaradi tega dela, vsaj malo zaživi, namesto da životari, je ta strategija novačenja tudi problematična. V ozadju oglaševanja dela kot priložnosti se nahaja logika, ki slabe delovne pogoje opravičuje z nizkimi vstopnimi ovirami in krepi zamisel, da delo dostavljalca ni »pravo« delo, temveč pridobivanje izkušenj, preden pride »prava« služba. Četudi to v nekaterih primerih drži, ne moremo mimo dejstva, da se tu pravzaprav odgovornost preusmerja z države na posameznika: snađi se ━ pa živi. Nenazadnje pa se tako tudi normalizira dejstvo, da se migranti in prosilci za azil ponavadi znajdejo v negotovih delovnih razmerah. Še posebej glede gostinske panoge se skoraj vsakemu potrošniku vcepi v glavo pričakovanje, da mu migrant pripravi, zdaj pa tudi dostavi hrano. Krepi pa se tudi predpostavka, da imajo migranti in druge marginalizirane skupine nizko stopnjo izobrazbe in da jim pripadajo nižje plačana delovna mesta. To je obenem prvi tip miselnosti, ki jo platformna podjetja krepijo.

Drugi tip je potrošniška miselnost lastninjenja, ki jo platformna ekonomija preoblikuje v miselnost dostopnosti. Ni več poanta biti lastnik avta, temveč imeti dostop do avta, ni več pomembno imeti nepremičnino, temveč imeti dostop do nje, dostop do hitre strežbe, hiter in neposreden dostop do uresničitve vseh želja, ne glede na to, kdaj ali zakaj se pojavijo, ne da bi bilo za to treba prevzeti tudi odgovornost lastništva. Ni se ti treba več odločati, ali bi kupoval in vzdrževal avto ali ne, ni ti treba skrbeti za pogovor med vožnjo, kot če bi šel z avtoštopom. Ni se ti treba obvezati ničemur in nikomur, ne rabiš kupovati, življenje je lahkotno, lahko samo – uporabljaš. Reklame, namenjene potrošnikom sporočajo, da je »delo dostavljalca hrane dejavnost, ki jo je treba opraviti, da bo »ta prava« delovna sila lahko nadaljevala s svojim pomembnim delom, brez nepotrebnih prekinitev, kot je prehranjevanje.« Tu pride na plano tudi reproduktivni značaj dela dostavljalca hrane, kar ga povezuje s spolno zaznamovanim delom, ki ga navadno opravljajo ženske in je manj cenjeno kot druge oblike dela. Platformna podjetja s svojo reklamno uporabo jezika in slabimi delovnimi standardi za delavce krepijo ideje, ki delavce – dostavljalce držijo v polju družbenopolitične nevidnosti. V videih, ki so namenjeni potencialnim dostavljalcem hrane, na primer ne oglašujejo dela, temveč zaslužek, in to v »svojem prostem času«, z »rekreacijsko« vožnjo na kolesu. Povezovanje dostavljalskega dela s prostim časom propagira fleksibilnost na način, da se jo dojema kot nagrado, ki jo delavec – dostavljalec prejme od delodajalca – Wolta. Na ta način se tudi premakne pozornost: z denarnega nadomestila in socialne zaščite na »čas za razmislek«, ki ga delavec pridobi. V ozadju te zgodbe je moč razbrati tudi prevladujočo zgodovinsko predpostavko, ki so jo izpostavile feministične kritike reproduktivnega dela: določene vrste del se opravlja ne zaradi lastne emancipacije in finančne stabilnosti, temveč iz »drugih razlogov« – čas za razmislek, rekreacija, skrb in ljubezen. 

»Sami se odločite, kdaj delate, kje delate, koliko ur. Vedno je odvisno od vas!«

Prilagodljivost je narativno povezana s prostočasnim delom in delo dostavljalca hrane je predstavljeno kot privlačno delo za tiste, ki imajo radi šport ali kolesarjenje. Prilagodljivost pa poudarjajo tudi zato, ker to pomeni, da ljudje lahko s svojim časom počnejo kaj drugega in pomembnejšega, na primer študirajo. In kdo mlad, dejaven in ambiciozen si ne bi želel česa takega?! Ravno na tem mestu platformno podjetje igra na karto generacijskega uporništva – poudarja se prednost prilagodljivega delovnega časa pred fiksnimi urniki naših boomer-ćàletov, urniki, ki so značaj staromodnega modela patriarhalne družbene pogodbe, ki temelji na družinskem idealu moških kot preskrbovalcev familije. Zdaj moški ni nikakršen hranilec, temveč emancipiran svobodnjak! Uporaba maskuline retorike ustvarja pripoved o delu, ki se razlikuje od »pravega dela« tudi tako, da se pri teh delodajalcih ne prijaviš na delovno mesto, temveč »postaneš jahač, partner, raketa«, ki prejme »kul opremo«. Kul oprema, ki jo prejmejo dostavljalci, pa so čelada, nahrbtnik in jakna, torej varnostna oprema in brendirana uniforma za delo, s katero dostavljalci postanejo tudi premični oglas oziroma je njihovo telo brezplačen oglaševalski prostor. Povrh vsega takšno obravnavanje delovne opreme kot »cool gear« krepi idejo, da dostava hrane ni pravo delo, ampak šport. 

S tem se hkrati preusmerja pozornost z ideje o stalni zaposlitvi k ideji začasne dejavnosti, ki se izvaja postransko, medtem ko opravljamo druge stvari in medtem ko stremimo k višjim življenjskim ciljem. Za mnoge to sicer drži, za mnoge pa ne, saj je večina delavcev migrantov in prosilcev za azil, ki potrebujejo delo za preživetje. V tem smislu bi bilo treba prilagoditi model platfom realnosti, ki jih obdaja, ne pa prirejati zakonsko podlago iluzijam, ki jih propagirajo tovrstna podjetja, povrh pa še feminizirati delo z nizkim plačilom, začasnim in negotovim delom in ostalo prekarizacijo. Wolt kot tapravi produkt patriarhata feminizirano delo prodaja v obliki ideala moškosti, tako da dostavljalskemu delu reče šefovsko delo: »Bodi sam svoj šef«. 

Delavci Wolta in ostalih platformnih podjetij po prvem, drugem, tretjem in vsem svetu že nekaj let stavkajo in protestirajo v boju za pravičnost. Ponekod so uspešni, ponekod niti ne, a pomanjkanje sodelovanja bolj uveljavljenih sindikatov z bojem delavcev v teh hitro rastočih sektorjih vsekakor spodkopava njihovo sposobnost samozaščite. Dostavljalci Wolta po vsem svetu, tudi iz Slovenije, so se zato po večini obračali na dansko združenje delavcev Wolta - Wolt Workers Group, ki je pokazalo nekaj dobre prakse v doseganju zahtev. Oktobra 2020 je bilo po stavki delavcev »Bolt food« v Litvi ustanovljeno »Združenje kurirjev« kot podružnica sindikata kurirjev za dostavo hrane. Litovski sindikat 1. maj je stopil v platformno sfero zgolj z idejo, da bi začel zahtevati priznavanje delovnega razmerja za dostavljalce, a so jih odzivi presenetili, saj so se kurirji negativno odzvali na pobudo, da bi bili zastopani kot delavci. V podjetju so kurirjem povedali, da jim sindikat skuša odvzeti fleksibilnost. V sindikatu so nato priznali, da so naredili napako, ker niso prepoznali, da ljudje drugače razumejo in cenijo to prilagodljivost, čeprav se njihove ure ujemajo z rednim delom. Sindikat je tako moral spremeniti svoj pristop. Moral je najti načine, kako se povezati s podjetniško privlačnostjo platformnega dela, zato je »začel več govoriti o enakosti med poslovnimi partnerji, spraševati kurirje, ali se počutijo enakovredne v svojem odnosu s podjetjem«.

