Ministrstvo za kulturo zamuja z izdajo odločb za priznanje pravice do prisepvkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi. V oddaji poskušamo ugotoviti, kaj so razlogi za zamude in kakšne posledice imajo zamude za delo in življenje vlagateljev.

_____________

»Prvi teden aprila 2020 sem hkrati podala vlogi za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. Sredi maja sem dobila z ministrstva pisno obvestilo, da je komisija zasedala in mi odobrila status samozaposlene v kulturi. Pozvali so me, naj v roku desetih dni sporočim, kdaj želim biti vpisana v razvid samozaposlenih. Prvi mogoči datum je bil 1. 7. Takoj sem odgovorila, da želim biti z julijem vpisana v razvid. Takoj sem tudi klicala na ministrstvo, od koder so mi po telefonu zagotovili, fizičnega potrdila ali mejla nisem dobila, da je bila tudi moja vloga za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost pozitivno ocenjena.

Potem pa so se začele težave. Čakala sem cel mesec, pa še en mesec, da mi bodo poslali odločbi. In ker do 1. 7. nisem prejela še nobene odločbe, sem vsa živčna začela divje klicarit na ministrstvo. To je izgledalo tako, da so me iz Sektorja za statusne zadeve, pisarne gospe Fortuna, pošiljali do gospe Mulec, ki je, mislim da, v kabinetu ministra. In so si me tako po telefonu podajali - pojdite tja vprašat, oni pa: pojdite nazaj k prvim.«

Kaj pa so ti rekli o vlogah?

»Dobesedno tako, da so vloge že odobrene in odločbe čakajo na ministrov podpis oziroma da so odločbe pri ministru v kabinetu na mizi, to je bilo rečeno.«

In kaj so rekli v kabinetu?

»V kabinetu se kakšnih štirinajst dni ni nihče javil. Potem sem spet klicala na Sektor za statusne zadeve, kjer so rekli, naj naprej kličem v kabinet ministra, tam se spet nihče ni javil. In ker je bil to že ne vem kateri datum, mislim da že 14. 7., sem enkrat tudi osebno šla na ministrstvo. Prišla sem tja, do glavne pisarne, povedala, kaj se mi dogaja, oni niso nič vedeli, dali so mi neke številke in sem iz avle ministrstva klicarila, tako kot doma. Še naprej se ni nihče javil. Potem sem šla še enkrat v pisarno in so rekli, da lahko poskusim mogoče še na Direktoratu za ustvarjalnost, v pisarni Damjanoviča. Tam se je celo javila neka uslužbenka, še enkrat pogledala v sistem in mi spet potrdila, da sta obe vlogi pozitivno ocenjeni, da pa ne ve, kdaj bosta odločbi poslani. Preden sem končno dobila prvo odločbo, sem jim pošiljala tudi mejle, brez haska.«

Eno odločbo si torej dobila?

»Ja, 23. 7. sem prejela odločbo za vpis v razvid samozaposlenih. Datum na odločbi je 16. 6., se pravi, da so jo oni takrat imeli že natisnjeno! Datum vpisa v razvid pa je 1. 7., kot sem takrat javila. Dobila sem jo torej 23 dni po datumu vpisa v razvid! Seveda sem zato zamudila osemdnevni rok za FURS, AJPES in za zdravstveno zavarovanje … Takoj sem klicala na AJPES, kjer so bili zelo v redu in so rekli, da z Ministrstva za kulturo stvari velikokrat zamujajo. Oni niso 23. 7. še nič dobili, tako da sem jaz naredila kopijo odločbe in jim jo poslala, da so mi določili matično številko. S FURS se je pa že zapletlo ‒ če namreč zamudiš ta osemdnevni vpisni rok, moraš sam na E-davkih vložiti lasten dokument z odločbo in dokazili, zakaj si zamudil. Na srečo sem skenirala ovojnico, iz katere je razvidno, kdaj sem po pošti prejela odločbo. Tudi FURS sem klicala, da bi to čimprej obravnavali, ampak je trajalo par dni, da sem dobila uslužbenko, ki se ukvarja z vnašanjem podatkov v sistem. Potem so mi sicer zelo pomagali in uredili po najhitrejšem možnem postopku. Ampak to se je zgodilo skoraj en mesec za tem, ko bi to morala narediti.«

Odločbe za prispevke pa še vedno ni?

»Ne, še vedno je ni. Včeraj sem dobila ne E-davkih tudi že obračunane prispevke za julij, ki jih moram zdaj sama tudi poravnati.«

»Balada za vse sprejete kompromise«

Pravkar ste slišali izsek iz pogovora s slovensko umetnico, ki je aprila letos nič hudega sluteč oddala vlogi za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost. Ker njen postopek še vedno teče, je želela ostati anonimna, prav tako kot še tri druge naše sogovornice, ki so se znašle v zelo podobnem položaju. Vse štiri so vloge ali dopolnitve vlog oddale konec marca ali v začetku aprila. Vsem štirim so kakšen mesec kasneje uradnice na ministrstvu zagotovile ‒  bodisi ustno bodisi po elektronski pošti ‒ da je njihovi vlogi komisija pozitivno ocenila in jih prosile, naj javijo datum, s katerim bi želele biti v razvid vpisane. Vse so se odločile za prvo ponujeno možnost: prvi julij.

Do tega datuma nobena ni prejela nobene od dveh odločb. Vsaj dvema so v tem času izrecno zagotovili, da sta odločbi pripravljeni in čakata le na ministrov podpis. Konec julija in v začetku avgusta so nato vse naše sogovornice prejele odločbo o vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi. Vse odločbe so bile datirane na konec junija. S tem so zamudile roke za prijavo normirane dohodnine. Še vedno pa čakajo na drugo odločbo, s katero bi jim bila priznana tudi pravica do plačila prispevkov za socialno varnost.

Čeprav so jim torej na ministrstvu potrdili, da so njihove odločbe pripravljene, so z odločbami zamudili in še zamujajo skrajni rok za rešitev vloge, ki je v teh zadevah predpisan po Zakonu o upravnem postopku. To pa prizadetim ne povzroča le birokratskih, ampak tudi življenjske težave. Z ministrstva so na naše vprašanje v zvezi z zamudami odgovorili le, »da so nekatere zadeve, ki so prihajale na ministrstvo, bile posredovane nazaj v pregled.«

Na zagovorniškem združenju Asociacija so zaradi velikega števila vprašanj samozaposlenih, ki so se obrnili nanje, ministrstvu že sredi julija poslali poziv k pospešitvi, a odgovora še niso prejeli. Tadej Meserko, strokovni sodelavec Asociacije, nam je v telefonskem pogovoru potrdil, da dnevno prejemajo klice samozaposlenih, ki so se zaradi zamud ujeli v birokratskih mlinih in profesionalni negotovosti.

Informacije o številu oseb, ki so jih zamude prizadele, in številu v tem času vročenih odločb z ministrstva nismo prejeli. O poteku postopkov so v odgovoru na naša vprašanja zapisali le: »Vloge za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in priznanje pravice do socialnih prispevkov prihajajo redno in se sproti rešujejo.«

“Ne vedo, kdaj bodo te druge odločbe poslane”

Z zamudami pri izdaji odločb so nastali vsaj trije med seboj prepleteni, a po naravi ločeni problemi. Prvi je postopkovne narave, saj je ministrstvo roke, v katerih bi o vlogah moralo odločiti, zagotovo prekoračilo. Docentka dr. Bruna Žuber s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ob tem opozarja, da so roki, ki jih določa Zakon o upravnem postopku instrukcijski, kar pomeni, da zamude za organe nimajo neposrednih pravnih posledic in ne vplivajo na kasneje izdane odločitve. Zamuda strankam le omogoči, da se zaradi molka organa pritožijo in tako poskušajo pospešiti odločitev. A ker v tem primeru odloča minister, pritožba ni mogoča in je edina možnost upravni spor oziroma tožba zaradi molka organa. Dr. Žuber poudari, da so roki kljub temu pomemben del upravnega postopka:

Izjava.

