Govoriti prihodnost

Govoriti prihodnost

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 2. 2019 - 13.00

Futurologi se, ko iščejo zaposlitev, zavedajo, da bodo opravljali sila nehvaležno delo. Ne le, da bo delodajalec od njih zahteval poljuden in argumentiran vpogled v tehnološki in družbeni razvoj človeštva, pričakoval bo tudi, da se sprijaznijo s tem, da jih večina preostalega sveta ne bo jemala resno. Še več, njihov vpogled se bo moral izkazati za edinstvenega, v določeni meri za pravilnega, njihove hipoteze o razvoju kot utemeljene, zaključki, izpeljani iz njih, pa koristni. Navkljub naštetim zahtevam se med futurologe prišteva vse več ljudi. Če mi ne verjamete, zgolj preiščite medmrežje: marsikatero izmed globalnih podjetij ima v svojih vrstah zaposlenega futurologa - Cisco, Ford, Microsoft -, pri futurologih-svetovalcih iščejo nasvete odmevne stranke - Visa, NFL, Google -, celo na borzah dela se pojavljajo oglasi za delovno mesto futurologa - LinkedIn.

Slutiti je, da bo obrt sčasoma postala legitimna in specializirana, s tem pa bo spreobrnjen stereotip, po katerem futurologično žilico najdemo izključno v vodjih tipa Steve Jobs in tehnoloških izkušencih tipa Jaron Lanier. Za vse tiste, ki se na tej točki štejete med prepričane o relevantnosti futurologije, a ne veste, kakšen naj bi bil njen vpliv na povprečni vsakdanjik, naj omenim zgolj dve dejstvi: Karel Čapek je izumil besedo robot, Alvin Toffler pa koncepte “disruptive”, “game changer” in “change agent”, ki jih množično uporabljamo za opisovanje ekonomskih sprememb, izhajajočih iz informacijske tehnologije.

Cilj pričujočega uvoda ni premamiti vas k vstopu med vrste futurologov. Njegov namen je zgolj prepričati o smiselnosti razmisleka o tem, kaj biti futurolog pravzaprav pomeni, kaj je njihova naloga in kaj se od njih lahko naučimo, k čemur je avtorja spodbudila leta 2017 izdana knjiga The Heart of the Machine avtorja in futurologa Richarda Yoncka. Še preden začnemo, povejmo neposredno: gre za popolnoma povprečno berilo, polno popolnoma povprečnih uvidov, s popolnoma povprečnim slogom in lahko dosegljivim naborom literature. The Heart of the Machine je eno izmed tistih del, za katerega lahko rečemo, da ne bi ničesar izgubilo, če bi zapisano oklestili za približno tri četrtine in preostale strani namenili čemu drugemu. Vendarle menim, da je bilo knjigo vredno prebrati, in to ne zgolj zato, ker me je odvrnila od tega, da bi kadarkoli spet zašel v “tisti” del knjigarne.

Tema, ki jo Yonck poskuša obelodaniti, je povezava med čustvi in tehnologijo. Natančneje; ukvarja se z vlogo čustev v svetu ljudi, čustev pri stvarjenju umetne inteligence ter človeka v svetu umetne čustvene inteligence. Ker to počne s pogledom, uperjenim v prihodnost, svoje pisanje imenuje futurologično. Izhodiščna tematika sama po sebi zveni zanimivo, povsem nekaj drugega pa je njena realizacija. Yonckova težava je, da se svojemu predmetu posveča površinsko. Z zanosom piše o vojaških robotih, možganskih vsadkih in čustvenih osebnih asistentih, a nikoli zadovoljivo ne očrta njihovih tehnoloških ali teoretskih predpostavk. Rečeno drugače, o svojih sklepanjih nikoli ne ponudi konsistentnega argumenta.

