Ste morda kdaj opazili, kako ljudje ponavadi besnijo, ko uporabljajo besedo davkoplačevalec; kako aktivni postanejo, ko so v igri davki in njihovo plačevanje; kako nenadoma prevzamejo stvari v svoje roke in zahtevajo pojasnila, odgovore in odgovornost? Davkoplačevalec je beseda, ob kateri se vsakodnevni civilisti spreminjajo v politično najbolj aktivne državljane, ali bolj natančno, davkoplačevalec je znak najbolj pogostega načina politične participacije, ali še bolj natančno, davkoplačevalec je simptom naše demokracije.

Začnimo z banalno dekonstrukcijo termina davkoplačevalec. Imamo davke in tiste, ki jih plačujejo. Dobro za državni proračun, slabo za žep prebivalca te države, ki je v tem primeru davkoplačevalec. Tega dejstva se običajen državljan seveda dobro zaveda, čemur priča splošna negativna nastrojenost proti državi in njenim davkom. Iz tega sledijo tudi razne dihotomije tipa pohlepna država in podjetni posamezniki. Ampak kar je tu bistveno, je to, da se ustvari nek dolg. Ta dolg ni finančni, pač pa je bolj nedoločena obveza, ki zaradi dolžniškega razmerja z državo dobi politično konotacijo. Davkoplačevalec tako pomeni posameznika, ki mu država dolguje neko politično »uslugo«.

Tu je na delu kontinuiteta, ki je še kako politično teleološka. Kontinuiteta vztraja kljub spremembi iz finančne v abstraktno politično formo. V terminih ekonomskega diskurza to pomeni, da si posameznik (sicer prisiljeno) kupi politično moč, s katero lahko vpliva na potek dogodkov v državi. Politika z vidika davkoplačevalca deluje na podlagi menjave, torej na podlagi načela quid pro quo, izmenjave ekvivalentov. Ta preprosta ekonomska logika se je - verjetno ravno zaradi svoje preprostosti - razpasla z davkoplačevalci v politiko. Tako imamo posameznike, ki kot davkoplačevalci dajejo »keš« državi, da ta lahko funkcionira. In ravno ta kontinuiteta dolga pod načelom menjave, ki dominira nad diskontinuiteto med ekonomsko razsežnostjo in politično prakso državljana, pomeni nekakšno »opolnomočenje« davkoplačevalcev v delovanju države.

Na tej točki se davkoplačevalec in politična participacija kot pogoj demokracije združita. Davkoplačevalec prevzema stvari v svoje roke, ker država upravlja denar, ki ji ga je on dal. Politični dolg sedaj pomeni to, da lahko davkoplačevalec teži državi za praktično vsak izdatek, ki ga ima. In potem slišimo in beremo pogrome nad kulturniki, akademiki, politiki in še kom - v bistvu nad vsemi razen marljivimi podjetniki -, da so paraziti, diskreditirajo jih s tem, da so oni, davkoplačevalci, tisti, ki jim dajejo plačo in jih »živijo«. S tem si skušajo ustvariti pozicijo moči, iz katere sledi vsaj zgražanje. Davkoplačevalec kot teleologija ekonomsko-političnega individuuma v najbolj napihnjeni obliki tako dejansko pomeni negacijo demokracije kot preprečevanje tiranije večine.

Problem davkoplačevalca je v njegovi kontinuiteti, ki jo vpelje ekonomska logika menjave. Iz te izhaja paradoks, da so davkoplačevalci kot pogoj demokracije - brez sredstev iz davkov država pač ne more funkcionirati - istočasno negacija demokracije same, so njen simptom. Toda kontinuiteto lahko razbijemo na dva relativno ločena dela, vsaj če ne upoštevamo preprostega ekonomizma, in sicer na davke in politično participacijo.

Davkoplačevalci ne obstajajo. Obstajajo zgolj davki kot državna sredstva, kar si lahko razlagamo na dva načina: davkov ne plačujemo, ker to nikoli ni bil naš denar, pač pa državni - zmeda izhaja iz časovnega zamika; oziroma davke plačujemo, ker plačujemo za nas kot državljane. Oboje je navsezadnje isto, gledano z različnih koncev.

S tem razbijemo teleološko kontinuiteto, ki vztraja kljub spreminjanju forme. Nikakor se ne moremo zadovoljiti z absolutizacijo preproste ekonomske logike, pa če je to načelo menjave ali ponudbe in povpraševanja. Politična participacija v demokraciji izhaja iz nečesa povsem drugega kot iz tega, da smo davkoplačevalci, namreč iz tega, če se izrazim nekoliko arhaično-humanistično, da smo državljani. In če se izrazim nekoliko manj arhaično-humanistično: davkoplačevalci nismo, ulice ne damo.

Proti davkoplačevalcem je protestiral Aleš.