Opozorilo Ministrstva za zdravje: novembra v Ljubljani razsaja prav posebna viroza, taka praskajoča ihta, ki vse diagnosticirane filmofilske prilepljence na domači kavč-zaslon zbezlja na dan. Kajti če ste uspeli zgrešiti že od septembra polepljene avtobuse ... A place to be oziroma THE place to be, ko pojeste ves kostanj in položite vse vence in prižgete vse sveče na grobovih, je tam, v hramu slovenske kulture, ko gre ves lajf na Liffe.

Vendar iz ljubljanskega UKC-ja novembra poročajo, da imajo v teh desetih dneh festivala povečano število primerov očesnega zastoja (tj. oko zastane na mestu, pacient ge ne more premakniti ne levo ne desno, ne gor ne dol). Strokovnjaki pravijo, da je to posledica nenavajenosti filmofilskega očesa na projekcijo na filmskem platnu, saj oko, navajeno domačih zaslonov, nenadoma ne zmore sprocesirati velikosti slike v cinemascopu. Še večji problem nastopi pri projekcijah v drugih formatih, katerih razmerja zmedejo oko, npr. 16:9 ali 4:3. Največ zastojev pa se zgodi ob projekcijah s filmskega traku, saj je intenziteta globin in barv za sodobnega filmofila prevelika. Zato zdravstveni delavci svetujejo vsem maratonskim filmofilom, da začnejo trenirati svoje oko že med letom in ga tako pripravijo na paket vsaj dvajsetih ali tridesetih filmov. Le tako se očesne mišice sprostijo in okrepijo. Kot vadbeni poligon priporočajo obisk kinodvoran, ki sicer čez celo leto ponujajo vsaj dva različna večerna termina filmskih projekcij.

Več sporočil smo dobili tudi z ljubljanske filmske redarske službe, saj v času festivala filmofili pogosto povzročajo zastoje in posledično motijo ostale gledalce z vdori svetlobe in sedežnimi premiki po začetku projekcije. Problem predstavlja predvsem območje med Kinodvorom na Kolodvorski 13 in Slovensko kinoteko na Miklošičevi 28, kjer filmofili stalno padajo v črne luknje. Redarska služba je še zapisala, da priporoča ogled lokacij že pred samim festivalom, da do teh zastojev in zamud ne bi prihajalo.

Po predanih napotkih filmofilom, ki jih sicer hvalimo, da tako veselo in množično vsaj enkrat letno poskrbijo za kultivacijo očesnega vrtička, se sprašujemo, kaj bi lahko storil sam festival, da v naslednjih letih ne bi več prihajalo do prej opisanih situacij. Kajti Liffe, ki mu že več let z vseh medijskih strani pojemo le čast in slavo, brez zadržkov in vprašanj o sami produkcijski vrednosti in širini festivala, ima navsezadnje pomembno vlogo na slovenski kulturni in filmski sceni. Predvsem kot prinašalec največjega in najboljšega nabora filmskih uspešnic s tujih festivalov. Ker to namreč Liffe v osnovi je. V osnovi s tem tudi ni nič narobe. Le da je kvaliteta programa odvisna od letne žetve.

Vsako leto se program deli v iste sekcije po istih načelih: veliki in največji po imenu v kraljevskih barvah, prvi in drugi poskusi v perspektivah, neekstravagantna in od-horrorja-precej-oddaljena ekstravaganca, za pljunek kratkega, nekaj otroškega in mladinskega, skorajda klasično neobiskana retrospektiva in vse ostalo, stlačeno v široko sekcijo panoramskega pogleda. Ter seveda paradoksalno najbolj obiskana sekcija »predpremierjalnega«. Razumljivo, težko je čakati, da pride čez mesec ali tri četrt leta oz. če sploh najljubši filmski naslov v redno distribucijo. Vendar ali ni čar festivalov ravno v tem, da odkrivajo tisto robno, neznano, težko dosegljivo in redko videno? Nekaj, česar se liffovska publika kot očitno tudi sam festival ne zavedata najbolje, saj je promocija usmerjena direktno v center že samo po sebi najbolj odmevnega. Škoda za male bisere, ki padejo skozi rešeto tistih »must-see«, ki jih je potrebno omeniti ob grizljanju jabolka ali srkanju zastonjske bar in kofe kave na novo dizajniranih bimbegih.

