Neumno vprašanje, si mislite? Kje vse ga pa ni … Najdemo ga v Mladini, v Reporterju, na dnevnih poročilih, pri glasovanju za najboljše filme, pri premierah 'svojega' filma, na Occupy Wall Street. Najdemo ga v intervjujih v Guardianu in Al-Jazeeri, v Delu pri promoviranju Golobiča, na predavanjih v zakotnih ameriških knjigarnah, na predavanjih v nabito polnih dvoranah, na neverjetno dragih predavanjih v Švici - mimogrede, zanimivo je, kako veliko marksistov in komunistov predava na švicarskem EGS-ju, kjer pobirajo nesramno visoke šolnine - morda to počnejo za proletariat? Ali pa za 'Leninovo kapitalistično zanko'?

Kakorkoli, Žižka najdemo vsepovsod. Zato tudi ni presenetljivo, da ima vsakdo o njem svoje mnenje. Reporter ga označuje za veleideologa, kar je za crknit, saj je Žižek ravno znan po svoji lucidni lakanovski ekstrapolaciji kritike ideologije. Maja Sunčič ga obtožuje hinavščine in manipuliranja: Žižek, ta prevarant bedakov!, slavi Lenina in Stalina ter istočasno moli za Pussy Riot. Tokrat ni samo za crknit smešno, ampak tudi nekoliko zaskrbljujoče - Maja Sunčič je namreč doktorica antropologije. Mislil bi si, da bi pred tovrstnimi vulgarnimi izpadi morda celo prebrala kakšen Žižkov tekst. Tam bi začuda lahko našla ostre kritike totalitarizma in tudi demokracije, polega tega pa bi lahko ravno tako začuda ugotovila, zakaj je Žižek samooklicani ateistični kristjan.

Toda gremo dalje, k malo bolj resnim očitkom. Marksisti Žižka pogosto označujejo kot filozofskega klovna, ki s svojim »showtime« performansom blati razredni boj z zabavljaštvom. Najdejo se tudi ortodoksni hegeljanci, ki nikakor ne prenesejo Žižkovih neusahljivih vicev in življenja, ki ga tako očitno vpisuje v hladno filozofijo, tako hladno, da je že kar mrtva. V bistvu filozofi kar nasploh težko prenašajo Žižka, tega marksista, ki nosi Occupy majice.

Torej, Žižek: za filozofe marksist, za marksiste filozof, za hegeljance lakanovec, za lakanovce pa Vednost. Vedno bolj postaja očitno, kako se mu vsi izogibajo. Vsi prej omenjeni »fast-food« očitki so namenjeni le izogibanju pojavu Žižka. Žižek na ravni teorije prebija meje ortodoksije marksizma, psihoanalize, teologije in s tem tudi filozofije. In ravno tu je njegova pomembnost: kako brati Marxa, Lacana, Freuda, Pascala in podobne avtorje in ostati na tleh filozofije. Kaj drugega pa pomeni »za nemarksističnega Marxa«? Spomnimo: Marx ni govoril o filozofiji, ravno tako ne Lacan, Freud še manj, večina tako imenovanega post-strukturalizma pa se je izogibala oznaki filozofija. Žižek pa govori prav o njih. In govori o njih v filozofiji. Žižkovi filozofiji.

Morda pa ni teorija to, kar tako moti pri Žižku. Morda je nadležna njegova praksa? Okej, Žižek je filozof. Potem naj se zapre v svoj slonokoščeni stolp - ali pa naj ga raje kot Gramscija vržejo v ječo - in tam piše svoje tisočstranske knjige o Heglu. Ampak ne. Žižek spet vztraja. Piše članke o Pussy Riot, o egipčanski revoluciji in celotni arabski pomladi. Piše o 'grškem scenariju', o slovenskih volitvah, o tovarni Foxconn, piše celo - in to non-stop - o filmih in operi. Še huje, dejansko hodi protestirat po ulicah New Yorka in Madrida. In za Slovenijo morda še najhuje: hodi v Atene predavat in podpirat grško Syrizo.

Kje je torej 'praktični Žižek'? Tam, kjer je simptom. Če izpustimo res bedno apologijo Golobiča, ki se je znašla v Delu, lahko vidimo, da se vedno pojavlja pri simptomih kapitalizma ali celo družbe kot take. Od političnih do ekonomskih in ne vem kakšnih še simptomov - Žižek je vedno tam. In tam se bori za simptom. Bori se za to, da simptom ne bi dojeli kot neproblematičen pojav, katerega sicer ne razumemo, ampak ga velikodušno sprejmemo in skušamo integrirati v naš sistem. Ne. Simptom je mnogo bolj nevaren. Kaže nam probleme naše lastne družbe, našega lastnega sistema. In ti problemi niso kozmetične narave, temveč so strukturni, antagonistični. To je tudi mesto, kjer je potrebno začeti misliti, pravi Žižek.

Iz povedanega je tudi očitna nujnost pluralnosti diskurzov Žižka. Če se boriš za simptom, potem se moraš boriti na mestu vznika, torej v ožjih okoliščinah, kjer se je pojavil simptom. Ljudstvo na Occupy Wall Street se razlikuje od Pussy Riot in španski Indignados se razlikujejo študentov na EGS. To ni preprosta nedoslednost - ti očitki 'pridejo prezgodaj', če nekoliko privzamem vulgarno stran Žižkovega pisanja. Gre namreč za to, da z bojem pride možnost zmage, s tem pa v filozofijo vpeljemo taktiko. Taktika in učinkovanje filozofije sta bili in po mojem še zmerom sta zelo podcenjena elementa filozofije, kar nedvomno sta - od Lenina dalje.

Simptom je tako odgovor na vprašanje 'Kje je Žižek?'. Toda ne me razumeti narobe. To ni apologija Žižka, prej je apologija po kritiki Žižka. Treba ga je kritizirati in 'sesuti' kot vsakega velikega filozofa našega časa. Toda prvo ga je treba kot takega priznati, ne pa se filati z malimi narcističnimi opazkami. Preveč slovensko.

Na Žižkovo sranje je nasedel bedak Aleš Mendiževec.