»Kar se je v Franciji zgodilo kot tragedija, se je na Hrvaškem ponovilo kot farsa«. Tako je s klišejsko parafrazo Srećko Horvat za Guardian opisal grotesko v Dubrovniku. Hrvaško ministrstvo za notranje zadeve je na pobudo župana izdelalo oceno varnostnega tveganja 66. dubrovniških poletnih iger. Podobno tisti za nogometne derbije. Ugotovilo je, da uprizoritev igre po romanu Osnovni delci Michela Houellebecqa predstavlja nevarnost za telo in dušo Dubrovničanov. Župan in organizatorji so predstavo odpovedali oziroma kar prepovedali, ker naj bi žalila čustva someščanov islamske vere. To, da se predstava že pet let igra v z muslimani nesramežljivo poseljeni Franciji, jih očitno ni prepričalo. Tudi ne vsebina romana Osnovni delci, ki seveda nima nič z islamom.

Avtor romana Michel Houellebecq je postal paradni antiislamist po nenamernem promocijskem naključju. Njegov aktualni roman Soumission je namreč izšel skoraj sočasno s streljačino v Charlie Hebdoju. V tem političnem fictionu parlamentarna stranka, ki predstavlja francoske muslimane, zmaga na volitvah 2022. V nasprotju s Satanskimi stihi Salmana Rushdieja, kjer preroku skorajda štrli svinjska krača iz ust, Houellebecq ne žali na prvo žogo. No, da ne bomo cenzorje in župana prikazali kot totalne idiote, naj bo v njihov bran rečeno, da je prepovedani pisatelj nekoč res izjavil, da je islam idiotska religija, pa še nekaj podobnih je izstrelil.

Medijske reakcije so bile predvidljive. Poleg pričakovanih evokacij Salmana Rushdieja so politično korektno religijsko uravnotežili primere cenzure. Matanićev plakat za predstavo Fine mrtve djevojke, kjer se strastno objemata božji materi, je prizadel čustva katoliške večine. Povod za odpoved predstave Nebožanska komedija Oliverja Frljića v Krakovu pa je bilo drezanje v amnezijo večine Poljakov. Nekako v to smer se je prelivalo novinarsko črnilo ob dubrovniški farsi. Cenzura/umetniška svoboda in svoboda/varnost pričakovano predstavljata opredeljujoča binoma novinarske pameti. A vrnimo se k na začetku citiranemu Žižkovemu epigonu. Ta v analizi za Guardian začrta sledeče koordinate za razumevanje „islamske grožnje“: dekadenca Evrope, dokončna smrt razsvetljenstva in stava na nov univerzalni projekt.

Srećko poseže po znanem obratu, ki je tudi v naslovu članka, da boj proti terorizmu generira terorizem. Pozni kapitalizem sesuva krhko gospodično Evropo, piše vedno dramatični Horvat. Droni pobijajo civiliste v Siriji in tisoče imigrantov umira v sredozemskem morju. To je konec … konec razsvetljenskega projekta: "Ko 1000 imigrantov v samo enem tednu umre na tvojih obalah, je jasno, da so principi, na katerih so zasnovane zahodne liberalne demokracije, svoboda, bratstvo, enakost, v zatonu,« zapiše Srećko. Islam je torej zgolj ekran, na katerega pod težo kapitala razpadajoča Evropa projicira lasten propad.

Dezintegracijska sila poznega kapitalizma posebej prizadeva večinsko muslimanske države, ki so politično in ekonomsko marginalizirane. In na tej točki analize je čas za lacanovsko diagnozo. Problemi skrhane Evrope: imigracije, integracija, islam se rečeno s psihoanalitičnim besednjakom potlačujejo. Potlačeno pa se vrne v najbolj nasilni obliki, vrne se kot Rambo. Odpoved predstave kot potlačitev realnega razpadajoče Evrope provocira nasilno reakcijo. Terorizem kot simptom. Historična resnica marksizma se tu preplete s psihoanalitično prognozo. Predstavo je nujno vrniti na spored iger, saj je potencialna krvava posledica njene prepovedi simptom evropske »psihoze«. Charlie Hebdo je torej tragedija naše potlačitve in prepoved Osnovnih delcev je njegova farsična ponovitev.

Bodimo zlobni in vstavimo premiso o potlačitvi smrti Evrope v dikcijo o javnem interesu. Kot duh se diskurz o javnem interesu prikazuje v utemeljitvah zagovornikov odpovedi. Njihova argumentacija se navadno odpre z manevrom očitnosti. Seveda je interes vseh sožitje katoliške večine in islamske manjšine. Če malo karikiram, je torej pacifizacija simptoma potlačitve – dubrovniškega muslimana v interesu evropskih Hrvatov. Večinski, renesančni Dubrovnik se v imenu multireligijskega sožitja celo odpoveduje kulturnemu prestižu. Uprizoritev večkrat nagrajene predstave po svetovno znanem romanu takisto svetovno znanega pisatelja je lepa porcija kulturnega kapitala. V »javnem interesu« je celo negativni sloves mesta, ki cenzurira umetnost.

A ni treba biti videc ali brati Žižka, da bi v multikulturalistični »uslugi« manjšini razbrali ideološko varko. Gre namreč za varnost večine, ki se sicer cinično zvišuje z zmanjševanjem svoboščin in pravic taiste večine. Varnostni dispozitiv je, kot so opazili že mnogi, posebej po 11. septembru postal orodje pacifizacije pobesnelega prebivalstva zahodnih držav. Potencialno nasilje večinske, bele krščanske Evrope je torej sledeč psihoanalitično/žižkovskim izpeljavam simptom evropske dekadence. Tako kot islam. Kot takšno služi zgolj neke vrste kulturalizaciji potlačitvene fantazme. Če Evropa zre v brezno in se v prah sesuvajo razsvetljenske vrednote, je tako v Srećkovi psihoanalitični potlačitvi kot v suspenzu svoboščin in pravic, ki se maskirajo v skrb za preživetje civilizacije, ista srž.

Prihaja torej do premestitve konflikta skozi diskurz o javnem interesu in potlačitvi. Ne gre več za »transparenten« spopad med domnevno evropskim razsvetljenstvom in zaprtim nerazsvetljenim islamskim svetom. Poskuša se iti onkraj politično nekorektne redukcije islama na evropsko zunanjost. Islam postane Mi kot simptom potlačitve propada zahodnega »imperija«. Dokler je glavna varnostna skrb Zahoda neukrotljivi islam, se bližajoči propad večini prikazuje kot omejen, obvladljiv problem lokaliziranega simptoma. Paradoksalno se torej oba navidezno nasprotujoča si diskurza vrtita okoli iste vrele kaše. Takšna »postdubrovniška« diskurza proizvajata za islamsko skupnost milo rečeno ambivalentne politične učinke. Ne gre torej (le) za cenzuro, gre za širšo zgodbo o koncu.

In na koncu ostane nekaj naivnih vprašanj. Zakaj islamske skupnosti v Dubrovniku nihče nič ne vpraša, nisem namreč zasledil njihove izjave. Kako je z njihovimi potlačitvami? Simptom česa smo mi, na Zahodu? To koga sploh zanima? Pa četudi ga in tudi če jih kdo »vpraša«, to ne spremeni prav ničesar. Kdo se torej boji Michela Houellebecqa?