Etida za neko selo

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 6. 2023 - 13.15

Kaj se dogaja z mariborsko kulturo? Komentira odgovorni urednik MARŠ, Jan Podbrežnik.  

Kako mariborski župan rešuje luknjo v mestnem proračunu na plečih nevladnikov
 / 19. 6. 2023

SLALOM MED RUŠEVINAMI

7. januarja 1944 je Maribor fasal prvo zavezniško bombo. Za njo na isti dan še 275 bomb, ki so napovedale trpko prihodnost strateško umeščenega mesta – da ta dežela ni postala zopet nemška, je bila izstavljena visoka cena.

Trud, vložen v obnovo mestne infrastrukture iz povojnih ruševin, je hkrati vzpostavljal čvrst karakter. Po dihotomiji nemškutarskega meščanstva in od zemlje umazanega slovenstva je »Jugoslovanski Liverpool« levi in desni breg združil v odločno, delavno mesto. Svojo vlogo v nekdanji skupni državi je Maribor odigral korektno, fotografije tistih desetletij pa v »Facebook grupah za boomerje« še vedno cedijo sladko nostalgijo.

Desetletja fabriških juter kasneje so bile bombe ob pékrskih dogodkih Mariboru prihranjene, a ruševine neuspele tranzicije so vsaj v nesnovnem smislu primerljive – socialna kriza, izseljevanje in malodušje so ego mesta zamajale, Mariboru pa se je bilo najlažje ujeti na lacanovski koncept drugega. Dejstvo je, da se je v prvih korakih suverenosti mlada država centralizirala bolj, kot je bilo treba, in s tem Maribor posedla na klop za rezervne igralce. A dejstvo je tudi, da je načetemu mariborskemu karakterju to na nek perverzen način ustrezalo: prosto po »dól nas túčejo« je vsaka zmaga proti beli Ljubljani dober opiat.

FKRALI

Kot avtsajderji se borimo proti centrali, tudi trideset let po osamosvojitvi in tudi zunaj ograde Ljudskega vrta. Podfinanciranje Mestne občine Maribor, kot preostalih mestnih občin, je dokazljiva slabost osrediščene Slovenije. Kot prisotno dejstvo je na županovi mizi že ob izvolitvi za mestno gazdo, in kot takšno ob krizah občinskega proračuna težko preseneti, je pa pri roki kot izgovor.

V trenutni krizi Mestne občine Maribor je ponarodeli »fkrali« zagrabil tudi Arsenovič. Pri izvedbi rekordno visokega občinskega proračuna za leto 2023, ki ga je kabinet župana mestnemu svetu vztrajno tiščal pod nos, dokler ga svetniki niso potrdili in si s tem po pilatovsko želeli oprati roke, se je zataknilo že dober mesec dni po aprilski potrditvi. Urgentno reševanje stanja letos še neizplačanih programov s področij kulture, sociale, mladine in športa je v praksi pomenilo napoved konkretnih rezov, s katerimi bo občina prihranila bore malo promilov, sektorji pa bodo utrpeli izjemno škodo. Če uporabim prispodobo, stanje v sektorjih po najostrejših napovedanih rezih bi bilo podobno prizorom po 14. oktobru 1944, ko je pod udarci bomb padlo največ mariborskih zidov in streh.

A o trenutni finančni in vsebinski krizi MOM se črnilo še vedno preliva, in s tega osebnega zapisa za podrobnejše informiranje usmerjam na javni diskurz med Mestno občino, deležniki, sindikati in državo. Na prispevke, javne izjave in pozive ter na »véliki intervju«, ki ga je časnik Večer pred dnevi opravil z Arsenovičem. Če ne drugega, lahko v njegovih odgovorih najdete »fkrali«, sklicevanje na vojno v Ukrajini in covid, že v naslovu pa trkanje po prsih: »Na občini delamo ízjemno dóbro.«

STRUMNIH POGLEDOV, PODJETNO NAPREJ

Citat spomni na netivo za kolesarske proteste v letih 2020 in 2021, ko se je gonilo tudi v Mariboru. A okrog Kódžaka se nas ni zbiralo toliko, kolikor jih je cingljalo v Ljubljani, in protestni duh se je zdel bolj vdan v usodo kot na vstajah pred dobrimi desetimi leti. Hitro zamrlo poganjanje koles je bil dober indikator mesta, ki ga vstajniški župan ni iztrgal neoliberalističnim paradigmam, nasprotno, marsikje jim je pomagal. Fíštravec se je najprej opekel pri kulturi, pravijo tisti, ki so bili ob njegovi napovedi o ničnem sofinanciranju kulturnih programov in projektov leta 2014 na nasprotni strani pogajalske mize. Morda največjo medvedjo uslugo pa je Fíštravec, nekdaj »ata MARŠ«, Mariboru naredil z neodločnim županovanjem, po katerem ga je po volji ljudstva nadomestil Arsenovič.

