Abstraktni feministični val

"Inteligenca je vedno brcala naokoli."

Kaj je čas? Lahko bi dejali, da se simultano nahajamo na začetku in na koncu časovne krivulje; vsaj v to nas prepričujejo empirične ugotovitve in teoremi fizike osnovnih delcev, ki na podlagi poznavanja determinističnih zakonitosti vedenja elementarnih delcev uspešno anticipirajo sistemsko vedenje v prihodnje – fundamentalne zakone narave potemtakem najbolje beležijo prav diferencialne enačbe. Prisluhnimo strokovnjakinji za teoretsko fiziko Sabine Hossenfelder, ki pravkar podano trditev pojasni nekoliko manj abstraktno: »Če poznamo stanje vesolja ob določenem času, lahko z uporabo zakonov izračunamo stanje vesolja ob vsakem drugem času,« – jasno pa je, da se do komputacijskega modela vesolja nikakor ne moremo dokopati.

Pravkar navedenih 99 besed pa ne le tvori protiargumenta o možnem obstoju svobodne volje; stvar je veliko bolj zvijačna in je v tem, da je šele s sklicevanjem na znanstveno metodo redukcionizma moč pod drobnogled ponovno vzeti koncept teleologije in slednjega naturalizirati – človeški napredek in koncept zgodovine znotraj te prizme zamenja postintencionalna verzija teleologije, tj. teleonomija, poudarek pa se v tem primeru seli iz organizacijskih zmožnosti človeka na čedalje bolj učinkovit in čedalje kompleksnejši proces materijske samoorganizacije. Vprašanje, katerega odgovor bomo zatorej v nadaljevanju zasledovali, je, kdaj se materija transformira v informacijo in postane komputacijska? Ali rečeno z besedami filozofa in blogerja S. C. Hickmana: »Kdaj postane materija namenska, kdaj pridobi teleološko ciljno-usmerjeno sposobnost samo-organizacije in organizacije lastnega okolja? Ali je to to, kar življenje dejansko je? Je življenje tale prag? Ali je kaj drugega?«

V knjigi Why Information Grows: The Evolution of Order, from Atoms to Economies čilski fizik Cesar Hidalgo takole diagnosticira tri temeljne mehanizme, ki pripomorejo k vzniku, ohranjevanju in eksplozivni rasti informacij skozi čas. Prvi mehanizem sprožijo sistemi izven ravnovesja, spontana emergenca informacij (primer vrtinca) pa je plod energetskih tokov oziroma v tem procesu ustvarjene energije. Drugi mehanizem temelji na strukturi, kajti postopno akumulacijo informacij omogočajo šele trdnine, tj. različne trdne snovi, kot so proteini in DNK. Delovanje tretjega mehanizma pa si nedvomno zasluži podrobnejšo obravnavo, saj se tiče samih komputacijskih zmožnosti materije - sposobnosti vnosa in procesiranja informacij ter interakcije sistema z lastnim okoljem. Hidalgo nad slednjim nikakor ne skriva navdušenja: »Dejstvo, da materija lahko komputira, je eno izmed najbolj neverjetnih dejstev v vesolju. Pomislite, če materija ne bi mogla komputirati, ne bi bilo življenja. Bakterije, rastline in jaz in ti smo vsi tehnično računalniki.« A to še ni vse, šele z naslednjimi besedami bo Hidalgo zacementiral izhodiščno poanto naše razprave: »Ko se materija nauči komputirati, postane selektivna do informacij, ki jih akumulira, in do struktur, ki jih replicira.«

Hidalgo je s tem trčil v Charlesa Darwina in Alana Turinga – zadel je bistvo njune nenavadne inverzije razuma, ki po prepričanju ameriškega filozofa in kognitivnega znanstvenika Daniela Dennetta temelji na spoznanju, da za »izvedbo perfektnega in čudovitega stroja ni potrebno vedeti, kako ga izvesti«. V isti maniri, le da toliko bolj alegorično in nič manj posrečeno, se do tovrstnega procesa kompetence brez pomnjenja opredeli tudi Hickman: »Čemur pravimo evolucija, je vseskozi spreminjajoča se krajina informacijskega procesiranja, delujoča skozi slepe procese, da bi našla bolj učinkovite algoritme in procese za usmerjanje lastnega medijskega zanemarjanja k neznanim ekologijam.« Po časovni osi naprej in prispeli smo do moderne; zdi se, da moramo za ustrezno kognitivno mapiranje trenutnega planetarnega stanja dosedanji informacijski model nekoliko posodobiti oziroma ga nadomestiti z novim.

Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko ključno razliko med starim in novim planetarnim procesorjem najdemo v načinu inkorporacije povratnih informacij za prihodnje sistemsko delovanje ali v razliki med izjemno počasno in v mnogih primerih homeostatično naravo naravne selekcije ter prav tako zaviralno socialno organizacijsko strukturo in, na drugi strani, vedno hitrejšemu, učinkovitejšemu in kompleksnejšemu informacijskemu procesiranju, distinktivnemu logiki kapitala – tj. edinstvemu na od zunaj vsiljenemu časovnemu in konkurenčnejšemu pritisku, ki običajno tendenco selekcije podvrže zmeraj bolj zaprtemu in čedalje bolj utirjenemu procesu informacijskega procesiranja zavoljo informacijskega procesiranja samega. V ospredje torej stopi nekaj, kar Nick Land, ko poskuša definirati inteligenco, opredeli kot »sposobnost zmagovanja iger«.

Razvoj tiskarskega stroja je sprovedel postopno informacijsko revolucijo, prostorska pristranost medija papirja je omogočila vzpostavitev nacionalnih jezikov, utrditev birokracije in nacionalno secesijo. Razsvetljenstvo je izvedlo kritiko cerkvene oblasti, osvobodilo je individuuma in vanj vcepilo kognitivno avtonomijo, telegraf je … Da bi se odcepili od intencionalnih mitov dobe razuma, moramo postintencionalno verzijo umestiti na prehod med rušenjem aristokracije in nastankom meščanstva ter vzpostavitvijo industrijskega kapitalizma – R. Scott Bakker se je prikradel iz ozadja: »Če pa odstranimo naše tradicionalno fetišiziranje ''razuma'' in o postsrednjeveški evropski družbi razmišljamo kot o nekakšnemu sistemu za obdelavo informacij, zombi družbi, zgodba izgleda precej drugače. Daleč stran od smrti avtoritete in hkratnega rojstva zastrašujoče ''postmoderne avtonomije'', postane ''smrt Boga'' smrt nadzora.«

Obrat v kognitivni produkciji, ki ga Bakker tu zasleduje, je skladen obratu v domeni UI in bolj specifično, v stroki strojnega učenja: »Nadzorovano učenje se, jasno, referira na eno izmed dominantnih paradigm učenja v umetnih nevronskih mrežah, kjer učenje konvergira k znanim ciljem, v nasprotju z nenadzorovanim učenjem, kjer učenje konvergira k neznanim ciljem.« Konkurenčniški pritisk in potreba po terminiranju lastnih predpostavk - kot zapiše Primož Krašovec: »Kapitalistično nasilje je izvedeno nasilje posamičnih kapitalov do samih sebe« –, sta privedli do postopnega beljenja bioloških in družbenih zaviralnih struktur, kognitivna kapaciteta pa je zavoljo tega lahko bila dokončno sproščena. Bakker k temu pristavi: »Tranzicija stran od nadzorovanih k nenadzorovanim ekologijam učenja, je bila hkrati tranzicija od počasno selektivnih k naglo selektivnim ekologijam.«

2. julij leta 2014 je postregel z ne najbolj priljubljenim pogovorom med Landom in filozofinjo Katerino Kolozovo; zaradi časovne stiske, objavljamo samo odziv prvega: »če je ''patriarhat'' predkapitalistična družinska ureditev, bo odmrl. Če je socialno nekonstruirana spolna identiteta, je zelo žilav.« Čeprav se je do dokončnega odgovora zelo težko dokopati, tj. čeprav nam vrednostno razmerje med patriarhatom kot posledico sociohistorične družbene organizacije in simbolne mediacije ter patriarhatom kot posledico nemediiranih bioloških spolnih razlik še zdaleč ni poznano, pa lahko v tovrstnem nečloveškem procesu informacijske/inteligečne produkcije zavoljo produkcije same razberemo postopen vrednostni zasuk in adaptacijo proti kapitalu – torej transformacijo, ki zapušča evolucijske in/ali strukturno anahronistične predpostavke in jih nadomešča z novimi, tj. času in kapitalu primernimi nastavki. V izogib nesporazumov pa še tole: ne trdim, da je kapitalizem ultimativna kritika vsega človeškega, ne, trdim le, da mora vsaka feministična politika že biti akceleracionistična oziroma da mora vsaj na novo razmisliti o svojem razmerju do kapitala – hočeš nočeš, vsi smo pospeševalci. Ali kot se glasi novi najljubši citat Amy Ireland: »Spuščanje je priklicevanje.«