Preteklo je že nekaj časa, odkar smo lahko izvedeli, da je JAK zavrnil financiranje tradicionalnega literarnega večera književnosti LGBT v ŠKUC-u. V tako imenovani utemeljitvi zavrnitve smo lahko razbrali močno pomanjkanje okusa, ki se kaže v nerazumevanju osnovnih potez značaja, namena in dinamike manjšinskih praks. Tako komisija ni dospela do tavtološkosti dejstva, da na literarnih večerih, namenjenih manjšinski književnosti, nastopajo avtorice in avtorji te manjšinske književnosti, da je njihov namen simbolna reprodukcija te književnosti na interni ravni, kar je potem šele pogoj, da lahko stopa v kontakt s preostankom književnosti, kar predstavlja specifičen tip dinamike med internim in preostalim delom scene. Predstavljamo si, kako bi naša komisija ravnala v primeru, denimo, večera afroameriške književnosti, če bi načrtovala financiranje programa na Columbia University. Takšen večer bi zavrnila na podlagi utemeljitve, da temnopolti piske in pisci s skupnimi javnimi predavanji izražajo ekskluziven odnos do belih pisk in piscev in to bi bil škandal verjetno svetovnih razsežnosti. V Ljubljani je to precej v skladu z normo.

Kako je to mogoče? Obstaja več poti razlag, sam pa bi rad poudaril predvsem en dejavnik. Namreč, kljub neokusnosti tako imenovane utemeljitve tu ne gre za klasično homofobijo. Homofobija tu ni neki a priori. Polje in posledično JAK te bodo imeli zelo radi, če si “južnjak”, lezbijka, gej, črnec in tako dalje – s teboj se bodo radi kitili v znak svoje tako imenovane odprtosti. Vendar moraš pred tem izpolniti dva pogoja; prvič, moraš pisati tako, kot pišejo oni, torej pisati malomeščansko književnost, prepredeno z lokalno posebnimi tumorji, in, drugič, pristati moraš na njihove shady načine simbolne in ekonomske reprodukcije. Skratka, biti moraš del Družine.

V nasprotnem primeru se lahko odprtost sprevrže v ekstremno zaprtost. Svojega novega položaja verjetno ne boš izvedel iz nobene deklaracije, temveč načina, kako s tabo ravnajo ali kako o tebi govorijo med malomeščanskimi rituali. Iz načina tako imenovane utemeljitve lahko ŠKUC jasno razbere, kam spada.

Osredotočimo se zdaj na tisti moment ustrezanja merilom nekega tipa pisanja. Tu bom obravnaval primer romana Braneta Mozetiča z naslovom Objemi norosti, ki sem ga nedavno tudi recenziral. Še bolj nedavno pa ga je za Koridor recenziral tudi Jaka Smerkolj. Njegova recenzija je v glavnem sestavljena iz sodb o tem, kako Objemi norosti ne spadajo v manire pisanja in, posledično, življenja naše Družine: “Tako specifično branje namreč ne omogoča vdora v širši krog bralcev, ki bi bil za to temo še kako potreben.” Gej mora pisati na določen način, če naj bo njegovo pisanje posvečeno. Kje smo ta tip ekskluzivnosti že videli? Aja, v tako imenovani utemeljitvi JAK-a.

Tale odstavek najbolje povzema problem: “Prisotnost LGBTQ likov v literaturi je vsekakor dobrodošla, saj so ti med manj zastopanimi, kar seveda velja za vse družbene manjšine. Problem Objemov norosti je, da homoseksualni liki v knjigi niso razdelani in jih definira prav spolna usmerjenost. Laično in stereotipno prikazovanje predstavnikov družbenih manjšin ne pripomore k boljši percepciji le-teh v širši javnosti. Pripomore le k večji zastopanosti v literaturi, ki brez dodane vrednosti nima nikakršnega učinka. Mozetič v svojih likih sicer nakaže globlje psihološke zasnove, a jih nikoli ne problematizira ali vsaj celostno razčleni. Posledično liki delujejo izjemno plitki, konflikti med njimi pa ne pripomorejo k večji napetosti zgodbe.”

Liki po Smerkolju nimajo razdelane psihologije, kar v skladu z opazovanjem kriterijev slovenskih kritikov interpretiram kot očitek, da v romanu ni prisotna specifična emocionalna dinamika, ki zaznamuje malomeščansko prozo, ki obravnavajo nuklearno družinsko življenje – saj veste, nekdo je žalosten, ker so ga starši permisivno vzgajali, ker je nekdo od staršev varal drugega starša, ker je uporniški najstnik in podobno. Ne potencirati svojih srednjerazrednih družinskih dinamik v univerzalno tematiko navadno pomeni biti deležen oznak, kot so plitek, dolgočasen, zatežen in podobno. To, kar Smerkolj označi kot plitko, pa je ključna subverzivna poteza romana; ko se Mozetič v njem izogne psihologizaciji in medosebno dinamiko povzdigne na neko površino socialne formacije, kjer se začnejo zarisovati kompleksni politični odnosi med kategorijami norih, migrantov, sužnjev, bogatašev in homoseksualcev, prispeva k posebni kompleksnosti, pronicljivosti dela, ki se s tem izogne okvirjem edine prave reprezentacije homoseksualnosti, po kateri kliče Smerkolj; reprezentaciji, sprejemljivi za “širšo javnost”, s čimer je verjetno mišljena literarna družina, ker slovenskih malomeščanskih romanov (kakor načeloma tudi drugih tipov romanov) širša javnost ne bere in v tej sodbi verjetno zasede vlogo fiktivnega podaljška te družine.

Dokaj podobne očitke lahko najdemo tudi v recenziji Tine Vrščaj, ki jo je napisala za Delo. Drugih kritik, razen tiste, ki jo je napisala Gabriela Babnik za MMC, nisem zasledil (mogoče so bile objavljene v literarnih revijah, ki jih večinoma ne berem). Imamo resen problem. Kritika ne zna slediti dinamični književnosti, ne zna brati njenih namigov, je okorna, vse to zato, ker je aintiintelektualna. In nima – okusa. V tem je zelo podobna JAK-ovi komisiji. Vsi ti posamezni elementi: prireditve, komisije, denar, kritika, književnost, odnos do manjšin - so podrejeni neki posebni logiki, ki sem jo večkrat obdeloval, logiki Družine. Glavni kriterij je, ali si z nami ali nisi z nami. JAK tu niti ni glavni problem, ker predstavlja institucijo, ki v zadnjem koraku samo izvrši tisto, kar se v omenjeni ne-dinamiki naplete že prej.

Z nami - gej, ne z nami - obična pederčina.