Izjemno simbolično je Arsenovič na mestu, kjer se danes začenja kontroverzna brv »Tchevaptchitchbrücke«, s temi besedami napovedal svojo prvo kandidaturo. Po izvolitvi je kaj hitro udaril po mizi in pričel s premiki mestnih nepremičnin izpod Urada za kulturo in mladino na Urad za gospodarske dejavnosti ter s tem izgnal iz prostorov v centru mesta manj komercialne oziroma nekomercialne vsebine, ki si novih, povsem komercialnih pogojev za prostore niso mogle privoščiti. Nekatere prazne izložbe so zapolnili kričeči reklamni napisi, druge po kratkih poskusih podjetniških prijemov dalje samevajo. Ob covidnih zapiranjih se prazni lokali niso kaj dosti poznali, občankam in občanom pa se je morda zazdelo, da so se infrastrukturni projekti obnove Glavnega in Vojašniškega trga zgodili skoraj čez noč. In Arsenovič jih je prepričal še vdrugič.

TAKO TI JE, MALA, KAD PADU BOMBE KAPITALA

Podjetnik-župan je teren za še podjetnejši drugi mandat pripravil v izdihljajih prvega. Proračun je že postajal jabolko spora, Europlakat je po modelu ljubljanskega Biciklja izjemno ugodno pogodbo podpisal še za Mbajk, in Maribor se je na glavo vrgel v megaprojekt OFEM, ki je z infrastrukturnimi ter organizacijskimi zapleti na trenutke spomnil na Kanglerjevo univerzijado. Rekordne številke v odhodkih za preobsežen investicijski cikel letos rezultirajo v rekordnih višinah dajatev, storitev, tudi najemnin lokalov v centru mesta. In finančne luknje zopet postajajo megafon za vzklikanje fraze »dól nas túčejo«.

Luknjo v proračunu je težko razumeti kot »nepredvideno«. Sredi leta 2023 nas vojna v Ukrajini in covid težko presenetita, po besedah vodstva občine pa se podfinanciranje iz Ljubljane itak dogaja že dobrih petnajst let. Ob tem poudarjamo, da rezi v tako imenovane »mehke vsebine« luknje ne bodo zapolnili niti do četrtine. Izvajalci programov ob tem vztrajno, četudi premalo koordinirano, opozarjamo na splošno zanemarjanje kulturnega sektorja v Arsenovičevih mandatih. Ne le, da strateškega dokumenta za razvoj kulture Mestna občina Maribor ne udejanja, na sprejem aktualnega, vsaj malo zavezujočega dokumenta čakamo že dve leti.

ZAKAJ MOM NE POTREBUJE URADA ZA KULTURO

Že več mesecev pa čakamo tudi na rezultate razpisa za novega direktorja, novo direktorico Urada za kulturo in mladino. Urada, ki ureja pogodbena razmerja med izvajalci kulturnih in mladinskih programov ter projektov, sicer ne smatramo za zagovornika naših interesov, takšna vloga ostaja zgolj na papirju. Niti urad niti mestni svetniki se ne zoperstavljajo dirigiranju županovega kabineta, ki občino vidi kot podjetje, in ne kot javni servis.

Posledice takšnega pristopa seveda nosi mesto, ki je izpraznjeno vsebine, prazne obnovljene trge pa polnijo edinole turisti – če tudi tu pogledamo čez Trojane, proti ljubljanskim trumam, Maribor nima »ni za Olimpijin burek«. Najbolj direktne posledice pa nosimo mi, izvajalci vsebin; rezi ogrožajo naš obstoj na majhnem presečišču državnega, občinskega in evropskega financiranja. 

»Nič ni treba, razen umret'« – in zatem poravnati še višjo ceno pogrebnih storitev, se obregnemo ob eno izmed podražitev, ki krpajo luknje v občinskem proračunu.

NAMESTO NEKROLOGA, EPILOG

Drage Marpurčanke, dragi Marpurčani, iskreno si priznajmo, da je boj proti aktualnim rabotam in nepotrebnim brvem ravno toliko nekonstruktiven kot že izgubljen. Zato namesto z jamrom o preteklosti zaključimo drugače, atipično za Maribor, z optimističnim pogledom v prihodnost.

Piše se leto 2030. Mestna občina Maribor je postala le še formalno telo, svoje dejavnosti je izvozila Javnemu holdingu, ki kot uspešen konglomerat povsem podjetno zaračunava storitve »za obči blagor« kapitala. Industrijska cona Mélje se z enigmatičnim, drznim tujim investitorjem spreminja v Silikonsko dolino za Vzhodno Evropo; ker so doma vzgojeni programerji stalno prebivališče kaj hitro preselili nekaj sto kilometrov severneje, se kozmopolitskost mesta kaže tudi v podplačani uvoženi sili z globalnega juga. Nebo preletavajo pipistrel taksiji, ki vzletajo s strehe Boscarolovega Mercator centra. Stalnih prebivalcev mesto šteje le še nekaj deset tisoč, po eksodusu so ostali le ključni delavke in delavci, ki vzdržujejo neoporečno podobo turističnega bisera. AirBnB-ji so se razpasli od železniške do študentskih domov, dobro rejeni turisti iz germanskih dežel pa z električnimi skuterji slalomirajo med interaktivnimi reklamnimi instalacijami Europlakata, medtem ko se z levega na desno nabrežje vozijo po runde dragega piva in poceni čevapčičev. Maribor jeste the future! 

___

Foto: Wikimedia Commons

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.