Simbolna umestitev slovenske poezije: nadregionalno?

Oddaja
20. 6. 2021 - 20.00

Natalija Milovanović piše o pogojih in literarnem ustvarjanju slovenskih literatov v zamejstvu.

V avstrijskem Gradcu so pretekli teden z enoletno koronsko zamudo na mednarodni znanstveni konferenci obeležili ne več okroglo, 151. obletnico ustanovitve tamkajšnjega Inštituta za slavistiko, ki vključuje tudi prav toliko staro slovenistiko. Pred tremi tedni, natančneje 28. maja 2021, pa je bila v mestu otvoritev tako imenovane »lirske prostorske in(ter)vencije«, ki se ponaša s slovanskim pridihom. Prostorska intervencija vključuje tri »invencije«: nekdanji avtomat za kondome ter avtomata za bonbončke in otroške igračke so bili predelani s poetičnim ciljem – v njih je zdaj moč na treh lokacijah za ceno petdesetih centov kupiti pesem. Ja, pesem.Snovalci akcije se v spremnem besedilu sklicujejo na govor Josipa Brodskega ob podelitvi Nobelove nagrade, v katerem je pesnik zahteval, naj bo poezija v vsakdanjiku slehernika na dosegu roke. Vprašanje, ali je imel nobelovec pri tem v mislih kaj takega, kot so omenjeni trije avtomati, puščamo na tej točki odprto. Misteriozno zaprti in vabljivi pa ostajajo avtomati, ki vam v zameno za kovanček ‒ ali dva, tri, saj nekateri v skladu s svojo pristnostjo in starostjo tudi štrajkajo ‒ postrežejo s svojo lirično vsebino. Nabor vseh kovancev bo na koncu akcije, ki bo trajala šest mesecev, predstavljal denarni sklad, ki ga bo ob »nagradi petdesetih centov« prejel nekdo iz avtomata z graškimi pesniki in pesnicami. Srečnega prejemnika ali prejemnico bo izbralo občinstvo, ki lahko glasuje prek spleta. Predvidevati, da ima takšno glasovanje kakršno koli objektivnost, je seveda popoln nesmisel. Že samo naivna predpostavka, da bi nekdo s ciljem izbire najboljše dejansko rad prebral vseh štirinajst v avtomatu vsebovanih pesmi, onesmisli naključnost kupljenega besedila. Sicer pa bi bilo tako početje tudi po zakonih verjetnosti, da bo nekomu uspelo zbrati vse pesmi, preden izprazni avtomat, bržkone nesmiselno. A o smislu in pomenu literarnih nagrad kdaj drugič, tu nadaljujemo z informacijo, da se s pomočjo Instituta za umetnost v javnem prostoru avstrijske dežele Štajerske pod postavitev kot idejni vodja podpisuje Matthias Göritz, pesnik in prevajalec ter kurator programa Slovenija, častna gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu 2023.

Vsak od treh avtomatov ima tematsko določilo in ga lahko razumemo kot samostojno enoto v prostoru, ki za izpolnjevanje svojega smotra padanja v oči naključnim mimoidočim ne potrebuje nujno komunikacije z drugima dvema. Tako na dvorišču muzejskega kompleksa Joanneum najdemo avtomat, ki vsebuje tako imenovane »osvežilne pesmi« avtorjev in avtoric, ki živijo ali so začasno živeli v Gradcu; v mestnem parku pri vhodu v kulturno institucijo Forum Stadtpark nas čakajo »čutne pesmi«, ki naslavljajo temi ljubezni in erotike. Med drugim nas lahko doleti tudi pesem Aljaža Koprivnikarja, v tem avtomatu edinega zastopnika slovenske poezije, na grajskem griču pa stoji avtomat z imenom Moj sosed na oblaku, posvečen izključno slovenskim pesnicam in pesnikom. Kot v drugih je tudi v tem na voljo štirinajst pesmi, a s posebnostjo, da so le v tem besedila izpisana tako v izvirniku kot v prevodu na obeh straneh lističa. Izbranci in izbranke, ki jih je moč prebirati na modrih lističih, zvitih v plastičnih žogicah, ki privabljajo poglede k avtomatu ob dvigalu na vrhu hriba, tik nad znamenitim stolpom z uro, so: Miljana Cunta, Milan Dekleva, Anja Golob, Fabjan Hafner, Edvard Kocbek, Srečko Kosovel, Maruša Krese, Ana Pepelnik, Tomaž Šalamun, Peter Semolič, Tone Škrjanc, Aleš Šteger, Lucija Stupica in Uroš Zupan. Po besedah avtorja projekta za časopis Večer naj bi bil našteti izbor dokaz želje po vključevalnosti, ki da je tudi vodilo zasnove celotnega nastopa v Frankfurtu.

Kot sporoča JAK, je otvoritev tega avtomata prvi dogodek v nizu prireditev, ki se bodo pod istim krovnim sloganom Moj sosed na oblaku, ki je izvirno verz Edvarda Kocbeka, zvrstile do nastopa leta 2023. Ena takšna je denimo tudi uvedba rubrike Moj sosed na oblaku za naslednji dve leti v priznani graški literarni reviji manuskripte, ki jo je leta 1960 ustanovil pisatelj s slovenskimi koreninami Alfred Kolleritsch, njegov naslednik in trenutni urednik pa je s slovenščino dvojezični pesnik in pisatelj Andreas Unterweger. V reviji manuskripte naj bi s predstavitvami poskrbeli za grajenje prepoznavnosti, pri čemer slovenska stran pod taktirko JAK-a upa na dolgoročne učinke. Vse to seveda lahko poteka le ob predpostavki dostopnosti besedil v nemščini: v preteklih dveh letih smo v nemškem prevodu dobili 60 novih naslovov, v prihodnjih dveh jih je pričakovati še enkrat toliko. Kronska stvaritev projekta pa bo antologija slovenske poezije v nemščini z že omenjenim od Kocbeka sposojenim naslovom, ki bo v uredništvu Matthiasa Göritza, Amalije Maček in Aleša Štegra izšla pri založbi Hanser iz Münchna.

Toda ob vseh teh optimističnih najavah z avstrijske Štajerske se je skoraj nemogoče ne vprašati: kako pa je pod oblaki? Oziroma: kaj je s sosedom na Zemlji? Kako je s sosedstvom v tisti avstrijski deželi, kjer slovenščina še ni, kot je na Štajerskem, tako rekoč na aparatih? Slovenščina na Štajerskem namreč kopni in za zdaj kljub sistemskim poskusom o dejanski revitalizaciji jezika ne moremo govoriti. Če gre pri postavitvi enega samega aparata s slovenskimi pesmimi v štajerskem deželnem glavnem mestu za – kot pravi Barbara Koželj Podlogar, vodja Slovenskega kulturno‑informacijskega centra v Avstriji SKICA – »simbolno pomembno umestitev slovenske poezije«, pa je ta na Koroškem in v Celovcu zaenkrat še umeščena sama po sebi in brez institucionalne pomoči Ljubljane ali njenih odposlancev. Seveda poznamo prav na Koroškem dolgo zgodovino nestrpnosti, ki jo najbolje ponazarja problematika dvojezičnih napisov na krajinskih tablah, ki ob vsem političnem naboju kar dolgo niso mogli postati del vsakdana. Literatura, ki izhaja iz takšnega okolja, ima poseben odnos do jezika in je vse prej kot z glavo v oblakih. Toda v splošnem slovenskem okolju je z izjemo posameznih uspešnic povečini neznanka. Eden od razlogov za ne pretirano veliko zanimanje za dogajanje na drugi strani Karavank naj bi bila nepreglednost tamkajšnje produkcije.

