Ali bi lahko resno jemali recenzijo Foucaulta, ki bi že takoj na začetku njegovo zgodovinopisje označila za ezoterično mistifikacijo, njegove sodobnike pa za gručo retardirancev? Odgovor avtorja pričujočega prispevka je kategorični ne. Zakaj pa je popolnoma primerljiv register, ko pride do historičnega materialista, pardon, marksista, deležen navdušenega trepljanja po ramah in krogodrknih nasmeškov?



Povod za prispevek, ki ga pravkar berete, je recenzija z naslovom Dvojno dolgočasna zgodovina izpod peresa Aleša Mendiževca, ki je bila etrirana pred dobrimi štirinajstimi dnevi. V recenziji Mendiževec na knjigo Ellen Meiksins Wood  z naslovom Od državljana do gospode naslovi nekaj deplasiranih in tri konkretne očitke. Wood očita, da s kontekstualizacijo politične teorije slednjo reducira na zrcalno podobo ekonomske baze. Očita ji spregled menjalne in distribucijske faze produkcijskega procesa ter slabo definicijo politike in države. V nadaljevanju prispevka sledi poskus pojasnila metode, ki se je poslužuje Meiksins Wood, s tem pa, upajmo, tudi odgovori na pomisleke, ki jih je izrazil kolega recenzent.

Historični materializem, kot ga razume in uporablja Wood, je osnovan na Marxovih razmišljanjih o presežnem delu iz tretjega zvezka Kapitala. Marx trdi, da je način izrabe presežnega dela, torej dodatnega dela, ki ne služi zgolj reprodukciji proizvajalca in proizvajalnih sredstev, in produkta, ki iz tega dela izvira, ključen za razumevanje vsakokratnega odnosa med vladajočimi in podložnimi. Od tod tudi osrednja konceptualna dvojica v delih Wood - proizvajalci in prilaščevalci oziroma producenti in apropriatorji. Prvi, kot neposredni proizvajalci, so tisti, ki presežno delo dejansko opravljajo, medtem ko drugi odločajo o porabi produktov oziroma uporabi dela. Dasiravno Marx ta odnos označi za najglobljo skrivnost in skriti temelj vsakokratne celotne družbene zgradbe, nas vseeno posvari pred redukcionističnim ekonomskim determinizmom. Tako zapiše tudi, da lahko ima posamezna ekonomska baza neskončno variacij in gradacij nadstavbe, te pa zavisijo od različnih bodisi naravnih bodisi zgodovinskih okoliščin, ki jih je moč umeti le skozi rigorozen študij. Anekdotično naj bi Marxa in Engelsa močno jezilo dejstvo, da se historični materializem uporablja kot izgovor za dejansko branje in študij zgodovine.

Da politika, ideologija in teorija niso zgolj zrcalna podoba ekonomije in da med obema pojavoma ni odnosa nujnosti, večkrat opozori tudi Meiksins Wood. Tako denimo že kmalu na začetku opozori, da idej teoretikov ni mogoče “napovedati ali odčitati iz njegovega družbenega položaja ali sloja”. Pri tem ne gre le za deklarativni “disclaimer” na začetku dela, temveč se to načelo odraža v njeni teoretski praksi. Kontekstualizacija, prosto po Wood, torej ne služi prikazovanju kavzalnosti med socioekonomskimi okoliščinami in teorijo niti degradaciji teorije na odgovore na konkretne politične zagonetke. Namen kontekstualizacije je pokazati, kako se vprašanja, s katerimi so se ukvarjali politični misleci, kažejo v konkretnih zgodovinskih okoliščinah. Četudi lahko določeno socialno filozofijo beremo kot ahistorično in univerzalno, so pojmi, s katerimi operira, proizvod svojega časa - kar Wood pokaže na primeru pojma “svobode”. Proučevanje teh pojmov in okoliščin, ki so prispevale k njihovemu nastanku in spreminjanju pomena, pa je v središču recenziranega dela. Meiksins Wood tako na primer Platona ne zreducira na ideologa aristokratsko-oligarhične frakcije, rimskega prava pa ne na odraz lastninskih razmerij.

Ko tako Mendiževec Wood očita manko fokusa na menjavo in distribucijo ter definicijo politike kot tisto, kar stoji nasproti zasebnemu, ji očita prav zgodovinskost. Seveda je, kot zapiše Mendiževec, razumevanje menjave ključno za razumevanje kapitalističnega produkcijskega načina. A poudarjamo, kapitalističnega. Menjava je v kapitalizmu pomembna, saj ta ob pravni emancipaciji proizvajalcev - torej ko je mogoče delovno silo kupovati in prodajati na trgu, njene produkte pa prodajati naprej - ustvari pogoje za apropriacijo presežne vrednosti. To pa je zgodovinsko specifičen način prisvajanja presežnega dela, ki se dogaja striktno v ekonomski sferi. V fevdalizmu, na primer, poteka prisvajanje presežnega dela bodisi direktno v obliki tlake bodisi kot prisvajanje produkta presežnega dela v obliki desetine. Način prisvajanja ni utemeljen zgolj na ekonomskem, temveč tudi na politično-religioznem sistemu. V zadnji instanci je pač grof imel meče, žezlo in biriče.

Podobno je z definicijo politike kot tistim, kar je javno in stoji nasproti zasebni družini. Tovrstna definicija zagotovo ne zadošča za kakovostno analizo politične sfere ne danes ne v preteklosti. Uporabna pa je kot pojasnilo geneze te iste politične sfere. Skupščina in vsi drugi organi grškega polisa so pač predstavljali izrazito nasprotje očetovski nadoblasti tako na upravljavskem kot sodnem področju.

Meiksins Wood tako poskuša razložiti notranjo logiko obravnavanih družbeno-ekonomskih sistemov, konkretne politične zagate, ki iz njih izvirajo, pa povezati s socialno in politično teorijo. V enaki maniri nadaljuje tudi Lev Centrih v spremni besedi, kjer teoretske tokove v Jugoslaviji poveže s propadom režima samoupravljanja.

Na začetku recenzije se je pojavilo vprašanje o sprejemljivosti pavšalnega obravnavanja marksistične teorije v slovenskem prostoru. Sledi poskus podajanja nastavkov za kontekstualizacijo averzije do marksizma. Slednja se kaže tako v povečani javni prisotnosti pavšalnih zapisov o marksističnih delih, popolni reorientaciji nekoč marksističnih miselnih središč tipa Inštitut za delavske študije kot tudi v postopnem izginjanju marksizma z univerze. V času vzpona desnih populizmov, avtomatizacije, ki ogroža delovna mesta, in splošnih geopolitičnih trenj se levica, ki prisega na marksistično analizo, kaže kot neučinkovita. Govorimo o popolnem fiasku Sirize, ki po oportunem obratu stran od baze izvaja varčevalne ukrepe, proti katerim se je borila. Govorimo o vse bolj avtoritarno vodenem Podemosu, ki bo le s težavo kdaj vodil državo. In nenazadnje govorimo o vstajniškem upu Združeni levici, ki se v zadnjih dneh združuje in postaja prava meščanska stranka, skozi roke pa jim polzi vsakršna radikalnost.



To seveda, kot pri Wood, ne pomeni, da je Mendiževec ciničen zaradi konkretne izkušnje slovenskih socialistov, zagotovo pa s poznavanjem situacije lažje umestimo posmehljiv ton in pavšalne sodbe vse večjega števila ljudi.