Kisli

Kisli

Recenzija dogodka
14. 6. 2018 - 13:00

Dramatičen konec sezone je končno prišel. V Drami bi pričakovali vseskozi dramatično leto, sezono, dneve ... pa četudi vse skupaj ni bilo preveč dramatično. Konec maja se je zdaj že 5. leto zapored odvil Drama Festival. Glede imena si očitno niso belili glave. Ali pa so z izbiro še preveč dramatični? Drama Festival je namreč ... jah, težko je najti le eno besedo, ki bi opisala "to", kar se imenuje Drama Festival. Se je pa veliko tega zrcalilo v nasmehu tamkajšnjih hostes in hostesnikov.

Gledališki bogovi so bili letos sicer malo muhasti z vremenom, a je to publiko vsaj pognalo v zavetje gledaliških dvoran, ki so se vsako noč zafilale, folk pa je še hitreje pokupil karte - ali ni ravno to namen takšnega festivala? Po eni strani polni blagajno, po drugi pa promovira ... Prodajajo se promocijske majčke, Instagram polnijo slikce s srečnimi ter nasmejanimi namišljenimi abonenti s promocijskimi nahrbtniki in vse to si lahko zapišete s promocijskimi svinčniki. To nekako je namen, zaradi katerega se zorganizira nekaj podobnega Drama Festivalu; ali pa je to mogoče koncert popevk za abonente, kar že pozna in izvaja MGL. Za gledališče ni več zadosti, da se v njem postavljajo dobre predstave, publika namreč zahteva več.

Pustimo vprašanje "Kaj je dobro gledališče?" rajši teoretikom in drugim mislečim množicam. Publika zahteva razvedrilo. Letošnji festival je nabral šopek devetih uprizoritev, od tega dve premieri, gostovanji iz Maribora ter Nove Gorice, pa tudi predstave madžarskega gledališča Újvidéki Színház/Novosadsko pozorište, zagrebškega Kazališta mladih in Kraljevskega pozorišta Zetski dom s Cetinja ter koprodukcijo Narodnega pozorišta in Bitef teatra iz Beograda. Tako jim niti ne moremo očitati slovenskega zapečkarstva, kar pa še vedno ni dovolj za festival in njegovo publiko. Nujno se potrebuje kruha in iger, poleg tega pa še koncerte, projekcije produkcij, ki so bile letos posvečene pokojnemu Jerneju Šugmanu, in pogovore z ustvarjalci ... Čeprav slednji niso tako "produktivni", ravno ti, interesantno, prikličejo veliko število ljudi.

Mladi sanjajoči dijaki, ki še uživajo v sladkih sanjah o svoji bodoči igralski prihodnosti, pridejo pogledat svoje vzornike. Ali pa gre kakšna babica pogledat “ta luštkanega igralca”, ki ga je videla v eni izmed slovenskih televizijskih serij. Ziher se najde kakšen, ki v resnici jeclja ali pa je ful pameten, čeprav je njegov lik glup kao točak, večina pa se itak sprašuje, če Mandič kar povsod naokoli hodi gol ... Na pogovorih z ustvarjalci se znajdejo takšni in drugačni. In tako na festivalu ves čas gomazi tako specifično namešana festivalska publika.

Za primer si vzemimo eno izmed predstav, ki si jih je bilo mogoče ogledati na festivalu. Seveda je deževalo, dežnik je bil v gledališču bolj kot ne le v napoto, ko se je bilo skozi gručo upokojencev treba zdrmati do vhodnih vrat. Postavi se vprašanje, kolikokrat te lahko prešine misel, dokler zares ne odpreš dežnika v notranjih prostorih? S tem namreč vraževerno riskiraš nesrečo, a z njim bi lahko na tla pometal vse gruče starih prijateljic, ki imajo “girls' night out” in ti zastirajo pot do sedeža. Te nepredirne zastoje usmerjajo junaki v promocijskih majicah Drama Festivala, ki prekrivajo njihove hostesne uniforme.

Dvojnika nejevolje, ki se je nabirala ob vsakem umiku palicam upokojencev ali ovinkarjenju med gručami festivalskih obiskovalcev, najdemo na licih hostes. Njihov nasmeh je bil še bolj prisiljen kot po navadi. Kako namreč ne, če ljudje ne razločijo med levim in desnim vhodom. Vklesani nasmehi so v enem večeru odbili že toliko butastih vprašanj, da se lahko vprašamo, ali hostesniki in hostese v svojih žepih morda ne skrivajo neke ogabne paste, ki si jo namažejo na zobe, da se tako smehljajo. Saj jih vendar (vsaj ta frišne) izdaja prediren pogled, češ 'preberi vstopnico in se spokaj na svoj sedež'. Kljub temu pa ostajajo nasmejani. Čeprav kislo.