Zamude v upravnih postopkih so tako sicer stalen problem, a organi zaradi njih še ne delujejo protipravno, pospešitvena sredstva pa so v celoti v rokah stranke. Tudi če bi šlo za protipravno delovanje, za kar pa je verjetnost zelo majhna, in bi nastopila odškodninska odgovornost države, bi morala biti dokazana namerna kršitev pravnih aktov ali nerazumni odstopi od ustaljene prakse. Da Ministrstvo za kulturo pogosto zamuja, so eni naših sogovornic dejali tudi na AJPES. Ista sogovornica nam je opisala primer svojega kolega, ki je vlogi oddal en mesec pred njo, v začetku marca. Njegova odločba za vpis v razvid je prišla pravočasno, pred prvim junijem, ko je bil v razvid vpisan. Čeprav je bila situacija tudi zanj neprijetna, saj ni klical na ministrstvo in ni vedel, ali mu bodo prispevki plačani, se je konec meseca, ko je z enomesečno zamudo prišla še druga odločba, zanj vse dobro izteklo in prispevke so mu plačali. Tudi zdaj bi lahko bilo podobno, dodatne zamude pa so nastale preprosto zato, ker je minister na dopustu.

A Tadej Meserko iz Asociacije meni, da tokrat ne gre samo za običajne zamude.

Izjava.

Vlagateljice so tudi sicer od uslužbenk na ministrstvu dobile informacijo, da so bile njihove vloge odobrene. Meserko pravi, da je to relativno standardna procedura. Enako je po dosedanjih izkušnjah veljalo tudi za ministrov podpis. Zaposlene na ministrstvu so po besedah vlagateljic prav tako nemočne kot njihove stranke. Eni od vlagateljic so prejšnji teden po telefonu podale zelo neoptimistične informacije: »Ne vedo, kdaj bodo te druge odločbe poslane, baje gre že spet za isti problem, da so že pripravljene, pa čakajo na podpis. Potem pa sem rekla, ali nimate vi tam kakšne osebe, ki je pooblaščena za podpisovanje, ker očitno ministra tam ni, ker je na dopustu do 15. 8., to so mi povedali. In je rekla, saj če bi bil samo to problem, bi to že uredili. Očitno je še nekaj za tem, ampak o tem mi ni hotela povedati nič več. Hkrati je tudi sugerirala, naj se obrnem na Asociacijo. In rekla je, da kar pripravlja ljudi, ki imajo iste težave, na to, da si bodo morali na začetku prispevke poravnati sami.«

Ta zastoj pa je v resnici drug problem kot zamude pri izdaji odločb. Kajti ministrov podpis v tem primeru ni samo formalnost. O zahtevah za vpis v razvid in pravici do prispevkov odloči minister, poudarja dr. Bruna Žuber. Sicer se po Uredbi o samozaposlenih v kulturi mora posvetovati s strokovno komisijo, a na njeno mnenje ni vezan:

Izjava.

Da odločitev z zasedanjem komisije še ni dokončna, so v odgovoru na naša vprašanja poudarili tudi na Ministrstvu: »Če je komisija sprejela mnenje, to ministrstva ne zavezuje, saj ima minister diskrecijsko pravico takšno mnenje zavrniti in vlogo vrniti v ponovno preverjanje,« so zapisali.

Kljub temu pa mora minister, kot pravi dr. Žuber, na podlagi Uredbe o samozaposlenih v kulturi o hkrati podanih vlogah za vpis v razvid in priznanje pravice do prispevkov odločiti hkrati. V primeru naših štirih sogovornic, ki so vse poslale obe vlogi hkrati, prejele pa samo eno odločbo, se to ni zgodilo. Kljub temu da minister vlogo lahko vrne v ponovno preverjanje, odločbo mora izdati in utemeljiti ‒ njegova odločitev ne sme biti arbitrarna. Z Ministrstva so nam na vprašanje po razlogih za zamude odgovorili: »V zvezi z zamudami sporočamo, da so nekatere zadeve, ki so prihajale na ministrstvo, bile posredovane nazaj v pregled.«

Začarani krog: brez prispevkov ni statusa, brez statusa ni dela

Toda tu je še tretji ‒ najvažnejši ‒ problem: življenja in delo prizadetih.

Izjava.

Vpis v razvid samozaposlenih v kulturi podeli umetnikom poseben status, ki jim omogoči, da opravljajo svoje delo in zanj izstavljajo račune. Pravica do plačila prispevkov za socialno varnost se prizna tistim samozaposlenim v kulturi, katerih povprečni letni prihodki zadnjih treh let ne presegajo cenzusa, ki je za leto 2020 določen na 20.051,28 EUR. Tistim, skratka, ki s svojim delom ne morejo zaslužiti dovolj, da bi lahko opravljali svojo dejavnost, torej plačevali dajatve in preživeli. Samozaposleni, ki jim je priznana ta pravica, morajo izpolnjevati precej strožji pogoj, kot tisti, ki so le vpisani v razvid. Njihovo delo mora v zadnjih petih letih izpolnjevati vrsto kriterijev, s katerimi je prepoznan njihov »izjemen kulturni prispevek«.

Kljub temu večina umetnikov, ki poskuša dobiti status samozaposlenih v kulturi, oddaja obe odločbi hkrati ‒ prizadevajo si torej, da bi jim bili plačani prispevki za socialno varnost. Starejša med našimi sogovornicami, ki je po nekajletni prekinitvi, ko je izgubila službo, za status zaprosila vnovič, je svojo motivacijo opisala takole: »Brez statusa bi bilo res zoprno. Da sploh lahko delaš, se moraš zanesti na družino in prijatelje ‒ da te podpirajo finančno ali zate izdajajo račune. Dokler si ‘majhno podjetje’ in ne zaslužiš toliko denarja, da bi si lahko privoščil delati, imaš resne težave.« Prispevki pri delu pomagajo toliko, da se umetnik izogne minusu, je še dodala. Dodatno vzpodbudo predstavlja točkovna prednost, ki jo status prinese na razpisih.

Možnost negativne odločbe za prispevke ‒  na ministrstvu so ji sicer po mejlu potrdili, da je bila njena vloga za prispevke pozitivno rešena ‒  komentira takole: »Negativna odločba vodi v brezposelnost. Privoščiti si delati je res težavno, že tako so honorarji ubožni. Vse si želimo imeti ‒ umetnost, knjige, kritiko ‒ pa nič ne bi dali za to. Če ukineš sistem podpore, direktno dobiš tri tisoč brezposelnih, ki bodo tudi hoteli podporo, plačane prispevke in še denarno pomoč ‒ takoj si, kot država, v minusu!«

Njene besede je podprla tudi mlajša sogovornica, ki se za status ob zaključevanju študija prijavlja prvič. Dejala je, da brez statusa ne more delati, ker ne more izdajati računov. A ker je še premalo uveljavljena in prepoznavna, s svojim delom ne more zaslužiti dovolj, da bi lahko pokrila prispevke. Če pa ne more plačati dajatev, si ne more privoščiti niti espeja niti statusa samozaposlene v kulturi. Začaran krog. Sogovornica, s katero smo oddajo začeli, je bila zelo odločna: »Če bi že od začetka vedela, da ne dobim prispevkov, najbrž ne bi dajala nobenih vlog, ker si tega ne morem privoščiti.«

Vsem štirim našim sogovornicam je med čakanjem na odločbo o vpisu v razvid v vodo padlo delo, za katerega so se dogovorile, ko so jim z ministrstva potrdili, da sta bili njihovi vlogi pozitivno rešeni. Zdaj, ko so odločbo o vpisu v razvid prejele in bodo morale plačati prispevke, pa jim grozi, da denarja za to - iz istega razloga - ne bodo imele.

Sistem zaradi zamud v njihovih očeh ne izpolnjuje svojega osnovnega namena: zagotavljanja pogojev umetnikom in umetnicam, da delajo, so plačani in od svojega dela živijo.