Znanstveno monografijo, ki je zaenkrat izšla le v nemščini, a bi se njen naslov v prevodu glasil Nadregionalna, večjezična, omrežena: literatura koroških Slovenk in Slovencev v preobrazbi, so napisali in pri založbi Praesens objavili Felix Oliver Kohl, Erwin Köstler, Dominik Srienc in Andrej Leben. Doseči poskuša ravno jasnost pri pregledu in prikazu literature, ki nastaja na Koroškem po letu 1991. Ta knjiga, rezultat večletnega raziskovalnega projekta, nudi zelo dober uvid v sodobno stanje, ki doslej še ni bilo sistematično popisano. Monografijo so avtorji konec maja predstavili na ljubljanskem akademskem knjižnem sejmu Liber.acin pri tem predvsem izpostavili, da jezik, etnična ali regionalna pripadnost niso več merodajni kriteriji pri opredelitvi literature koroških Slovencev v Avstriji. Na osnovi obsežnega procesa zbiranja podatkov o publikacijah in dejavnikih literarnega sistema so v tej knjigi, zasnovani predvsem za nemško govoreče bralstvo, poskušali ugotoviti, kako preseči odnos do literature v navezavi na en sam ‒ materni ‒ jezik in kako opredeliti nadregionalni literarni prostor, ki se razvija, za izhodišče pa ima Koroško.

Leto 1991 je zastavljeno kot mejnik v raziskavi, ker je bil ravno pred tridesetimi leti ‒ z ukinitvijo literarne revije Mladje ‒ na Koroškem ukinjen tudi enotni prostor za revijalne objave v slovenščini. Če je bilo prej moč govoriti o mladjevskih generacijah, ki so usmerjale literarne tokove, je danes generacijski diskurz razpršen vsaj toliko, kolikor so raznorodne osebne identifikacije aktivnih ustvarjalcev, ki se ne uvrščajo več jasno in razločevalno v eno ali drugo z jezikom opredeljeno »stran« literarne produkcije. Največja uspešnica zadnjih let iz vrst koroških Slovencev in o njih je denimo izšla izvirno v nemškem jeziku. Govora je seveda o Angelu pozabe, ki stoji kot primer za trditev, da slovenska literatura na Koroškem ni več nujno slovenska po jeziku, temveč je vezana na posameznika in njegovo lastno percepcijo svojega dela in pozicije. A takšno razumevanje omogoči tudi situacije, ko predstavniki koroškoslovenske literature v javnosti postanejo tudi avtorji in avtorice, ki so sicer literarno socializirani na Koroškem – bodisi skozi sekundarno ali terciarno izobrazbo bodisi skozi objave in pozicioniranje v koroških medijih – sami pa nimajo povezav z manjšino v tradicionalnem smislu in jih tudi v pričujoči monografiji izpostavljajo kot nov pojav. Po eni strani lahko to razumemo kot priložnost za širjenje polja v smislu že omenjene nadregionalnosti, po drugi strani pa sta lahko ravno majhnost polja in goreča želja po ohranitvi pisane besede v slovenščini tudi sprožilca hude nekritičnosti, češ da je neka knjižna objava boljša kot nobena knjižna objava.

