Recimo, da imamo osebi A in B, ki imata “izjavljalni poziciji” a1 in b1. A proti B usmeri argument a2. Ko prispe do B, ga ta pripusti v obdelavo b1 (ta izjavljalna pozicija predpostavlja neko verovanjsko, socialno, zgodovinsko in politično ozadje) ter po obdelavi usmeri proti A neko izjavo b2, ki se ne nanaša na izjavo a2, temveč na izjavljalno pozicijo a1. Vendar pa je ta izjavljalna pozicija produkt fikcijske obdelave na ozadju b1 in se lahko, ali pa ne, sklada z a1; zato mu bomo rekli a3. Ta a3 je tisti diskurzivni presežek, ki omogoča asimetrijo B v odnosu do A in tako predstavlja orodje neke diskurzivne moči.

Predstavljajmo si, da je to idealna shema politične korektnosti. Ameriški belec reče, da ameriški črnec ni dobro opravil svoje delovne naloge. Črnec to interpretira skozi svoj b1, torej socialno, zgodovinsko, politično ozadje ... In konstruira neki a3, ki belcu pripisuje pristranskost zaradi rasističnega verovanjskega ozadja. Ta a3 lahko dejansko ustreza a2 ali pa tudi ne, torej je belec lahko dejansko pristranski zaradi svojega rasizma ali pa tudi ne. Glede na to, da pa je a3 tu razumljen v ozirih oblastne diskurzivne strategije, da gre torej za neko igro moči, lahko rečemo, da a3 v tem primeru predstavlja rasno karto. Črnec je igral na rasno karto in je zmagal v igri politične korektnosti.

Ampak, ampak ne mudimo se prehitro v obsojanju le-te! Vzemimo drug primer. Recimo, da je A nerasist in B rasist. A pošlje proti B argument, ki ga obtožuje rasizma. B na podlagi svojega verovanjskega ozadja, ki vključuje prepričanje, da je navadno poraženec v igri politične korektnosti, izdela projekcijo a3. Ta vključuje recimo naslednje atribute, ki se dotikajo A: je hiperkorekten, naiven liberalec, v igri politične korektnosti dosega cenzuriranje B, je podrejen ideologiji zatiralskega birokratskega razreda itd. Ta a3 se spet lahko ali pa ne sklada z a1. Ker govorimo o sami igri moči, lahko rečemo, da je mehanizem identičen mehanizmu politične korektnosti. B zmaga v igri upora politične korektnosti, s karto, ki ji bom rekel karta tourettovega sindroma.

S tem se seveda ne dotikam dejanskega tourettovega sindroma, ampak satire njegovega izkrivljanja, ki je upodobljena v eni od epizod South Parka. Cartman izve, da obstaja tourettov sindrom, pri katerem bolniki nenadzorovano izrekajo vulgarnosti. Ker Cartman rad izreka vulgarnosti in žali ljudi, meni, da mu bo šlo lažje, če se bo pri tem izgovarjal na tourettov sindrom. Sčasoma postane pravi monstrum, ker ga pri njegovem početju nihče ne ovira, saj verjamejo, da je bolan in da se bolnim ne sme očitati posledic, simptomov njihovih bolezni in tako naprej. V nasprotnem primeru obveljajo za okrutne bedake. Ker ne gre za dejanski tourettov sindrom, bom ime karte dopolnil v cartman-tourettovo karto.

Razmah rasističnega govora v tem trenutku vidim kot strukturno podoben opisani situaciji. Imamo, prvič, maso ljudi, ki spušča neartikulirane rasistične buzzworde in cathphraseje, ob, drugič, popolnoma neustreznih priložnostih; na javnih mestih, v javnih, artikuliranih debatah, pri temah, ki nimajo nič opraviti z vprašanjem rase ali religije in podobno. Kadar tej masi očitaš rasizem, si, ne glede na vsebino argumenta obtožbe in ne glede na svojo dejansko “izjavljano pozicijo”, obtožen omenjenega naivnega liberalizma, politične korektnosti, nedemokratičnosti in podobno. Obenem pa številni levičarji pričakujejo, da tega ne boš počel, saj je rasizem na poseben način upravičen recimo s politično odtujitvijo in razrednim položajem njegovih nosilcev.

Na tem mestu bi najprej poudaril, da se je izkazalo, da je omenjena idealna shema skupna tako politični korektnosti kot boju proti njej, kar pomeni, da je ne smemo več enačiti s politično korektnostjo. Torej ji moramo najti drugo ime. Obstoj te sheme pa nas opominja, da boja proti rasizmu res ne moremo dobiti samo na ravni diskurza, saj se oblast znotraj njega preslikava z ene na drugo stran. Treba je iskati druge materialne vzroke rasizma, kot so politični, produkcijski, zgodovinski in tako naprej, če ga hočemo premagati. Obenem pa je treba ločiti boj proti rasizmu na eni strani ter intelektualno in etično avtonomijo na drugi strani.

Čeprav rasizma ne moremo premagati z besedami, smo upravičeni, da nanj pokažemo, da ga imenujemo rasizem, tako z intelektualnega kot z etičnega stališča. Rasizem je namreč neumen – bolj ali manj in ponavadi zelo – zato je upravičeno deležen intelektualne kritike. Rasizem je obenem neetičen, zato je upravičeno deležen etične kritike. Obenem je igranje na cartman-tourettovo karto antiintelektualno, saj spregleda svoje izvendiskurzivne pogoje ter se ne drži osnovnih pravil sklepanja (dasiravno, kot lahko vidimo pri inovacijah tipa hermenevtični krog ali dialektika, ta niso ultimativni horizont mišljenja), zato je upravičeno deležno intelektualne kritike tudi s tega vidika. Obenem pa mislim, da morajo biti rasizmi cartman-tourettovega tipa deležni tudi cenzure, saj se, kot smo videli, ne držijo teme, ampak sistematično pretepajo slamnatega moža politične korektnosti (dosledno s tem pa mislim, da bi morale biti deležne cenzure tudi politično korektne izjave).

Torej, ko vam bo naslednjič prišla naproti neumna, neartikulirana, neinformirana rasistična izjava, ki bo vlekla svojo cartman-tourettovo karto, se ne ustrašite – brezkompromisno jo zabijte kot neumno, neartikulirano, neinformirano in rasistično.