Največja slovenska založba Mladinska knjiga je prejšnji mesec izvedla svojo najglamuroznejšo manifestacijo leta: dogodek ob izidu nove knjige Aljoše Bagole Ne! je moč. Njihov piarovski možganski trust je nedvoumen – gre za enega najbolj branih in navdihujočih avtorjev pri nas, slovenskega kreativnega direktorja desetletja, ki je pripravil motivacijsko poslastico. Knjigo in dogodek. Ves november s knjižnim sejmom na čelu je ena sama potrjenka tega huronskega triumfa. Bagola je še enkrat več navdušil: predvsem korporativno upravljanje Mladinske knjige s predsednico uprave Karmen Pangos in glavno urednico doktorico Alenko Kepic Mohar na čelu. Takšnih superlativov ni bil pri Mladinski knjigi deležen še noben avtor. Ali avtorica. Ne živa ne mrtva. Številke ne lažejo. Bagolov prvenec Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke je bila najbolj prodajana knjiga leta 2020. Njegova druga knjiga Srečo, prosim je postala druga najbolj prodajana knjiga leta 2022. Kdo ve, morda bo njegova tretja prihodnje leto izgorela v bron. Avtor Aljoša Bagola uteleša pretenzije in smotre naše največje založbe; če bi o njej posneli film, bi jo igral Aljoša Bagola. Pred premislekom, kaj natanko to pomeni, je treba navesti nekaj fundamentalnih razsežnosti teh na veliko prodajanih del, da bodo vsaj nekje javno navedene in obeležene. 

Namreč prva stvar, ki se je človek ob preletanju teh zapiskov živo zave, je, kako slabo je Bagolovo pisanje. Res v kurcu. To zavedanje gre proti vsemu javnemu hvalisanju oziroma, kolikor to počne založba sama, samohvalisanju nekakšnega stila ali besednega mojstrstva, s katerim so okitene te knjižice, pa vendarle, kolikor toliko solidna proza je pač nekaj drugega od spoliranega promocijskega besedišča. Bagola jezik pravzaprav posiljuje: do neznosnosti je recimo priskutil besedne igre. Ampak to niti ni ne vem kak problem; marketinško glorificirani pisuni so vedno obstajali, tudi v tistem, čemur pravimo resnejša literatura, niso neznanka, in so sami po sebi neškodljivi. – Trenutek, prosim, bo nemara čisto smiselno rekla kakšna zvedava duša, Kdo ste vi, da boste takole na hitro sodili? Očitno pri nas obstaja desettisočero bralstvo, ki je nabavilo njegove knjige in ne deli vašega vulgarnega mnenja. No, gotovo. Kljub temu pa bi si drznili trditi, da ti desettisoči knjige pravzaprav niso prebrali, ne zares. Nasedli so zvezdniškemu paketku. Negovani modni muhi, splošni družbeni klimi hohštapleraja v ljubljanski kotlini, ki je kot vsaka estrada s svojim zaledjem duševnega najstništva pač izumetničen nič. V Sloveniji je vse to še toliko bolj žalostno bedno. Ljudje kupijo, kar jim scena prodaja. –

Katera kolikor toliko prisebna oseba bi denimo v telih patetičnih stavkih iskala ne vem kakšno razsvetljenje: »Biti osvobojen vplivov in okoliščin. Biti zaprisežen preseganju samoprevar in varljivih predpostavk o svetu in drugih. Dovoliti si edinstvenost in s čudenjem hraniti otroka v sebi. Biti samostojen, misliti s svojo glavo in čutiti s svojim srcem. To je sreča.« Res, če obstaja kakšna literatura za vzpodbujanje samomorov, so to priročniki za samopomoč. Ali denimo Bagolovi pesniški poskusi: »Mislim, torej uspem. // Če smo v življenju / pokončni, nas svet / težje pokonča. // Manj / je večno. // Življenje se zgodi v / trenutku. Kot bi mignil – / in že ne migaš več. // Za vrhunsko življenje / ni treba prispeti / na vsak vrh. // Ideal sreče? / Deli jo.« Hecno, kako je Descartesov stavek ob vzniku moderne subjektivnosti spremenil v etiko ekonomske propagande. A v razlage se ne bomo spuščali, kvaliteta tega pisanja mora biti vendarle samoevidentna. Njegov uspeh ni v tekstu. Vsak tekst ima kontekst. –

Ker sam Aljoša Bagola, nekdanji kreativni direktor desetletja (mimogrede, že imamo kandidate za direktorja novega desetletja, kdo je bil to pred njim, gre za enkratni naziv?), tukaj v bistvu ni nič kriv. Zgolj padel je v določeno strukturo. Verjamem, da iskreno verjame v svoja pisateljska in motivacijska podvzetja, da je izgorel, da si je uspel pomagati, da želi pomagati drugim, da ljubi sebe, svoje bližnje, Slovenijo in človeštvo, da skratka ni zgolj neka marketinška pizda. Fenomen Bagola so omogočile specifične družbene ali, natančneje, kulturne, založniške in poslovne razmere z Mladinsko knjigo na čelu. Nekdanja velika in vrhunska jugoslovanska in najbrž najboljša slovenska založba se je po osamosvojitvi privatizirala in korporatizirala – in nič čudnega ni, da v tej novi kulturi fetišizacije, marketinško šopanih produktov oziroma oglaševanja kot razsežnosti, ki, proizvajajoč potrebe, produkte spreminja v fantazme, komoditete za prodajo, prodajo kot dominantno merilo za dobro: uspeh …, ni čudno, da je takšna Mladinska knjiga našla Bagolo oziroma je Bagola našel njo. Srečanje je bilo zapisano v zvezdah. Prodajali bodo: srečo.

Kar morda ni tako očitno: nič od tega pravzaprav ni nujno. Da je vsebina tako številnih založniških podvigov Mladinske knjige tako gnila, je izključno na njej, na njenem razvoju ali, natančneje, vsebinskem razkroju skozi zadnja tri desetletja; korporacija v tako dominantnem položaju, ki tako rekoč diktira trg, bi lahko izdajala skorajda karkoli in kogarkoli. Naredimo barvit dizajn, pripopamo fotko fletne polznane osebe, spesnimo nekaj celofanskih stavkov o čemerkoli in imamo hit. To je sedanji modus operandi in še ena tistih stvari, ki jih vsi vemo in prenašamo. A ne gre le za karkoli in kogarkoli: založba takšnih velikosti, sredstev in produkcijskih zmožnosti bi lahko izdajala tudi kakorkoli drugače. Kar je denimo počela v svinčenih časih, ko je s številnimi poljudnimi deli, priročniki vseh vrst, literarnimi klasikami in novostmi, prevodi, kuharicami, ... dejansko bogatila kulturo. Kaj čmo, takšni časi so, bi bila standardna resignacija, a časi niso neka abstrakcija: kot močan založniški konglomerat si namreč prav ti tisti, ki bolj oblikuješ čase kot časi tebe.

Pri vsem tem ne gre za moraliziranje in bentenje nad glupimi družbenimi razmerami našega sedanjega trenutka – razmere vseh trenutkov in vseh časov so glupe in krivične –, vendarle pa je treba nekje začeti in nekatere stvari povedati jasno, da bi se morda vsaj kakšna malenkost kjerkoli že spremenila. V naslednjih tridesetih letih, denimo, ko bo Bagola pri Mladinski prodajal knjige o tem, kako opolnomočiti digniteto starosti, in modroval: »Tudi star človek je pravzaprav človek,« – če bodo te bukve vsaj malce obroben program, in ne jeben dogodek leta, bi bil znaten napredek. Instinkt po moralizirajočem pizdakanju pride pravzaprav edino iz neznosnega krindža, ki ga proizvajajo Bagolove stvaritve … in seveda zaradi splošne marginalizacije vsega drugega na sceni ob teh glorificiranih dnevnih mušicah ter slabe volje, kakršno puščajo takšna šopanja in šponanja, in iz česar potem vzhaja najbednejša emotivnost, splošna toksičnosti ali, zakaj ne bi priznali, resentiment, da se tako dobro prodajajo. A ne morala ne krindž ne resentiment ne bodo ničesar rešili, temveč zgolj gnojili obstoječe sranje. Stanje lahko izboljša le delovanje. Predvsem delovanje založbe.

Za konec bi opozorili na še en hecen in malce konkretnejši pojav Bagolove nove kariere, o kateri je kreativni direktor desetletja spregovoril v promocijskem intervjuju za Nedelo. Ne pregloboko v tem pozabljivem klepetanju tiči namreč določena malenkost: izražanje o njegovem markentingarstvu v pretekliku. Imel je bivšo kariero, nekdanje oglaševalsko delo mu je na primer omogočalo stike z gospodarstvom, od koder je med drugim črpal gradivo za svoje mojstrovine. (Tako bi se izražal Joc Pečečnik, če bi bil pesnik.) V nasprotju s sedanjostjo, ko je prešaltal kariero in postal motivacijski pisatelj, poet, dopolnjen mojster besede. Če pa to sosledje preberemo pozorno, ni čisto tako. Iz prodajnega kreativca namreč ni postal pisatelj per se, temveč je pisatelj Aljoša Bagola postal največji produkt izgorelega kreativnega direktorja desetletja. S tem je dosegel marketinški masturbacijski sen in zen: prodaja samega sebe … … …

Kakorkoli že, po galadogodku in veleizdaji Mladinske knjige bomo sprejeli nasvet knjige, ki nam jo tlačijo v grlo: zbrali bomo moč in rekli – Ne!