V deželi, kjer je pričevanjska literatura, ki črpa iz nestrpnosti 20. stoletja, eden najbolj plodnih žanrov, se tako v 21. stoletju pojavi pesnica, ki si kot trojna pripadnica manjšine – kot ženska, kot priseljenka iz nekdanjih bratskih republik sprva v Slovenijo, nato pa na avstrijsko Koroško in torej kot samoopredeljena zamejka v zgornjem smislu – privošči, da svojo knjigo, izdano v slovenščini pri celovški Mohorjevi družbi, predstavlja na televiziji Nova24 pri zdaj že nekdanji novinarki, trenutni državni uslužbenki Marjanci Scheicher. Ob tej priložnosti so gostji v skladu z nazorsko opredelitvijo medija mimogrede prikrojili tudi strešico na priimku. Lahko rečemo, da gre za izoliran primer in literarno povsem irelevantno platformo, ki si ne zasluži pozornosti, pa vendar je treba takšen diskurz ravno zaradi majhnosti koroškega, a ne nazadnje tudi širše slovenskega literarnega polja in torej ne zelo številnih predstavnikov javno izpostaviti kot neprimeren. Avtorica sicer poskuša pojasniti svojo večplastno pripadnost, a merodajnosti izjavi ne dajejo le besede, temveč tudi kontekst, v katerem so te izrečene. In ta konkreten kontekst te literature ne odpira v diskurz, temveč jo esencialistično oblači v korzet preproste slovenskosti, pri kateri je vse lepo in prav in ki je, tako se zdi, v nasprotju s tistim, kar so poskušali z nadregionalnostjo postulirati avtorji monografije.

Sicer pa gre nadregionalnost, kot jo razumejo, vsekakor nedvomno bistveno bolj v smeri severa kot juga, kajti koroški Slovenci tudi po mnenju štirih literarnovednih raziskovalcev niso integralni del slovenskega, temveč avstrijskega literarnega sistema. Meje literarnega sistema na Slovenskem dejansko predirajo le velikani, kot sta Cvetka Lipuš, ki izdaja pri Beletrini, ali pa Fabjan Hafner, ki mu je bila pred kratkim pri Cankarjevi založbi post mortem objavljena zbirka Iz jezika, ki ga ni z vsemi njegovimi slovenskimi pesmimi iz doslejšnjih (večjezičnih) zbirk, zbornikov, antologij ter revijalno objavljenih in doslej tudi še neobjavljenih besedil. Tukaj se ne želimo predolgo ustavljati pri krilatici »kdo sme biti slovenski pisatelj«, a jo bomo vendar omenili in jo zavoljo spodbujanja premisleka ob vsakovrstnih prilikah zlasti v znotraj-mejskem slovenskem prostoru ponovili zopet in znova. V tem kontekstu želimo predvsem opozoriti, da pri sedanjem in prihodnjem prediranju meja literarnega sistema ne gre le za simbolno priznavanje oziroma dovoljenje za rabo tega malega jezika tudi na senčni ali kateri koli strani Alp, temveč tudi za priznavanje pravice do kosa kolača, ki je majhen, ust pa veliko.

A vendar slovenskojezikovna produkcija na Koroškem za svoje publikacije in distribucijo v večinski meri poskrbi sama skozi tradicionalne manjšinske založbe, kot sta Drava in Mohorjeva družba. Na Slovenskem je do te literature sicer zaznati spoštovanje in nenehno zagovarjanje, da ima svoj prostor tudi v mainstreamu: Florjanu Lipušu je bil denimo predlani podeljen zlati red za zasluge RS »za izjemen prispevek k slovenski književnosti in za nov in svež pogled na slovenstvo«. V letošnji kresnikovi peterici je roman Vincenca Gotthardta, v »slovenskem« avtomatu na graškem Schloßbergu  pa je tudi pesem Fabjana Hafnerja. Toda avtorji monografije so se na predstavitvi na Liber.acu vseeno strinjali, da ta literatura nasploh vendarle ostaja v za-mejski poziciji. Še več, sporadično se koroškoslovenskemu polju tudi očita, da s prevodi v nemščino, ki jih objavlja v svojih manjšinskih založbah, slovenski literaturi zavira pot do širokega nemško beročega občinstva.