Naše sogovornice so sicer do ureditve področja kritične. Sistem, je dejala ena med njimi, »vzdržuje blesavo stanje, ki bi ga že zdavnaj lahko rešili tako, da bi bili vsi, ki malo delajo, malo obdavčeni. Tako, kot je zdaj, pa lahko prehod od študija do dela traja tudi deset let.« Druga, ki je takoj po študiju vložila vlogo za status, je podobnega mnenja: »Če bi bili prispevki nižji, bi nekako še šlo, a kje je šele preživetje. Status in prispevki so pol poti k zadovoljivemu življenju.« Tretja je med letoma 2016 in 2018 delala preko espeja, a ga je morala zapreti, ker z delom za kulturne inštitucije ni mogla plačevati dajatev. Nato je dve leti zbirala reference, ob tem pa je seveda, da je lahko preživela, ves čas delala. Pravi, da je v Sloveniji, kakršenkoli drobiž zaslužiš, ta tako obdavčen, da ne omogoča preživetja. Pet let, za katera je dodeljen status samozaposlenega v kulturi, vidi kot pot do finančne samostojnosti. Upa, da potem podpore države ne bo več potrebovala. A brez statusa se to ne bo zgodilo ‒ honorarji so, to poudarijo vse, prenizki. Tako kot drugim, ji, če hoče umetniško delovati, ostane samo še socialna podpora: »Ni druge opcije. Ne moreš opravljat dela na nek ledžit način sploh.«

Niti sistem ‒ še posebej pa ne čakanje in negotovost, ki so jima zdaj podvržene ‒ nista posebej vzpodbudna za umetniško delo. Birokratski opravki in zapleti, upravljanje s samo sabo kot podjetnico, vzamejo veliko časa. »Obrt razpisništva je čisto svoja in slaba umetnost ‒ ampak nimamo nič boljšega,« pravi ena in doda, da je pravzaprav neverjetno, kako veliko produkcijo imamo, glede na to kako majhen je finančni vložek: »V okviru današnjih produkcijskih pogojev, ko je vse sestavljeno iz niča ali iz smeti ‒ saj drugega nimaš na voljo ‒ umetnost ne more biti tako ugledna, kot si morda kdo želi. Tista, stara umetnost, ‘kulturna dediščina’, je že plačana, samo to bom rekla.«

Da je v takih pogojih težko biti umetnik in preživeti, se pozna vsem našim sogovornicam. Njihovi cilji so skromni ‒ o dostojnem življenju od lastnega dela si drznejo govoriti le kot o oddaljenem in komaj dosegljivem cilju. Njihova neposredna prihodnost in sedanjost sta negotovi. Vseeno vse verjamejo, da družbi in soljudem lahko največ prispevajo kot umetnice, ki ljudem širijo obzorja, pomagajo izkusiti svet in opaziti soljudi.

Pa prihodnost?

Gospod minister, Vasko Simoniti, ki je trenutno na razpoloženju, je v intervjuju za Demokracijo prejšnji mesec izjavil: »Če je bilo že pred dobrim desetletjem vidno, da se spreminja ministrstvo v socialni sistem, se je to v zadnjem času v dobršni meri potenciralo. Sam temu nisem naklonjen in menim, da je ministrstvo predvsem za to, da močno podpira ustvarjalnost, za druge stvari pa so pristojna predvsem druga ministrstva.« Na vprašanje, ali na področju samozaposlenih načrtujejo kakršnekoli spremembe, so na Ministrstvu odgovorili: »Razmišljamo o ponovni prevetritvi predpisov in ali so kot takšni sploh ustrezni za presojo priznanja pravic do socialnih prispevkov.«

Vse kaže, da se na področju samozaposlenih v kulturi pripravljajo spremembe. Tadej Meserko z Asociacije je zaskrbljen, ker ministrstvo kljub njihovemu pozivu ni imenovalo Delovne skupine za trajni dialog s samozaposlenimi v kulturi, ki je od leta 2008 posvetovalno telo pri spremembah področja. Na Asociaciji jih skrbi, da bodo samozaposleni, tako kot so bili ob spremembah medijske zakonodaje mediji, preprosto soočeni s popolnoma novim redom, kar označujejo za nesprejemljivo.

»Že v najboljših pogojih je vse muhasto, komisije, pogoji, zdaj pa še toliko bolj,« pravi ena naših sogovornic in zaključi:

»To je še vedno ista melodija kot prej, a zdaj je v molu.«