Tudi ko poskuša napako popraviti, bralca spotoma opozarja, da za globino njegove razprave vselej stoji negotovost. Teorij zavesti je namreč toliko, kolikor je nevroznanstvenikov, obseg njegove knjige bo za resno razpravo vselej premajhen, nekateri sklepi pa bodo do nadaljnjega lahko utemeljeni izključno na avtorjevi intuiciji. S tem seveda ni nič narobe. Opozarjati na slepe pege lastnih argumentov je hvale vredno dejanje, vendar to velja le, če avtor argument sploh postavi. Ob branju The Heart of the Machine ima bralec občutek, da ga Yonck po svetu čustev in tehnologije vodi tako, kot vodi otrok starša po trgovini z igračami; še preden imajo otrokovi možgani čas sprejeti odločitev o izdelku, oči njegovo telo vodijo k naslednji polici, starš pa zgolj sledi in v poplavi informacij preverja, kako debela je njegova denarnica.

Poplavo mnenj, ki futurologiji jemljejo kredibilnost, na površju obdrži premislek, ki sledi prebranemu delu. Na vprašanje, zakaj futurologične knjige sploh obstajajo, lahko odgovorimo s tem, da je potreba ljudi misliti prihodnost. Ugotovitev ni nova – znanstvena fantastika, horoskopi, vidci, bralci rok – vse to so skupine načinov in ljudi, ki svoj živelj stavijo na prihajajoči čas ter so v tem uspešni, v kolikor uspešnost merimo z nadaljevanjem lastnega obstoja. Na poslušalčevo razočaranost nad futurologijo samo lahko odgovorimo s tem, da futurologi o prihodnosti postavljajo hipoteze na način, ki v temelju zahteva splošnost sklepov, izpeljanih iz njih - prihodnosti ne mislijo, temveč jo govorijo. Ko prihodnost mislimo, jo napovedujemo. Svoje argumente zastavimo za neko napoved in nato čakamo na njeno morebitno izvršitev. Ko prihodnost govorimo, jo pričakujemo. Opazujemo trenutno stanje in iz njega poskušamo izluščiti trende, ki bi omejili njeno naključnost.

V prvem primeru argumentiramo v sedanjosti, s pogledom, uprtim v prihodnost - to počnemo v omejitvah trenutno znanih dejstev in besedišča. V drugem primeru prav tako argumentiramo v sedanjosti, a je naša naloga razločiti, kako se bo sedanjost preslikala v prihodnost - govorimo v sedanjosti, glede na sedanjost, z besediščem in dejstvi, ki izhajajo iz same preslikave. Futurologija, če je vredna svoje besede, zato ne temelji na mnenju, temveč na oblikovanih scenarijih. V tej milejši obliki napovedovanja govorjenje prihodnosti prestopi v njeno mišljenje, kar je rešilna bilka futurološkega projekta samega. Prestop se lahko zgodi smiselno, kot na primer v praksi, kjer futurologi podjetjem dostavljajo vpoglede v njihovo umestitev znotraj različnih ekosistemov. Opozarjajo jih na širino silnic, ki lahko vplivajo na učinkovitost njihovih izbir, razvojnih alternativ, vendar se o samem načrtovanju in dejanskih odločitvah ne izrekajo.

Kjer se prestop nima kje zgoditi, se nahajajo nezadovoljni bralci. Futurologija v njihov svet namesto ožanja vnaša negotovost in tako izpodjeda samo sebe. Šele v prepadu med mišljenjem in govorjenjem pa postane vidna lastnost, ki prihodnost v resnici dela zanimivo in nas znova vleče v razmišljanje o njej - vezanost na naključje. Priznajmo si, resnično zanimivi niso tisti dogodki, ki od daleč naznanjajo svoj prihod, temveč tisti, na katere se ne moremo pripraviti. Zaradi njih razvijamo negativne strategije, ki ne predpostavljajo, kaj se ima zgoditi, temveč kaj storiti, če se to, kar se ima zgoditi, ne bo zgodilo. To so dogodki, ki jih ne moremo ne napovedati in ne pričakovati. Lahko bi se reklo, da morajo takšne vrste dogodki biti ustvarjeni oziroma jih ustvarimo sami. So živa vrsta prihodnosti, katere bleda senca je futurologija.

Spisal vajenec Miha Sterle.

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.