Živa veriga "Na papirnatih avionih"

Živa veriga "Na papirnatih avionih"

Mnenje, kolumna ali komentar
10. 9. 2014 - 13.00

Mineva že šest let, odkar se je nazadnje »zares« zazdelo, da bo v razreševanju prostorske stiske treh ljubljanskih umetniških akademij – Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter Akademije za glasbo – prišlo do dejanskih premikov. V vmesnem času je ta saga sicer doživela nekaj novih drobnih pretresov in upanja, da programski in gradbeniški načrti napredujejo, a šlo je seveda le za metanje peska v oči tako akademijam kot širši javnosti. Malo zmedenega upanja, da se vsi skupaj za hip optimistično zamotimo.

Še dobro, da gledališčniki verjamemo v pozitivne učinke teorije suspenza in da vidimo smisel v maksimi, da je dober umetnik tisti, ki trpi, ker le tako zmore spoznati, premagati in izživeti vse svoje potenciale. Prostori na Nazorjevi 3, od koder se te dni preseljuje del učnih in delovnih prostorov AGRFT, so bili zmeraj poosebljena stiska; toda drenjanje na stopnišču in hodnikih, umikanje pred šalterjem v knjižnici, da lahko nekdo sploh vstopi v čitalnico, uniseks stranišča, klavstrofobične filmske montirnice in soparne gledališke dvorane ob poletnih semestralnih gledaliških produkcijah so imele svoj čar. In jih bomo pogrešali. A sentimentalnost na stran.

Akademija za gledališče, radio, film in televizijo se je leta 1949 iz prostorov na Štefanovi ulici preselila na Nazorjevo 3, v del nacionaliziranega samostana, ki je bil ves ta čas v lasti frančiškanov. S 1. oktobrom 2014 se bo približno 1000 kvadratnih metrov predalo nazaj frančiškanom, za še nadaljnji dve leti pa bo Akademija še lahko uporabljala okoli 760 kvadratnih metrov, gre pa predvsem za vadbene prostore. Novi prostori na Trubarjevi so najeti za deset let, vmes, v roku dveh let, pa bo treba poiskati še rešitev za premestitev vadbenih dvoran in ena od opcij naj bi bili tudi prostori v nekdanji veleblagovnici Metalka. Ne moremo reči, da se stvari ne premikajo, a od daleč in z višine bi se zazdelo, kot da se nekdo igra z lego kockami. Mimogrede, ALUO trenutno deluje na šestih lokacijah, Akademija za glasbo (AG) na treh.

Da bi AGRFT na svojo prostorsko stisko in na sicer dobrodošle, a še vedno dolgoročno negotove selitve opozorila tudi širšo javnost, je organizirala dogodek Na papirnatih avionih, tako imenovano »živo verigo«. Okoli 300 prostovoljcev je iz knjižnice na Nazorjevi 3 iz roke v roko v novo knjižnico na Trubarjevi preselilo simbolični delež knjižničnega gradiva – po ulicah je potovalo 1488 knjig.   

Enkratni dogodek, svojevrstni ulični performans, ki je – glej ga, zlomka – tokrat imel tudi pragmatično vrednost in oprijemljiv učinek, je kot simpatična ulična anomalija posegel v sam center Ljubljane. Mehanični dril dvournega prejemanja in izročanja knjig je v udeležencu sprožal mešanico zabavne evforije, pripadnosti in ponosa. Vzporedno so se dogajale vsaj tri ravni izkušnje: prva je pripadala udeležencem, druga mimoidočim, tretja »organizatorjem«. In ne bomo daleč od resnice, če bomo rekli, da je bilo specifično zadovoljstvo skrito tudi v izvajanju nekega konkretnega akta z vidnim procesom in jasnim rezultatom, kar tako gledališkim teoretikom kot tudi praktikom nemalokrat pregovorno izostane.

Večletni proces razreševanja prostorske stiske AGRFT, ki se na nivoju državne ter mestne direktive nikakor ne more in noče zgoditi v neki optimalni, integralni obliki, je njene študente in profesorje z leti zvrnil na točko, ko so srečni, samo da se nekaj »dogaja« in ni prisotnega občutka zavrženosti. Samo da ne pristanejo na cesti, pa je vse v redu. Okoli njih rastejo megalomanske, ultra sodobne in nadstandardne fakultetne ustanove, katerih vsebina kakopak ni umetniška, zato je tudi njihov priliv evropskih in državnih finančnih sredstev prerazporejen in dostopen na drugačne načine. Sporni, a navsezadnje logični tretmaji.

Tudi slepcu je jasno, da je prostorski, torej fizični položaj umetniških akademij le preris duhovnega, mentalnega stanja v državi in da vsaka nova strategija vladajoče elite samo podaljša in utrdi predhodno. In ko ta in še kakšna druga elita obiskuje slavnostne gledališke ter filmske premiere in simfonične koncerte v »prestižnih« kulturnih hramih, verjetno niti za trenutek ne pomisli, da so se tam nekateri nastopajoči, »izvrstni umetniki« kalili po takšnih in drugačnih vadbenih luknjah in kevdrih. Ampak, ni problema, naslednjič lahko selimo tudi omare.

Knjige je premikala Zala D.   

VIDEO: http://vimeo.com/105488891

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness