Jordan B. Peterson je imel motivacijski govor na Gospodarskem razstavišču. Cankarjev dom je bil zanj premajhen. Poslušalo ga je okoli 1800 smisla in reda željnih duš. Kar nekaj teh zvedavih duš je krasila tudi fedora. Dogodek v organizaciji založbe Družina lahko označimo za dokončni propad protireformacije na Slovenskem. Peterson, shirani in vidno zdelani prerok ozdravitve, je zbrani množici pridigal »svoje novo branje Svetega pisma«. Pridigal je tudi o komunizmu in sebi in o nas vseh - vse nas namreč raziskuje že vrsto let. Konzervativni živelj je bil presrečen, levoliberalni pa se je še bolj navdušeno jezil. Peterson je dober trol. Uvodoma je tako mimogrede užalil naš Trg republike, grozne »brutalistične stavbe« in Tršarjev Spomenik revolucije. Res dober trol. Pred konzervativnim občinstvom je užalil trg, na katerem je narod dobil samostojnost, konzervativci so ploskali, liberali pa so godrnjali tudi spričo žaljenja našega naroda.

Peterson je bil namreč prvič izza nekdanje železne zavese. Človek, ki vneto raziskuje življenje v krajih nekdanjih totalitarizmov, rad potuje po Evropi in obsesivno zbira soc-art. Nikoli pa se mu ni posvetilo, niti ga ni zanimalo, da bi šel raziskovati na teren. Niti kot turist. Človek, ki obsesira in študira o socialističnih režimih, materialnih ostankih in njihovih vplivih na psiho, a ga nikdar ga ne premami radovednost? No ja, verjetno podobno kot duhovnik, ki uči o spolnosti … Po padcu železne zavese so se odprli tajni arhivi in raziskovalci od vsepovsod so hiteli raziskovat. Empirično naravnani avtorji anglosaksonskega miljeja, kjer je osnovna teoretska paradigma: »Prišel, videl, doktoriral«, pa so v arhive drli še toliko bolj zagnano. A Peterson je rajši bral Solženicina, ki ga obravnava, kot da ga je odkril v zaprašenem arhivu, in v njem je izvedel vse, kar mora vedeti o Sovjetski zvezi. In marksistični misli nasploh. In stalinizmu in postmodernizmu, ker je vse isto. Izza železne zavese ga je premierno spravilo šele prodajanje njegove knjige za samopomoč.

Vsebinsko gre pri Petersonu sicer za elokventno izrečene modrosti dolenjskih babic: komunizem je slab, čista soba in razmnoževanje sta dobra. Pa hodi pokonci deček, da te bo katera marala. Če bi naše babice nosile hip suknjič, avro liberalnega gneva in saksonske vzvišenosti, bi jih mogoče res bolj množično poslušali. Pa še prednost pristnega izkustva imajo. Ampak »samopomoč« vendar ne more biti edini razlog, da je Peterson natrpal Gospodarsko razstavišče. Seveda ne. Njegova taktika je namreč dvojna: je namreč tako avtor knjig za samopomoč kakor tudi bloger - torej kolumnist, ki ima mnenje o stvareh, za katere je ugotovil, da je veliko povpraševanja, ampak manj ponudbe. No ja, vsaj manj ponudbe, za katere lahko izstaviš račun. Tudi v natrpanem Gospodarskem razstavišču je prodajal knjigo, a predaval je o vsem drugem kot o knjigi.

Peterson se je na začetku svoje slave izpostavil s kritiko nekega kanadskega zakona o primernem poimenovanju transspolnih oseb. Pravzaprav je organiziral mini protest, tako po študentsko, ducat ljudi z nekaj transparenti. No ja, anti-trans-parenti. Kot pravi, ne protestira proti trans osebam, ampak proti zakonskemu urejanju izražanja. Spet se pojavi paradoks: Petersona se postavlja kot človeka, ki je rekel ne kulturi 'Social Justice Warriorjev'. Po drugi strani pa je začetek njegove slave ravno specifična oblika boja za socialno pravičnost, boja, ki daje prednost svobodi pred enakostjo. A ne gre za boj, temveč za promocijo. Zdi se, da je Peterson zaznal, da je trg zasičen z določenimi perspektivami. Če se javno izrečeš o določeni 'tabu temi', te bodo poskusili zažgati na grmadi. Kot terapevt je med prakso verjetno zaznal veliko povpraševanje po ali vsaj dojemljivost za te 'tabu' teme v liberalni družbi. Za 'gotovosti' spolnih vlog in preprostih resnic. Tako se njegovo delovanje vrti okoli vedno istih tem in argumentov, za katere ve, da so težko ovrgljive – in tako npr. vedno omeni bednost Sovjetske zveze kot argument v kakršnikoli debati o enakosti.

S Petersonom se je zato težko kregati. To je tudi eden izmed razlogov njegovega uspeha. Vsak intervju se sprevrže v terapevtsko seanso, kjer sogovornika obrne in preizpraša njegov odnos z mamo. Akademsko rečeno. Po domače bi rekli, da novinarjem mamo jebe. In vsi padejo na to finto. Menim, da je to temeljni problem vseh polemik o Petersonu. Je avtor knjig za samopomoč in te knjige komu verjetno res pomagajo. A predvsem njemu. Po drugi strani pa so kritike lahko izključno ad hominem. Vprašanje je, ali je ta ad hominem proti tistemu, ki mu Peterson skuša pomagati in potrebuje Petersonovo pomoč, ali proti samemu Petersonu. V resnici je ta meja namenoma nejasna in verjetno tudi zato uspešna.

Po svoje je Peterson genialen, neko knjigo za samopomoč zamaskira v epski kolaž, v mit o sebi kot iskalcu in predvsem najditelju resnice. Ne sodimo njegove knjige 12 pravil za življenje, a ta vez je čudna. Kako lahko povežemo ta dva Petersona, samo-pomočnika in svetovljanskega kritika? Petersona lahko dojamemo kot mehanika, ki napiše perfekten priročnik za vzdrževanje avtomobila, a mu znanje o avtu ne da nujno statusa izvedenca za težave postfordizma. Povedano drugače, Peterson predava o Solženicinu, a ne sodeluje v razpravah in simpozijih o njem.

Petersonova formula je tako podobna Trumpovi. Pri obeh nastop deluje kot roršakov test: nekdo v njegovih izjavah in pojavi vidi in sliši, kar hoče, in vsak v njem prepozna in sliši tisto, česar se boji. Bodisi potrditev svojega nazora ali pa grob napad. Ko govori o socializmu, se brani kot psiholog, ko se polemizira z njegovo psihologijo, se brani s tem, da ne razumemo Sovjetske zveze. Pravzaprav se je vzpostavil kot protipol vsemu, kar dojema kot dominatno kulturo v nekem liberalnem hiperobčutljivem in pikolovskem akademskem svetu. Ma kaj vzpostavil, vzredil - v času, ko se razpravlja in tuhta, kako se prestaviti na vegetarijanstvo ali celo veganstvo. V okolju, kjer ta vprašanja cvetijo kot akademska disciplina, se Jordan Peterson odloči, da bo jedel izključno in samo govedino.

Zdi se, da je ključna razlika med Trumpom in Petersonom ta, da je Petersonov glas vendarle glas Razuma: govori jasno, brez obotavljanja, sveto prepričan v svoj prav. Ravno ta prepričanost je strahovita. Bojda ima Peterson v Kanadi prepoved delovati kot klinični psiholog v sodnih procesih. Pred leti je namreč na osnovi nekega osebnostnega testa, ki ga je razvil, ugotovil, da nek posameznik, obtožen umora, nikakor ne more biti morilec. Tako je pričal na podlagi svojega testa, ki je obsojenca uvrstil v najvišjo kategorijo osebnosti. Sodišče je test zavrnilo, ko se je izkazalo, da ga sicer trži delodajalcem, ki z njim klasificirajo različne tipe osebnosti potencialnih zaposlenih. Obtožencu je Petersonov test dodelil največ točk, torej ga je postavil v najbolj zaposljiv tip osebnosti. Peterson je na podlagi tega zaključil, da človek v tem tipu osebnosti že ne more biti morilec. Obsojeni je kasneje umor priznal. Peterson pa se je iz sodne dvorane preselil na Youtube.