Nadalje, Sodišče EU je v svoji sodbi v zvezi z uporabo nacionalnih prevoznih predpisov za Uber odločilo, da so storitve Uber dejansko prometne storitve, ne pa zgolj digitalne, informacijske, platformne ali kakršni koli že. Ta sodba se sicer ne nanaša neposredno na zaposlitveni status voznikov, a ravno v zadevi Uber je sodna praksa v Franciji nekaj let nazaj določila, da prosta izbira delovnega časa ne izključuje delovnega razmerja. Sodišče je potrdilo, da so vozniki Uberja zaposleni delavci. V Kataloniji je sodišče odločilo, da so delavci platformnega podjetja Glovo zaposleni, četudi nimajo določenega delovnika. Enako je ocenilo tudi Nizozemsko pritožbeno sodišče v primeru Deliveroo. Pri nas se je zaenkrat v mestnem kinu predvajal film Delo na zahtevo ter izpeljal pogovor z različnimi predstavnicani in predstavniki inštitutov in sindikatov, šušlja se tudi o samoorganizaciji kurirjev.

Kaj lahko storimo mi? Če se ne moremo zavzeti za višanje plač oziroma dostojno plačilo za opravljeno delo, lahko vsaj vse bakšiše v gotovini damo dostavljalcem, ne preko aplikacije ali kartice, ker tega denarja ne dobijo takoj, ampak čakajo na mesečno plačilo. V vmesnem času pa moramo premisliti delo, pravo, državo in sisteme socialne varnosti. Globalni doseg platform je zastavil vrsto vprašanj, ki so zrela za ureditev: nekateri obstoječi zakonski predpisi so lahko neposredno uporabljeni na primerih platform, drugi predpisi so zastareli, novi predpisi manjkajo. Platformna ekonomija je pogosto primerjana z globalnim vzponom koncernov – negotovo, prekarno delo, nadnacionalen karakter, sumljiva investicijska sredstva in davčne oaze. Platformno gospodarstvo na trg dela prinaša veliko negotovost, s čimer razkraja mrežo delovnopravne zakonodaje, kot jo poznamo, to pa je tako dobro kot slabo. Za pravno regulacijo tega vprašanja je treba predvsem razumeti tako minuse kot tudi dodano vrednost novih platform pri zniževanju transakcijskih stroškov in začeti tam, potem pa analizirati, kje je potrebna nadaljnja regulacija in kje so predpisi odveč. 

Ureditev pa bi morala predvsem služiti drugim ciljem, spodbujanju pravične distribucije, socialne varnosti in dostojanstvenega dela ter zdravja in varstva delavcev. Za primer lahko vzamemo tudi delovno pravo in v tem smislu je vprašanje zaposlenosti in statusov ključno. Za kaj nam gre, ko nam gre za za status zaposlenega? Za kakšno zakonsko zaščito, pravico, odgovornost ali dolžnost gre, ko postavljamo to vprašanje? Ko gre za socialne politike, kot so urniki, zaščita plačila za opravljeno delo, zdravje delavcev in delavske ugodnosti, je čas za spremembe. Morda bi nam koristilo, če bi se poslovili od modela enega delodajalca in ene profesije za celo življenje, ki je prežemal preteklost. Plačilo za opravljeno dostojno delo mora biti dostojno. Razjasnimo in poenostavimo razvpito dopadljivo klasifikacijsko doktrino »zaposlenih«! Pogovarjajmo se o skrajšanem delovnem času, ne samo o avtomatizaciji dela in umetni inteligenci! Razširimo socialno zaščito na vse delavce! Če ne gre takoj za vse, določimo vsaj varstvo za vmesne kategorije. 

Svoboda Woltovih občasnih dostavljalcev se konča, ko se konča fino vreme: ko se nekdo ne odpravi na svojo izmeno in je na ulici premalo kolesarjev, ko so preostali dostavljalci pod časovnim pritiskom in ko se kdo od njih poškoduje. Zato platformna podjetja poudarjajo odgovornost. A ponovno ne svojo, temveč odgovornost dostavljalcev do svojih kolegov. Pa pobogu ljudi, če je vsa odgovornost na delavcih in če je platformno podjetje zares zgolj povezovalna platforma, torej webpage in aplikacija – zakaj se potem ne uredi v zadrugo?

