V tokratni Dlaki bomo komentirali naslednjo izjavo: “Če ena oseba zaradi moje kritike ne bo izgubljala časa s slabo knjigo, sem kot kritičarka lahko že zadovoljna.” Imena avtorice ne bomo navajali, kar naj služi kot gesta, ki sporoča, da ne gre za osebno obračunavanje z njo. Izjava je relevantna, ker jo podaja oseba, ki je nagrajena kritičarka in v nekem miljeju velja za kritiško avtoriteto. Imamo vtis, da takšen pogled na kritiko milje v veliki meri deli. Podana je bila v kontekstu zadnjega kritiškega simpozija.

Postavljamo drzno tezo, da je njena ideja v zadnjih konsekvencah zelo podobna ideji sežiganja knjig oziroma sestavljanja seznama prepovedanih knjig. V vseh primerih gre za to, da se knjig ne bi bralo. Na prvi pogled se ideji razlikujeta v tem, da ima prva avro strokovnosti, druga pa ideološkosti. Vendar je razlike zelo hitro mogoče zabrisati.

Za omikanega kritika ali omikano kritičarko bi v 21. stoletju moralo veljati, da upošteva nekatera epohalna teoretska spoznanja 20. stoletja. V svoj epistemološki horizont bi morala všteti predpostavko, da je zelo možno, prvič, da bralka ali bralec aktivno vstopata v interpretacijo knjige, kot je fenomenološko in na ozadju gestalt teorije denimo izpeljeval Wolfgang Iser. Kritik, ki se sooča z umetniško knjigo, tega ne počne kot naključni opazovalec, temveč v interpretacijo vnaša svoja pričakovanja, nazore, jo vključuje v lastne horizonte in jo po njih oblikuje. Kot da plava v vodi; odriva nekatere njene dele, da se poganja, uporablja telesne dele, je pri tem aktiven in vodo po svoje oblikuje, voda mu, ji, hodi v usta, lovi sapo. Ni zgolj nekdo, ki stoji na obali in opisuje gladino.

Drugič, literarno delo je tudi politično dejanje, ki v sebi osmišlja, razrešuje in vzpostavlja politične pomene. Včasih to počne eksplicitno, vendar je veliko tega političnega dela nezavednega. Knjiga je v tem primeru plavalka, družba s svojimi političnimi problemi pa morje. Knjiga ne razmišlja zavestno o vsakem svojem plavalnem gibu, čeprav seveda lahko ubira smeri in cilje plavanja. Vsaka takšna primera je obenem tovrstno ubiranje, ki nekaj zanemari, a upamo, da lahko služi kot ponazoritev poante.

Legitimno je, da nekdo (1) reče, da se mu zdi neka knjiga zanič ali izjemno dobra in to kritiško utemeljuje. Da skupina posameznikov deli to prepričanje. Takšni občutki so avtentični in vera vanje ni manj lažna kot vera, da je vreme grdo ali slabo. Toda izjava v tem smislu je drugačna od izjave (2), ko s položaja avtoritete rečemo, da je knjiga slaba in moramo zato druge odvrniti od nje branja. S tem delo lastne interpretacije, lastnega nujno selektivnega obravnavanja knjige absolutiziramo in zahtevamo, da doseže status vseprisotnosti – kajti knjiga, ki ni prebrana, je absolutno neprebrana ali pa je zelo blizu temu, če upoštevamo možnost poznavanja drobcev in drugih oblik sekundarnega prebiranja, kot je interpretacija posameznih odzivov brez branja in tako naprej. Prav takšen odnos do knjige pa imajo tisti, ki jo sežigajo ali uradno prepovedujejo. Odnos absolutista. V tem oziru reči, da je knjiga takšna ali drugačna, nikakor ni sorodno reči, da je neka snov strup ali zdravilo, da je neko delo nevarno ali ne. Gre za dve različni jezikovni igri, ki ju je treba razlikovati. Če ne, nas raba jezika zavede v barbarske nesmisle.

V nesmiselnost tovrstnih izjav nas prepriča tudi praksa. Lahko se zgodi, da enkrat knjigo raztrgamo, drugič pa v njej odkrijemo neslutene horizonte, ki popolnoma spremenijo naše mnenje o njej. Piscu tega članka se je tako zgodilo na primer ob različnih branjih Nad nebom pod zemljo Aleša Štegra. Prvič je z lastnim bralnim dejanjem, ki je izhajalo iz neke interpretacije družbe, knjigo oblikoval na nek način in s tem spregledal implikacije njenega družbenega izhodišča. Drugič se je interpretacija družbe nekoliko spremenila, kar je omogočilo drugačno bralno dejanje, ki je zajelo druge aspekte. Ti procesi se lahko odvijejo nezavedno – tokovi življenja nas pač nosijo v različne smeri in nam s tem omogočajo različne dispozicije. Z zavestjo o tej možnosti pa lahko drugače pristopimo do kritike.

Truistično, a vendarle očitno potrebno je spomniti na primere knjig, ki so jih nekateri kritiki najprej zaničevali in morda želeli, da jih drugi ne bi brali, a so pozneje postali pomembni faktorji neke kulture, denimo tako imenovani klasiki. Poznamo tudi primere iz slovenske književnosti, nekateri sodobni tako imenovani strokovni bralci so denimo zavračali ključna dela Prešerna in Kosovela. Zgodbe so splošno znane, a vendarle jih pri lastni praksi ne vzamemo v zakup, prepričani, da živimo izven časa in izven zgodovine, kar je glavna problematična točka dela slovenske srenje, ki jo vodi v barbarstvo, nevednost.

In kaj naj storimo tisti srečneži, katerih dela nekateri kritiki prav toliko zaničujejo, kot jih drugi čislajo? Mar ni ravno ta zmeda spodbuda za branje knjig? Tu pa pridemo do predloga o namenu kritike. Ta ni v odtujevanju bralcev od knjig, temveč nasprotno, v spodbujanju entuziazma za branje. Prijateljica kritičarka pravi, da so kritike za tiste, ki so knjige prebrali. Namreč s primerjanjem posameznih interpretacij in polemiziranjem med njimi lahko odkrivamo nove in nove aspekte del ter preko njih spoznavamo to, o čemer govorijo – našo kulturo, politične položaje, naš čas. Pogosto negativna kritika bralce smotrno spodbudi k branju knjige.

Sovražimo in ljubimo knjige, a ostanimo pri tej strasti paradoksno skromni. Kajti že jutri nas lahko tok odnese drugam in knjiga, ki se nam zdi genialna, lahko postane sranje ali obratno. Ne bodimo kot sežigalci ali prepovedovalci knjig brez formalno-političnih možnosti, da naš absolutizem udejanjimo v praksi.