Da je v naši majhni in lepi deželici vse skupaj čedalje bolj v kurcu, je menda jasno prav vsakomur, od velikega premiera do zadnjega bednega perkernega občana tam nekje, kaj vem, med zasavskimi hribi, ali kje je že največja jeba od jebe tule pri nas. Seveda je horizont slednjega, tj. totalna brezperspektivnost prevladujoče ekonomske in politične paradigme, širši od prvega, čigar edina nična potenca je impotentno šparanje, hlapčevanje in redni govoričarski psihopatski stampedi na teden ali dva.

No, njegov nekdanji tovariš v prvih vojnih vrstah, vojskovodja brigadir Anton Krković je subjektivno in objektivno odgovoren za morda najnižjo točko v slovenskem javnem življu, prvi festival slovenske domoljubne pesmi z naslovom Mati domovina. Kdor je to montipajtonsko grotesko zdržal motriti vsaj pet minut, ni imel drugega kot zmrzniti v enem paralizirajočem kojkurčevskem – kaj? In kdor se je samoobvladoval več kot pet minut, ta mučenik je moral z lastno razsodno močjo uvidevati, kako ne zre groteske, temveč grozljivko. Ti nesrečneži na odru se namreč niso zajebavali, mislili so resno.

Štartalo je, kajpak, z vojsko in policijo oz. njunima pleh muskama, cmarečima blesavo umpa umpa koračnico. Žal je bil vodni top polno pripravljen na akcijo nekje v bližini parlamenta, tako da jih ni mogel sprati z odra. In takoj zatem se ti na odru sredi simfoničnega orkestra in zbora pojavi poetski glumač Tone Kuntner ter odcitira patetično hvalo domovini bibličnih razsežnosti, kako da je gospod bog širno po svetu talal puste puščave in planjave, tule pa je na tako drobcenem mestu širokogrudno natlačil tako nezaslišano krasoto, deželo slovensko. V njej bodo živeli srečni, veseli ljudje, pesem bo njihova govorica.

In tu, še preden so začeli rezati slovenistične šlagerčke, se že božjasti vsa simptomatika v tej itak skozinskoz simptomatičnosti od festivala. Namreč, citira Cankarjevega Kurenta, našega, mojega Cankarja, in sicer enega njegovih najodpiljenejših tekstov, in to tako zelo selektivno brez konteksta, da zaboli. S pravo goebbelsko gesto vzame to cankarjansko hiperbolično poetiziranje ter povsem zanemari Cankarjevo ironijo.

Namreč, kdo ali kaj je Kurent. V pijanosti spočet pankrt za nobeno rabo, prekerec, ki v zameno za čudežne gosli proda dušo hudiču. Z njimi opijatsko teši obubožan slovenski narod, sedmina se sprevrže v orgijo, pogrebni sprevod v žurko, Marijine litanije v pivsko krokanje. Ljudje crkujejo, Kurent gode, pofukajo se in zbudijo v še večji bedi, edina rešitev pa je tisti drugi nebeški svet.

In kot je gospod Kuntner operetsko žlobudral zgolj one domovinske čudovitosti ter v tem zamolčeval Kurentovo hrbtno stran, v takem razmerju je festival slovenske domoljubne pesmi z realno domnevno samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Beda, pa kaj beda, bedastoča, zapeskane oči in glava v pesku, nično ter celo minusno samozavedanje te prireditve je nevideno, dokler je ni bilo, celo nezamisljivo, razne oddaje a la Na zdravje so pravi Kubricki proti delu Matiček se ženi v izvedbi krajevnega dramskega krožka.

Sama glasbena plat, v najboljšem primeru povprečno revijalno popevkarstvo, že po nekaj taktih postane neposlušljiva, da se ti mladi izvajalci, sicer najbrž perspektivni in talentirani, prav zasmilijo, one prepoznavne profesionalce na odru pa so tako ali tako najbrž zadovoljivo plačali, saj se drugače ne bi udeležili te polomijade. Toda to ni nič, prava cerebralna paraliza je v idejnosti oz. ideološkosti, ki jo lahko optimistično lociramo tja nekam v sredino 19. stoletja.

Res, predstavljajte si zavedne Slovence, živeče v stari cipi Avstriji pod Metternichom, ki jim dajo elektriko, ozvočenje in lučke, pa boste dobili najvernejšo podobo in zvočno sliko. Petje o tem, kako je Slovenija lepa in kako radi jo imamo, sta povezovala Nataša Bonćina Žgavec in Roman Končar z istimi nekritičnimi stavki, domovina, tako te ljubimo, že samo dejstvo, da te imamo, je dovolj, saj človek ne živi od kruha, temveč od blesave zacopanosti v državo.

Nekaj takega je bilo na odru. Pred njim pa ... Tam so ploskajoči prisostvovali ojdipalci, ki do današnjega dne jebejo svojo mamo Slovenijo, nemrtvec Janša itak vsakič, ko ga vidiš te dni na TV-ju, kot da zre v duhove, Krkovič s tistim polžjim frisom, šef izbrisovalcev Peterle, ves trden in klen v svojem slovenstvu, nenazadnje Pahor, čigar sluzasto idiotsko režanje izziva tako gnus kot pomilovanje, slednjega vse manj.

Res ne vem več, kdo koga zajebava. Mar mislijo, da bodo z majmunskim ponavljanjem besed Slovenija, lepa, Slovenija, lepa, Slovenija, lepa, od katerega ostanejo le še brezpomenski zlogi, dosegli pozabo na stanje, v katerem je ta država in smo ljudje v njej. Itak je evidentno, da so vladajoči z vlado na čelu izgubili kompas, stik z realnostjo, komu »kao« vladajo, in le še kot zombiji krulijo eno in isto hlapčevsko politiko brez sleherne izvirnosti in vizije. A če je to kulturni odgovor njihove podporne, kvazi slovenske ideologije na revoltne razmere v državi, potem so še bolj v neizkurcljivem kurcu, kot si mislimo.

Tako je pod krinko povsem izvenčasovnega domoljubja ta proslava v svojem nereflektiranem bistvu dejansko protislovenska. Najdomoljubnejše dejanje je njena najostrejša obsodba in zavrnitev. Najslovenskejše je biti antidomoljub.

Mater Slovenijo je poljubil Matjaž.