Obenem se dlaka spotika tudi ob na Liffu precej spormovirani LUX filmski nagradi, ki jo podeljuje Evropski parlament. Ta vsemogočni hram modrosti namreč izbere filme, ki po citatu »spodbujajo javne razprave o evropskih temah«. Tako podpirajo distribucijo evropskih koprodukcij znotraj Evropske unije ter financirajo podnapise v vseh uradnih 24 jezikih Evrope. Ah, lepe umetnosti lepih duš! In čistokrvno udejanjanje problematike politike v umetnosti ter žaloben nasmeh ob letošnjem nagrajencu, sicer odličnemu, a turškemu filmu Deniz Gumze Erguvan, Mustang.

V lajfu po Liffu se zdi, da se festival ne zaveda svoje potencialnosti, in sicer na več ravneh: najprej filmsko-vzgojne oz. kultivacije filmske publike, ki jo deset dni dejansko drži v šahu ob pomoči optičnih povečeval vseh večjih in manjših medijev. Kaj šele razmišljanje o industrijski ali profesionalni platformi, tako na ravni ustvarjanja, produkcije ali kritike. S tem tudi oznaka »festival« tukaj povsem zgreši svojega označenca. Kajti Liffe, kot že spet ponavljamo, je predvsem revija filmov. Za pravi pravcati festival bi potreboval močan spremljevalni program, naj bo tako zabavnega kot poučno-predavateljsko-pogovornega značaja. Na tem mestu lahko rečemo, da so se spremljevalne aktivnosti v sicer zelo minimalnem obsegu s kako delavnico in večerom videospotov povečale, žal pa npr. obiska tujih filmskih gostov in strokovnjakov ne vključujejo.

Ob tem pogrešamo tudi večjo upravičenost naziva »mednarodni«, saj je programska shema navsezadnje v rokah enega moža, ki delo glede na številke in obsežnost sicer primerno opravlja, vendar se ne bi branili svežih idej, kakšne zanimive kontekstualizacije ali rdeče niti morda mednarodnih selektorjev za posamezne sekcije, ki bi poglede, ujete v doline in kotline na sončni strani Alp, morda obarvali s kako mavrico ali dvema.

Zaprtost Liffa sicer lahko opravičimo, če pomislimo, da je festival na koncu letnega festivalskega koledarja, ko so se vse premiere že zgodile, producenti so levji delež promocije opravili, Ljubljana pa je majhna ter na robu vidnega in časovnega polja pomembnih filmskih centrov. Je Liffe čas za premik proti središču pri svojih 26-ih letih že zamudil? Konec koncev je Liffe danes oznaka za november - podobno kot je kuhano vino na stojnicah ob Ljubljanici oznaka za december. Maja piti kuhano vino bi bilo samo čudno in prodajno neuspešno, saj je navsezadnje Liffe v vsaj polovični meri proračuna odvisen od prodaje vstopnic. In težnje po komercializaciji s tem vsako leto postajajo težji mlinski kamen okoli vratu organizatorjev.

Liffe se je namreč razrastel že do te mere, da ni postal nič drugega kot »lajf brand«. Žal, ne le sam po sebi, temveč tudi znotraj svojih okvirjev, kamor se lepijo komercialne znamke vsakič z večjo ihto, od Jamesona do sladolednih vrtov. Smo zavoljo vsemogočnega vsi prisiljeni pogledati stran, da bo mošnjiček naslednjega leta prav tako in še malo polnejši kot v letošnjem letu?

Kar dejansko umanjka Liffu je ambicija, želja, volja do sprememb. Nosi tisti svetopisemski greh iz prilike o zakopanih talentih, postal in ostal je povsem zadovoljen sam s sabo v reprodukciji enih in istih obrazcev.