Ni vse lepo kar se sveti

Ni vse lepo kar se sveti

Mnenje, kolumna ali komentar
7. 9. 2017 - 13:00

Konstantno jamranje o pomanjkanju financijskih sredstev v kulturi v Sloveniji ni laž, a tudi ni novica. Dejstvo je, da je kultura v Sloveniji podhranjena, naj bo to zaradi premajhnega števila razpisov ali zaradi problematične distribucije denarja na le-teh. Prav tako se oznako kulturni dogodek pri nas razume zelo široko in nekateri v to štejejo tudi gasilske veselice, za katere bi težko rekli, da širijo obzorja, razen če ste antropologi. Na srečo pa veselic zaenkrat ne prijavljajo na razpise, sicer bi bila konkurenca še hujša.

V filmskem svetu je podhranjenost vidna - kot so omenili tudi v torek na tiskovni konferenci 20. Festivala slovenskega filma – že v številkah, ki kažejo, da imamo v Sloveniji glede na Evropo najnižji povprečni proračun za celovečerne filme. Prav zato se postavlja vprašanje, zakaj si je Slovenski filmski center zadal na grbo takšno razsipnost, ko pride do njihovega filmskega festivala. Festivalski gostje se bodo letos prvič menda zbirali nikjer drugje kot v hotelu Kempinsky. O uspešnosti izbire tega prostora bomo poročali po festivalu. Do tedaj se sprašujemo, zakaj takšne razsipnosti ne privoščijo tudi preostalim festivalom?

Letošnji konec pomladi je filmske kroge zaznamoval preplah in nestrinjanje glede pretirane glamuroznosti Festivala slovenskega filma, ki kot tak ne bi odražal stanja na sceni in zahteval obvezno “zapetost”. Govora je bilo celo o premikanju otvoritvene slovesnosti v manjšo dvorano. V letih do sedaj se je ta odvijala kar v letnem kinu, ki lahko sprejme največ gledalcev. Odločitev o premiku v manjšo dvorano bi kar od daleč smrdela po elitizaciji, a se nazadnje k sreči ni zgodila. Na tiskovni konferenci v torek sta direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar in direktorica Festivala slovenskega filma Jelka Stergel zatrjevali, da o glamurju nihče nikoli ni govoril. Kljub temu, da se je na tiskovni konferenci pred poletjem govorilo o rdeči preprogi in še marsičem. Prisotna filmska srenja pa je temu odločno nasprotovala. Citiramo intervju z Jelko Stergel s portala Odkrito.si z dne 13.6.2017: “Ne vem, kaj je tako bogokletnega pri tem, če Metod Pevec dobro izgleda v smokingu. Zakaj ga ne bi smeli fotografirati?” Konec citata. V intervjuju nadalje trdi: “Zanimanje za vsebino bi po mojem mnenju dosegli tudi s tem, da bi izkazali večjo pozornost filmskim ekipam, avtorjem, gostom.“ Konec citata. Ergo, če hočete predstaviti vsebino svojega filma, jo najbolje predstavite s fotografiranjem v smokingu.

Medtem ko smo v torek v Slovenski kinoteki poslušali v enem dahu, kako so filmi prežeti s socialno problematiko, sta nas direktorici festivala in filmskega centra poskušali prepričati, da bodo ti filmi kar sami pripeljali do glamurja. Hipokrit bi bil ponosen. Ob tem prav tako ne moremo mimo “afere japonke”, če jo sploh lahko tako imenujemo. Spomnimo se leta 2015, ko so na portalu Siol - kot se za populističen medij spodobi – napisali razvpit članek: Slovenska filmska smetana: natikači namesto svečanih oblačil. Vse se je vrtelo okoli nekaj sekund, ko je Kolja Saksida stopil na oder Avditorija v tako imenovanih japonkah. Namesto o filmih so pisali o oblačilih. Tako kot je bilo na torkovi konferenci govora o vsem drugem kot o filmih. Pri tem pa so na Siolu pozabili omeniti na primer, koliko finančnih sredstev je ta – na svetovni ravni – kvaliteten avtor prejel, da je svojo umetnino ustvaril, kaj šele da bi govorili o tehniki animacije, s katero se je ukvarjal, ali o njeni vsebini. O smiselnosti kupovanja oblek za enkratne priložnosti ali z namenom ustrezanja okusu splošne javnosti verjetno sploh ni potrebno razlagati. Še manj upravičevati svoj lasten osebni stil oblačenja, ki se morda razlikuje od konvencionalnega okusa. Gasilske veselice bi mu morda po stilu lažje zadostile.

Še ena stvar, vredna prevpraševanja pri letošnjem jubilejnem festival, je zagotovo zamenjava direktorja festivala Igorja Prassla z Jelko Stergel, staro znanko filmskega centra. Čemu je prišlo do zamenjave sicer uspešnega direktorja, ostaja zavito v skrivnost, tako nekako kot nenadna menjava prejšnjega direktorja SFC Jožka Rutarja, ki ga vlada pol leta po izvolitvi v drugi mandat ni potrdila in so ga gladko odstranili. Večina združenj slovenskih filmskih ustvarjalcev je takrat organizirala tudi tiskovno konferenco, na kateri so izrazili nestrinjanje z dejanjem. Posledično sta obe direktorici stopili na zelo nehvaležno in osovraženo pozicijo. Pri čemer jima gotovo ne pomaga užaljeno odgovarjanje na vprašanja novinarjev na tiskovnih konferencah in posmeh v stilu: “No, to je pa že smešno …”

Nenazadnje je treba omeniti tudi nesorazmerno porazdelitev spolov. Četudi smo lahko ponosni, da je do vsaj nekaterih vodilnih pozicij prek steklenega stropa uspelo prilesti kar nekaj ženskam, se vseeno sprašujemo, ali so moške na tiskovni konferenci namerno kam skrili. Pretehtanje enega ali drugega nikakor ni ideal enakopravnosti spolov, h kateri naj bi stremeli.

Problematično je tudi sprejemanje gledišča direktoric, ki naj bi filmsko sfero obravnavali enakomerno in bili o njej primerno poučeni. Tako pa smo slišali vse od trditev, da avtorji s Festivalom slovenskega filma lahko prejemajo nagrade, kot da drugih festivalov ne bi bilo. V Sloveniji obstaja okoli 26 filmskih festivalov, od katerih vsak podarja nagrado in očitno niso tako pomembni, kar se vidi tudi pri proračunih, ki jim jih SFC zagotovi. Prav tako je problematično razumevanje kratkih filmov, ki so v preteklem letu, ko so bili predvajani pred celovečernimi, končno dobili stik s širšo publiko. Praksa, ki se bo na srečo ohranila. Na intervjuju za Odkrito.si je Jelka Stergel izjavila celo, da je nedopustno, da vesno za najboljši film dobi kratki film. Na tem mestu se postavlja vprašanje, zakaj je to nedopustno in ali tako kot vsebino očitno lahko predstavlja embalaža režiserja, tudi kvaliteto filma predstavlja njegova dolžina?

Na že omenjeni spletni strani je Jelka Stergel v intervjuju večkrat kritizirala prejšnjega direktorja Igorja Prassla kljub temu, da je festival pod njegovo taktirko končno prešel izven ozkih meja filmske strokovne javnosti in so bile dvorane vsaj približno polne. Prav tako se je ustavila vedno večja gentrifikacija in se je do portoroškega Avditorija spravilo tudi več mladih, ki so z velikim veseljem ostajali po projekcijah vse do jutra in se zabavali ob izjemno kvalitetni glasbi. Letos smo uspeli izvedeti le to, da druženja bojo, o programu pa smo izvedeli le toliko, da se bo otvoritev odvijala v taktih Magnifica. Vsa ostala imena, če se bodo sploh pojavila, so zavita v koprene skrivnosti.

13.6.2017, ko je bil obravnavani intervju objavljen, je Jelka Stergel nadalje trdila, da bo, citiramo: “Festival je dogodek presežkov slovenskega filma, ne pregled. Poznalo se bo že v tem, da bo festival trajal en dan manj, pet dni, od 12. do 16. septembra. Glede na obseg programa lahko še vedno naredimo kredibilen in boljši festival, če bo bolj intenziven. Morda ne bo 80 filmov, jih bo pa 65 ali 70,” konec citata. Temu nazadnje ne bo tako. Po stari navadi se bo predfestivalski dan z nekaj projekcijami odvil že v ponedeljek, predvajanih pa bo celo 97 filmov. Eden od njih, ki naj bi sodil v tekmovalni program in naj bi zanj glasovali celo obiskovalci, pa naj bi zaenkrat bil predvajan eno uro pred zaključno slovesnostjo. Kar pomeni, da se bo končal, ko bo slovesnost že trajala in se bodo nagrade že podeljevale.

Nekaj dni pred festivalom v zraku še vedno visijo vprašanja: Koga ali kaj lahko hrani glamur? Kdo se v resnici lahko proda na rdeči preprogi? Ali niso igralci odvisni od kvalitete svoje igre? In če se glamur ustvarja sam, zakaj mora izvirati iz dragega hotela Kempinsky? Je okolje tisto, ki ustvari blišč? In nenazadnje: ali lahko verjamemo tistim, ki se sprenevedajo v povedanem in svoje pretekle trditve celo zanikajo?

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.