Do sedeža se mi je uspelo prebiti s hitrostjo ljubljanskega cestnega prometa v običajnem kolapsu tam med tretjo in peto popoldne. Le po eni skrbno spisani številki in pogledu na jasno označen sedež se prostor, ki mi je bil določen, najde izredno hitro. Tokrat se poleg usede gospod in s pogledom prestrašene srne pred avtomobilom ves čas opazuje, če ga bo kdo opazil. Kisli nasmeh ob strani ga ob vhodu vljudno pozdravi in mu ponudi pomoč, ki pa jo odkloni. Na drugi strani pa se že približuje glasna starejša gospa, ki želi, ravno nasprotno od soseda, vso pozornost preusmeriti nase. V tistih nekaj minutah pred začetkom predstave celoten parter izve, da je redna abonentka in da tokrat sedi na XY sedežu in ne tam, kjer sedi vedno: na petem od leve v tretji vrsti poleg tiste prijazne gospe iz sosednjega bloka.

Predstava se še ni začela, ko se je že odvijal eden izmed glavnih dogodkov festivala, saj se uresniči fantazija, ki jo je bilo slutiti že na začetku. Gospod s pogledom preplašene srnice sedi na sedežu gobčne gospe. Opravičevanje, zaigrana vljudnost in prerivanje vzpostavljajo hierarhijo, ki je na takšnih predstavah nujna. Spektakel dobro spremljajo z vseh strani in dogodek katalizirajo dobro pripravljeni kisli nasmehi, ki poskušajo umiriti in posesti hordo glavnih akterjev.

Seveda na drugi strani obstajajo tisti, ki rajši spremljajo dogajanje. Priljubljen šport takšnih gledalcev je lociranje vseh potencialnih slovenskih estradnikov, ki jih je v Sloveniji procentualno več kot preveč. Ena izmed babic je opazila tistega mladega luštnega fanta iz serije, pred njo pa je že igralec, ki ga je treba kar se da na glas pohvaliti, upajoč, da so jo slišali tudi do zadnje vrste balkona. Tudi to je uveljavljanje svoje pozicije kot gledalke predstave na festivalu Drama.

Potrpežljivo zahaklan nasmešek hostese je v vmesnem času uspešno prepričal gospoda s pogledom prestrašene srnice, da je iz zadnjega žepa izbrskal karto ter očala in prvič v življenju prebral karto, ki si jo je kupil. Ob takih trenutkih ti postane jasen PH nivo nasmehov in trdota pogledov zaposlenih.

Ojdip v Kolonu je predstava mariborskega gledališča, ki je tokrat gostovala na deskah Drame. Klasično antično besedilo v režiji Diega de Bree, z igralci, ki domujejo tudi prav na teh odrskih deskah, je ravno to, kar je publika želela - malo drugače, vendar še vedno domače. Če Ojdipova slepota ni razvidna že iz dialoga ali v šepanju Branka Šturbeja v naslovni vlogi, to tretjič podčrta še igra z zvokom, mikrofoni in zvočnimi preprekami, ki ustvarjajo zvočno sliko, kot bi jo slišal slepec. Publika pa je tiho in uživa v majhnem spektaklu, ki so jim ga pripravili ustvarjalci. Pravo prvo dejanje večera se je že končalo z začetkom predstave, nadaljevanje pa sledi po aplavzu.

Drama Festival se je otvoril s koncertom Martin Ramoveš Banda, ob koncu pa so nepripravljene mimoidoče privabili še s koncertom Čomp. Obrazi se ponavljajo in obiskovalcu, ki se je tja odpravil več kot enkrat, so že močno poznani. Predstave so bile dobre in enako dobro obiskane, žepi so se napolnili. A kaj ko je večina po predstavi odšla domov srečna, le ker so se pokazali, naredili nekaj kulturnega ter bili tako sami sebi namen. Tudi sicer na teh gala gledaliških dogodkih ne gre toliko za gledališče kot za hohštaplersko  pozo, da si tam, kar je v koncentraciji festivala pač - festivalsko. Potem so ugasnili še zadnje festivalske luči, kisli nasmehi pa so do naslednje izvedbe ponovno pospravljeni v hostesniške žepe.

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness