Igre lakote
Pred tednom dni je Ministrstvo za kulturo najavilo javni poziv za sofinanciranje posameznih projektov kritike in refleksije umetnosti v slovenskem jeziku v obliki prispevka ali več prispevkov – krajše – poziv. Ta je zgolj tri dni kasneje, v ponedeljek, ugledal luč sveta. Od tedaj se kulturna scena, zlasti tista, katere primarno orodje so besede, kljub vsakoletni oktobrski poplavi dogodkov ne pogovarja o ničemer drugem.
Kot predstavnik te vrste lahko jamčim, da se še kako zavedamo netočnosti pregovorov, da so besede in mnenja zastonj. Če bi bile, ne bi imeli kruha. Niso pa zdaj spet tako dobro plačane; prej bi rekel, da so – če nimaš privilegija sodelovati z javnimi institucijami ali kakršnegakoli drugega rednega staža v eni od revij ali platform – v bistvu mizerne. Bog ne daj, da poleg tega še ne veljaš za vsaj srednjereferenčnega kritika in nisi samozaposlen v kulturi s slovenskim državljanstvom. Če delaš prek študentske napotnice in nimaš slovenskega državljanstva, ti bodo različni členi verige razdeljevanja denarja za delo, ki si ga opravil, gladko pobrali 50 odstotkov.
No, ministrstvo za kulturo se tovrstnega životarjenja očitno zaveda. Morda ga je k temu spodbudila predreferendumska kampanja o dodatkih za umetnike, med katero mu je desnica ves čas govorila, naj denarja ne usmerjajo v kulturne penziče, temveč v mlade, ki denar bolj potrebujejo.
Predmet javnega poziva je zbiranje predlogov za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti, ki jih bodo na področju uprizoritvenih umetnosti, glasbenih umetnosti, vizualnih umetnosti ter arhitekture in oblikovanja, intermedijskih umetnosti in filma ter avdiovizualne kulture v letu 2025 izvedle fizične osebe [...], ki delujejo na področju kritike in refleksije umetnosti.
Pogoji? Dvajset tisoč znakov dolge recenzije morajo biti do konca koledarskega leta objavljene v javnem mediju. Torej ne v knjigah. Ne na specializiranih kritiških platformah. Ne na osebnih blogih.
Nagrada? Najvišja možna višina zaprošenih sredstev posameznega projekta lahko znaša 5.000 evrov.
Hakeljc? Vseh sredstev je četrt milijona, po 50 čukov za vsakega od področij. Prijave so se začele takoj v ponedeljek ob 15. uri in trajajo do konca meseca oziroma DO PORABE RAZPOLOŽLJIVIH SREDSTEV.
Vse lepo in prav, ampak kot pisec, ki si v tem trenutku zaradi uredniškega pavšala na RŠ slučajno lahko privoščim biti pameten, imam nekaj pomislekov.
Zakaj vse skupaj tako smrdi po kuhni? Časovnica, da se z urednico zmeniš za tekst te dolžine in ga v treh mesecih objaviš, je vsekakor izvedljiva. A razen, če si nek tekst že imel toliko v mislih, da si ga lahko toliko razdelal, da ga lahko prijaviš, boš do porabe razpoložljivih sredstev to težko naredil.
Prijava vključuje finančni načrt, ki ni tipičen »toliko za raziskavo, toliko za pisanje, toliko za lekturo«. Po besedah kolegice, ki je prijavo že poslala: napišeš pet jurjev pa ajde. Če bodo (oziroma do objave tega prispevka, so) vsi stradani kolegi pisci razmišljali tako, bodo 50 čukov na enem področju razdelili zgolj desetim posameznikom. Da ne špekuliram z ozirom na prejšnjo točko: izbranim posameznikom.
Kritiška scena, ki ima polna usta (samo)refleksije in solidarnosti, je bila tako vržena v gladiatorsko areno. Kot je nedavno rekla Maja Smrekar: da se kot raki v vedru praskamo drug čez drugega, za omejene vire, hkrati pa nam prodajajo mit o zdravi konkurenci in meritokraciji.
Prepričan sem, da nekaj kolegic kulturnic krvavo potrebuje denar in bodo brez večje kognitivne disonance telih pet jurjev za tekst, za katerega bi bile sicer plačane do 250 evrov, zlahka preživele. V tem poslu si večino časa upravičuješ vsak domnevni evro preveč kot kompenzacijo za vsak evro premalo. Ampak kje je tu vloga države kot organa za skupno?! Aplikantke bodo ocenjevali na podlagi kriterijev (1) kritiškega renomeja, (2) referenčnosti medija objave in (3) korektnosti izpolnjene prijave; njihovo gmotno stanje, ki bi jih v mojih očeh naredilo bolj ali manj upravičene do tega keša, ki je padel z neba, pa jih ne zanima.
Če je bil namen poziva, kot so ga ubesedili na ministrstvu: zagotavljanje pogojev za kritiško delo ter spodbujanje dostopnosti, širjenja in razvoja umetnostne kritike in refleksije umetnosti v slovenskem jeziku prek različnih formatov in platform, zakaj dafak ministrstvo meče milijon žemelj stotinam sestradanih kritikov ter nato reče: kdor prvi pride, prvi melje? Da se lahko potreplja po hrbtu in naslednjič reče: kaj se pritožujete, saj smo vam zadnjič dal četrt milijona.
V prispevku je bila kot glasbena podlaga uporabljena skladba: A. Cooper – Mixed Thoughts (About Money) (Free Music Archive, CC BY).
Dodaj komentar
Komentiraj