In zakaj se spet sprašujemo o delu in zadrugah? Zato, ker država nosi objektivno odgovornost za vzpostavitev sistema socialne varnosti, in če državno promovirani, zaščiteni ali drugače vzpostavljeni gospodarski sistemi ne morejo zadovoljevati potreb ljudi, ljudje najdejo nekaj, kar jim nadomesti pomanjkanje. Trenutno izhod iz življenjskih, preživetvenih problemov ali problemov pomanjkanja najdejo v platformnem delu, pri katerem dobijo vsaj občutek kontrole, četudi ta ni zares popolna. V preteklosti in delno tudi zdaj pa je izhod iz tega predstavljal sistem sive ekonomije, ki sta jo skozi čas zradirali in minimizirali ravno kriminalizacija in birokratizacija dela na sivo in črno. Kot Katja Edelbaher navede v svoji magistrski nalogi Problem sive ekonomije v Sloveniji in državah EU, je ravno »siva ekonomija absorbirala gospodarske šoke in krize« ter nastopila kot rezerva za faliran sistem. In tudi vrabci na veji čivkajo, da je ravno siva ekonomija zagotavljala fleksibilnost in prilagodljivost, ki manjkata uradnemu gospodarstvu, in ravno umanjkanje sive ekonomije je prineslo težave in smrt mnogim. A ljudje se znajdejo in iščejo nadomestek sive ekonomije, ki ga najdejo v t. i. »platformnih tehnoloških rešitvah«. Če ni jasno, kaj spodbuja ljudi, ki, razumljivo, želijo biti sami svoji šefi, k sivi ekonomiji, so to pomanjkanje služb, visoki davki, slabe ali skorumpirane javne storitve in podobni balkanski klasiki. Biti delavec je vse bolj in bolj sramota. Zaradi tega kot tudi zaradi, če uporabim evfemizem, sistemskih pomanjkljivosti pa imamo hordo s.p.-jev, ki se jih tretira kot podjetja namesto kot delavce, četudi jih je večina v de facto delovnem razmerju.

Platformne ekonomije niso nič drugega kot odgovor na to negotovo sodobnost ter na nominalno spremenjene pogoje življenja in dela in kot takšne niso nič drugega kot nadomestek za sivo ekonomijo, ki jo je država prepovedala. Platformne ekonomije si niso izmislile fleksibilizacije ponudbe in povpraševanja – prva je to počela siva ekonomija. Platformna ekonomija se, tako kot njena predhodnica siva ekonomija, želi izogniti pretirani birokratizaciji in se samohvali z direktnostjo povezave med kupcem in storitvijo ali produktom. Siva ekonomija je počela isto in tudi poskrbela za »dodaten dohodek prebivalstva, ki povečuje blaginjo in življenjsko raven«. Siva ekonomija je, kljub temu da je muka in jeba, tudi stvarna preskrba prebivalstva in pogosto pravi začetek poslovne poti za marsikoga, predvsem seveda za ljudi, ki so na začetku ali so se spotaknili na svoji poti: marginalizirane ter ostale ranljive skupine in posameznike, za katere ni programa v državi ali jim programi, projekti in pomanjkljiv prosti trg nimajo ničesar ponuditi. Siva ekonomija torej sloni na sistemu socialne samozaščite in ne na algoritmu tajkunskih multinacionalk. Ravno v tem je največji plus sive ekonomije: za posameznika to pomeni imeti »agens«; kot subjekt imeti možnost samoodločanja glede lastnega življenja, avtonomije, delovanja v skladu z lastnimi interesi in specifično pozicijo v lokaliziranem svetu. Razlika med agensom v sivi in platformni ekonomiji pa je velika tudi v smislu tega kdo si lahko privošči tovrstno delo.

Medtem ko za Wolt lahko delajo tehnično pismeni in relativno mladi, po večini moški, je siva ekonomija dostopnejša za več ljudi, ker vsak lahko na svoj način pristopi in se vključi pod lastnimi pogoji. Tudi babice, ki, spomnimo, se v mestih soočajo z revščino, ki gre mimo družbenih in državnih radarjev. Drugače ne bi obstajali projekti, kakršen je »Vida«, katerega obstoj sloni na sramoti naše družbe. In za vse cinike, da boste zadovoljni: Edelbaher nadaljuje z odgovorom na vprašanje Kje se porabi dohodek od sive ekonomije? Odgovor je: v več kot 66 % se prelije v uradno ekonomijo. In zato nobena nesposobna mafijaška država in nobeni meddržavni pakti nimajo pravice, da to možnost kratijo. Nimajo legitimnosti, da birokratizirajo občasna, spontana, neregulirana dela, da pošiljajo inšpekcije babicam, ki na pločniku ob ulici prodajajo odvečne pridelke, da s policijo težijo migrantom ali drugim, ki (pre)prodajajo drobnarije po uličnih križiščih, ali da uvajajo brezgotovinsko plačevanje in poslovanje. Seveda pa se lahko inšpekcijo pošlje vsem, ki izkoriščajo delavce in jih ne prijavijo ter jim ne plačujejo prispevkov. Inšpekcijo se lahko pošlje izkoriščevalcem v gradbeništvu in drugod, kjer caruje nepremičninska, gostinska, agencijska in ostala mafija. To ne bo isto kot težiti migrantu, babici ali nekomu, ki ne more več koristiti blagodati študentskega dela in za kogar je siva ekonomija izhod v sili. Konec koncev je problem v tem, da mladi in srednji, kvalificirani in nekvalificirani nimamo dovolj delovnih mest, starci delajo skorajda do smrti, medtem pa kraljujejo »bullshit jobs«– slava Davidu Graeberju. Pri sivi ekonomiji se je na vse moči trudilo, da se jo brzda, normira, birokratizira, ker se je trdilo, da je njen obstoj razlog za pomanjkanje financ za vrtce, šole, zdravstvo in socialno varnost. A te pridobitve socialistične države so tako ali tako žrtev državno-tajkunskih mahinacij, ne pa posameznikovih. Povrh vsega se je, za razliko od sive ekonomije, ki se jo je na vse pretege zaviralo, raznim Uberjem in Woltom na odprta vrata omogočal poseg v trg z delovno silo, kljub temu da so to multinacionalke z neprijavljenim profitom, ki krasi svetovne davčne oaze, vse dokler ne skoči v žepe elite.



Nauk zgodbe? Tako kot je smiselno od države zahtevati odgovornost, pravičnost, posodobitev zakonodaje, stanovanja in delovna mesta, tako kot je smiselno pojest bogate, tako kot je smiselno od Uberja, Wolta in ostalih platform zahtevati, da delavce dostojno zaposlijo in plačajo, je tudi smiselno delavcem, ki sebe smatrajo za podjetnike, šefe, partnerje, omogočiti uvid v dejstvo, da so pač delavci, da tu ni sramote in da jim ne bi bilo treba v jeziku iskati samega sebe kot najboljšega šefa, če bi imeli na voljo delujoč sistem etičnega in fer plačanega dela. Komik George Carlin imenitno obrazloži, kaj se z jezikom zares dogaja: »... CIA ne ubija več nikogar, ampak »nevtralizira« ljudi ... ali »depopulizira območje«. Izraelski morilci se imenujejo komandosi. Arabski komandosi se imenujejo teroristi … Revni ljudje so včasih živeli v slumih. Zdaj pa »ekonomsko prikrajšani zasedajo podstandardna stanovanja v mestnih periferijah«. In – so siromašni! Siromašni so! Nimajo »negativnega položaja denarnih tokov«. Prekleto so siromašni! Ker jih je bilo veliko odpuščenih. Se spomnite besede odpuščeni? Ali raje rečemo: ‚Uprava je želela optimizirati kadre.‘? « Gre za izmišljeni jezik, katerega besede so iluzija, ki prikrivajo dejansko stanje in grehe premožnih. Tako preprosto je. Uvede se nam nov jezik, brez življenja, brez stika z realnostjo. In mi ga z veseljem kupimo. »Biti invalid, pohabljenec! Gre za preprost, pošten, neposreden jezik ... toda v tej državi nimamo več invalidov. Imamo »drugače sposobne«. Je to dovolj groteskno izogibanje realnosti za vas? … Te uboge ljudi je sistem zajebal v prepričanje, da če spremenite ime stanja, boste nekako spremenili stanje!«

Vsi mi podjetniki, middle managerji, partnerji, medijski guruji, welcome managerji, customer service officerji, zapomnimo si ta stavek: Te uboge ljudi je sistem zajebal v prepričanje, da če spremenite ime stanja, boste nekako spremenili stanje.