Skoraj dve leti smo pod vlado Janeza Janše čakali pravi škandal v kulturi in naposled smo ga dočakali! Neslavna razstava umetniške zbirke družine Boljkovac, ki naj bi se, če bi bile okoliščine prizanesljivejše, zgodila v Narodnem muzeju, je zaradi odpovedi verjetno požela še več pozornosti, kot bi jo v primeru otvoritve. Namesto da bi o »veličini« v naši majhni Ljubljani predstavljenih mojstrov razpravljale le kulturno izobražene malomeščanske glave, je razstava doživela preboj iz mehurčka izbrane publike modernistične umetnosti in postala zares ljudska. Še več – doživeli smo prvi padec direktorja, ki je to lahko postal šele po spremembi ustanovnega akta muzeja, in se tako končno prepričali o sadovih kulturne politike bivšega ministra dr. Vaska Simonitija. Toda v široki javni razpravi o verjetno največjem škandalu v kulturi v času samostojne Slovenije, v kateri je sodeloval vsak, ki je imel pet minut časa, nihče ni izpostavil že dolgo znanega in končno razgaljenega dejstva: Narodni muzej je institucija brez prihodnosti.

Drugače povedano, Narodni muzej je institucija, za katero nihče ne ve, kam jo umestiti in kako razumeti njen pomen. In to kljub temu da Narodni muzej od lanske jeseni praznuje 200 let svojega obstoja in je tako naša najstarejša in za zgodovino našega prostora najpomembnejša muzejska institucija. Ustanovljen je bil leta gospodovega 1821 na pobudo kranjskih veljakov in s cesarskim dovoljenjem kot Deželni muzej za Kranjsko, patriotische museum. Do današnjega dne sicer ni povsem jasno, ali naj bi muzej promoviral nemške ali slovenske vrednote. V prvih letih svojega nastanka je združeval zbirke svojih ustanoviteljev: Zoisovo zbirko kristalov, herbarije, zbirko domačih vrst lesa, numizmatično zbirko, kaj kmalu pa tudi zbirko predmetov izven evropskih kultur. Dežela Kranjska je bila v koraku z evropskimi trendi svojega časa – ljudstvo je dobilo muzej!

Muzej je kmalu – z odkritjem Emone konec 19. stoletja – postal pravi enciklopedični muzej naše zakotne province in je s širitvijo zbirk kmalu presegel izhodišče predstavljanja naravnih danosti dežele Kranjske. Vendar je bila enotna podoba muzeja kot žive enciklopedije kratkoživa – že kmalu po prvi svetovni vojni se etnografska zbirka prelevi v Etnografski muzej, slikarska zbirka postane del Narodne galerije, iz prirodoslovne zbirke nastane Prirodoslovni muzej, nazadnje pa se od Narodnega muzeja loči še državni arhiv. Od enciklopedičnega muzeja ostane le še lupina kulturno-zgodovinske ustanove.

Narodni muzej ima odtlej težavo s svojo identiteto. Kot osnovna celica za kopičenje nacionalnega kulturno-zgodovinskega imetja se je izpel že pred stoletjem. Uradno poslanstvo muzeja je še naprej ohranjanje premične in nepremične dediščine ter spodbujanje nacionalnih raziskav na področjih, ki jih muzej pokriva v okviru svojih zbirk – arheološke, zgodovinske, umetnostne, numizmatične in zbirke uporabne umetnosti. Vendar se vloga Narodnega muzeja ob obilici specializiranih muzejev, ki se ukvarjajo s podobnimi vprašanji dediščine, in lokalnih muzejev, ki njegove dolžnosti vršijo na lokalni ravni, skoraj povsem izgubi, čeprav bi moral predstavljati krovno institucijo, na katero se ostale referirajo. Kulturna politika zadnjih dvajset, če ne več let je pač zgolj vzdrževala status quo Narodnega muzeja, čeprav ga njegova publika ni več razumela kot svojega. Med drugim to pomeni neprimerne prostorske pogoje in premalo ambiciozno programsko zastavitev, ki je ostala za časom.

Krizi identitete pa ne koristi niti premajhna matična stavba na Prešernovi cesti niti njena posledica, skoraj neobiskana druga lokacija na muzejski ploščadi ob Metelkovi ulici. Stalna razstava zbirke nas popelje po poti slovenske zgodovine – zgodba, ki je gotovo niste še nikoli slišali. Splošna postavitev razstave je namenjena predvsem turistom, ki bi jih slučajno zanimala zgodovina prekrasne dežele, v kateri so se znašli, in otrokom, ki jim je slavno zgodovino njihovega naroda treba šele vbiti v glave, česar razstava niti ne skriva. Uporabljeni muzeološki princip postavitve stalne zbirke, ki skozi igro otrokom približa predstavljene vsebine, je za muzejsko pedagogiko sicer pomemben, ne more pa postati edino vodilo celotnega muzeja. Stalna razstava naj bi predstavljala celotno podobo muzeja in poslanstvo institucije približevala vsem obiskovalcem. Česar Narodni muzej ne počne. Kdaj ste ga nazadnje obiskali? Je bil morda osmi februar in ste bili obdani z vriskajočimi otroki?

Zdaj že nekdanji direktor muzeja Pavel Car, ki je kljub svojemu prepričanju, da bodo razstavili originalna dela, prejšnji teden odstopil, je primerno prepoznal problem svoje institucije – muzej za obiskovalce ni privlačen niti aktualen. Lokacija na Metelkovi še manj kot matična na Prešernovi. In ker mora direktor muzej nenazadnje voditi s skrbnostjo vestnega gospodarstvenika, je gospod Car sklenil, da Narodni muzej potrebuje blockbustersko razstavo, ki bo privabila kar najširšo publiko. Direktor je prav tako opazil, da se v našem prostoru pojavlja zanimanje za predstavljanje privatnih zbirk v muzejih. Nenazadnje sta tako Mestni muzej kot Mestna galerija Ljubljana v zadnjem letu pripravila vsak svojo razstavo, ki je predstavila nekatere tuje zasebne likovne zbirke. S primerno predstavitvijo domačega zbirateljstva pa bi se Narodni muzej lahko navezal tudi na svoje začetke. A se je čisto smiselna ideja sprevrgla v najbolj zadovoljujoč škandal zadnjih let. Izvedba razstave je bila povsem neprimerna, predvsem pa je presegala kadrovske zmožnosti muzeja.

Narodni muzej sicer ima skromno umetnostno zbirko, a jo sestavljajo pretežno dela neznanih avtorjev in je prej kot v umetnosti pomembna za kulturno-zgodovino, nenazadnje je tudi predmet raziskovanja zaposlenih na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost. Tako muzej med zaposlenimi tudi nima strokovnjakov, ki bi se ukvarjali z umetnostno zgodovino 20. stoletja, še manj pa s sodobnim zbirateljstvom. Koordinator projekta Andrej Šemrov pa niti ni zaposlen na oddelku, ki skrbi za edino umetniško zbirko v muzeju – gospod je vodja numizmatičnega kabineta. Zbirateljstvo umetnosti v Sloveniji je spolzka pot, prekrita s ponaredki, sploh ko se posameznik odloči za nakup starejše umetnosti. Predvsem zaradi pomanjkljivo urejene zakonske podlage zbirateljstva in pomanjkanja cenilcev umetnosti. Kljub temu imamo vsaj tri obširnejše zbirke umetnosti v zasebni lasti ali lasti podjetja, ki bi bile za tovrstno razstavo primernejše kot neobstoječa zbirka velikanov modernizma. Ne pozabimo – ideja za razstavo je bila na mestu.

Reaktualizacija Narodnega muzeja bi bila nujno potrebna, saj je postal povsem nerelevantna, obrobna institucija. To ni zgolj posledica potez lani nastavljenega direktorja, temveč že več let prisoten problem, ki je spremljal mnoge predhodne direktorje institucije. Predstavitev stalne zbirke, ki obiskovalcev ne podcenjuje, bi bil dober prvi korak. Prav tako bi muzej lahko stopil v korak s časom in se posvetil trenutno perečim muzeološkim vprašanjem dekolonizacije, nevidne zgodovine zatiranih ali vprašanja, kako lahko muzej služi svoji skupnosti. Želja po enostavnejši in rokohitrski rešitvi krize muzeja je pripeljala do afere z razstavo po vsej verjetnosti ponarejenih umetnin. Da je bivše vodstvo poseglo po najlažji rešitvi, ki bi predstavila že ničkolikokrat izpostavljene moške avtorje, ni treba posebej izpostavljati. Najbolj komercialno privlačna razstava bi pač privabila največ obiskovalcev. Tudi po njej pa bi Narodni muzej ostal nepomemben in karavana bo odšla dalje.

Slika levo: Marc Chagall » MORSKA DEKLICA «, pastel na papirju, 31,5 x 43 cm (iz zbirke družine Boljkovac).

Slika desno: Marc Chagall, La baie des anges, barvna litografija, 78 x 57,8 cm, XXIV/XXV, 1962 (dražbena hiša Bukowskis)