Morda se še spomnite leta 2021, ko se je na premierskem stolčku sukal Janez Janša. V tem času je nad Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bdel Janez Cigler Kralj iz vrst NSi. Dotično ministrstvo je v prvem letu Janševe vlade razpisalo dva milijona evrov vreden razpis, namenjen projektom za pomoč ranljivim skupinam. Po tedanjem poročanju portala Necenzurirano.si je med 17 zavodi, ki so ob zaključku razpisa prejeli sredstva, tudi zasebni Zavod Iskreni. Prejeli so najvišji možen znesek v višini 130 200 evrov. Zavod Iskreni je katoliški zavod, ki med drugim upravlja s portalom Iskreni.net, vodi pripravljalnice za bodoče zakonske pare ter ponuja storitve zakonske in družinske terapije. 

Od razpisa leta 2021 so minila že tri leta. V tem času je Zavod Iskreni uspešno izpeljal ničkoliko delavnic in objavil toliko več spletnih prispevkov. Pri tem morda posebej izstopajo prispevki preteklega polletja, ko so objavili povečano število kolumen, ki posredno ali neposredno nagovarjajo internetni trend tradwific oziroma tradicionalnih žena. Ta se je že pred časom razmahnil po TikToku in Instagramu, sestavljajo ga pa objave mlajših žensk – spol vsekakor razumejo zgolj v redukcionistično biološkem smislu –, po večini Američank, ki prikazujejo svoj vsakdan žene, matere in gospodinje. Zgledujejo se zlasti po gospodinjah štiridesetih in petdesetih let dvajsetega stoletja. 

Slišale ste izsek dokumentarnega posnetka Housewife School iz konca štiridesetih let, ki vlogo žene pomenljivo in vsekakor neironično sopostavi vlogi moževe matere. Kakorkoli že, vrednote dandanašnjih tradicionalnih žena so malodane iste: biti dobra žena, torej poslušna, biti dobra mati, se pravi nositi vse breme reproduktivnega in skrbstvenega dela, in biti dobra gospodinja, kar v resnici pomeni v celoti prevzeti neplačano gospodinjsko delo. Podrobnejšo analizo in kritiko delovanja tradicionalnih žena, kot se predstavljajo na TikToku in Instagramu, ste na valovih Radia Študent lahko slišale že v januarskem Sektorju Ž. Trend je seveda prispel tudi v Slovenijo, kjer ga zaznamujejo kulturne specifike, ki se jim posvečamo danes. 

Kot primer zagovora podobnih konzervativnih vrednot na portalu Iskreni.net lahko navedemo kolumno hišne avtorice Lucije Čakš, objavljeno pod naslovom »Zakaj sem rada zdresirana žena«. Čakš v njej zapiše sledeče: »Želim si, recimo, da bi znala biti tiho, kadar je treba. /…/ Pa da bi bila ubogljiva tudi, kadar me prosi, naj pospravim, počistim ali uredim nekaj v naši hiši, kar ga še posebej moti, meni pa se še posebej ne da. In kako zelo si želim, da bi že nehala zavijati z očmi, kadar me vpraša nekaj, na kar se mi odgovor zdi očiten.« Čakš opisuje občutke krivde, ker ponotranjene ideologije ne uspe v popolnosti udejanjiti, a do izvornega problema, torej patriarhata, ostaja nekritična.

Iz citata lahko jasno razberemo težnjo po absolutni desubjektivizaciji ženske. Ta naj bo v vsakem trenutku kar se da ustrežljiva, pardon, ubogljiva. Njene lastne potrebe pa naj bodo neposredno vezane na družino, gospodinjstvo in moža, ki je itak preobremenjen s službenimi obveznostmi. Bogi revček. Samo v tem enem prispevku je Čakš kratkomalo zavrgla desetletja feminističnih teorij in aktivizma, kot da se sploh nikoli niso zgodila. Če primerjamo dotično kolumno s priročniki za ameriške, v marsičem tudi jugoslovanske žene in gospodinje iz štiridesetih ali petdesetih let dvajsetega stoletja, ne najdemo pravzaprav nobene razlike.

Po podobnem principu je, prav tako na portalu Iskreni.net, oblikovana kolumna Eve Markovič, ki je o tradicionalnih ženah zapisala, da: »Marsikatera sodobna ženska, ki komaj diha med službenimi, družinskimi in gospodinjskimi obveznostmi, verjetno hrepeneče pogleda posnetek, na katerem je domače življenje videti preprosto in idilično. Verjetno ga hrepeneče pogleda tudi marsikateri moški, ki si želi, da bi ga ob povratku iz službe vsak dan pričakala urejena žena, pospravljen dom in vrhunska pečenka.« Markovič zamisel tradicionalne delitve vlog v nuklearni družini vrednoti pozitivno, a ostaja v nadaljevanju kolumne kao kritična do njene estetizacije, češ, nikoli ne moreš biti popolna žena. Kaj takega je preprosto pretežko. Vedno zaostajaš za nekimi obveznostmi, ob katerih je tudi nemogoče vzdrževati lepo zunanjo podobo sebe in doma. 

Markovič ob koncu prispevka preide še na kao kritiko socio-ekonomskega sistema, ko zapiše: »… ali si lahko sodobna ženska v resnici izbere, kakšno življenje si želi, ne da bi jo pri tem omejevale finance in družbeni pritisk? Vsi se strinjamo, da se mora vsaka ženska brez pritiska odločati, kaj bo študirala, kakšno kariero si želi, ali si želi družine ali bi bila rajši samska. Smo sposobni enako odprto sprejeti ženske, ki se odločijo, da bodo delale polovični delovni čas, imele več otrok ali ostale doma in skrbele za gospodinjstvo? Paradoks je, da je sodobnim Slovenkam ravno zadnje najtežje dosegljivo.«

Usmerjanju pozornosti na vpliv socio-ekonomskega sistema na možnosti samoodločanja žensk in – če opustimo spolni binarizem – transspolnih in nebinarnih oseb, lahko prikimamo, vendar ne brez ugovora. Prvič zato, ker kao kritični zapis ostaja znotraj utrjene neoliberalne logike, ki spominja na besede Margaret Tatcher: »Družba ne obstaja. Obstajajo samo posamezniki in družine.« Če ženska ni mati in žena, je samska, ker tretja, četrta ali šestdeseta možnost oblikovanja odnosov ne obstaja. #Lol.

Drugi ugovor na podano kao kritiko pritiče sklepni misli kolumne, kjer Markovič trdi, da je tradicionalnejša oblika življenja za ženske, matere in žene danes težje dosegljiva. To iz ekonomskega vidika morda drži – preživljanje desetčlanske družine s povprečno plačo in pol se, ne glede na otroške doklade, pač ne izide dobro. Vsekakor pa ni res, da obča družbena klima tradicionalnejše oziroma konzervativne oblike življenja potiska na margino. To lahko opazujemo že ob porastu alt-right gibanj tako po Evropi kot drugje po svetu. Ponovno se zaostruje diskurz o splavu in pravici do samoodločanja o rojstvu otrok, pravzaprav se zaostruje diskurz o vseh ranljivih družbenih skupinah. Takšno vzdušje pa gre v prid ideji o nuklearni družini, ki jo tvorita heteroseksualni par in vojska otrok. 

Ponovnega vzpona konzervativizma, ki zaudarja tudi iz omenjenih prispevkov na Iskreni.net, najbrž ni bilo težko predvideti. Praviloma se obdobja nekega relativnega miru in obdobja zaostrenega napada na temeljne civilizacijske dosežke – v tem primeru na zgodovino emancipacije žensk in drugih spolnih manjšin – ciklično izmenjujejo. Kar v opisanih primerih bode v oči je predvsem to, da konzervativke svojo željo po podrejanju razumejo kot subverzivno. Skozi avtomarginalizacijo se poslužujejo diskurzivnih taktik, ki jih prikazujejo kot žrtve emancipatornih bojev. Perverzno. V svojem bistvu pa so dokaz, da z emancipacijo še nismo zaključile.