Ob to sta se Andrej Leben in Erwin Köstler obregnila že leta 2014 v svojem prispevku na simpoziju Obdobja 33, ko sta tovrstne trditve sicer negirala in pozarjala, da so ravno dvojezične založbe igrale pomembno vlogo v prenosu slovenske književnosti v nemški govorni prostor še v 80. letih, ko je bila slovenska literatura nemškojezikovnemu bralstvu tako rekoč neznanka. Luknjo, nastalo zaradi nezanimanja s strani dominantnega nemškega državnega in založniškega prostora, so zapolnjevale ravno avstrijske oziroma koroške manjšinske založbe s programskim prevajanjem in posredovanjem književnosti svojih sosedov, in to kontinuirano in vztrajno še pred velikanskim projektom častnega gostovanja na sejmu v Frankfurtu. Pa vendar je bilo v intervjuju ob otvoritvi pesniškega avtomata v Gradcu znova slišati tudi izjavo, da je cilj ob gostovanju na frankfurtskem sejmu doseči velike založbe in v prihodnje spremeniti dejstvo, da knjige, ki so izšle »pri sicer angažiranih, a majhnih založbah, recimo na Koroškem, […] niso dosegle širšega nemškega prostora«. Manjšinske založbe resda štejejo med nišne, a jih zato še ne gre odpisati.

Pozdravljamo iniciativo za boljšo promocijo prevodnih del iz malih jezikov, kot je slovenski, in slovenskim naslovom v nemščini želimo, da bi prišli v roke čim številčnejšemu občinstvu. Jasno je, da je za to potreben velik angažma in da za vsakim vidnim prevodom čepijo ure, dnevi in meseci nevidnega dela, in to ne samo prevajalk in prevajalcev, temveč celotnega založniškega ustroja, saj je trg germanskih sosedov izredno velik, za pozornost uporabnikov pa se bori ogromno ponudnikov. V luči tega so tolikšno poudarjanje gostovanja v Frankfurtu in poskusi izvirnosti, zanimivosti, zabavnosti, vabljivosti ter vzbujanja interesa pri velikih založbah tudi razumljivi. A ob tej priložnosti poslušalce in poslušalke opomnimo še na to, da prevajalska nagrada, ki jo imamo izključno za jezikovno kombinacijo slovenščina–nemščina (in obratno), nosi ime po Fabjanu Hafnerju, koroškoslovenskem avtorju in prevajalcu. Hafner je bil pomemben akter v literarnem polju kljub poziciji v – tako za slovenske kot za nemške in avstrijske razmere – perifernem Celovcu. Ustanovitelji nagrade so poleg celovškega Musilovega inštituta , kjer je bil Hafner dolga leta aktiven, še nemški Goethe‑Institut iz Ljubljane ter ustanova Literarisches Colloquium Berlin. Ravno nagrada, poimenovana po koroškoslovenskem prevajalcu in pesniku, ki je zelo veliko objavljal prav v teh majhnih založbah, recimo na Koroškem, pošilja lavreate na enomesečno rezidenco v Berlin – v širni nemški prostor, torej, ki si ga tako prizadevamo doseči. Gradec in Celovec sta sicer res le deželni glavni mesti in ne državna prestolnica, kamor se steka smetana svetovne umetnostne srenje, toda njuna mestna vrata, do katerih se lahko pride, ne da bi potrebovali letalo, je treba le imeti v mislih, ko se lokalna srenja odpravi na pot. To, da je bil prvi dogodek v seriji Moj sosed na oblaku, prav v Gradcu, je resnično simbolna umestitev slovenske poezije.

Literarne mreže, ki so se pletle in se še pletejo, so seveda bistveno kompleksnejše kot ta kratek pregled, ki je le nekoliko razstrl zaveso v literarni svet, o katerem pogosto govorimo v utesnjujočih nacionalnih okvirih. S sopostavitvijo dveh aktualnih dogajanj na geografsko bližnjih prostorih smo želeli problematiko, ki iz njiju izvira, osvetliti z novega zornega kota. Za bolj poglobljeno in širše razumevanje bo nujno – kajpada – v roke vzeti knjige, svojemu sosedu pa, če je treba, brez godrnjanja ponuditi prevod. In se pogovarjati, denimo o tem, kaj smo, ko smo.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness