Lani, natančneje prejšnji teden, smo si v Cankarjevem domu ogledali projekcijo stare neme grozljivke Nosferatu z novo glasbeno spremljavo, ki jo je v ta namen skomponiral hišni pianist Kinoteke Andrej Goričar. Direktorica Kinoteke Ženja Leiler Kos je pred pričetkom projekcije dejala, da nas tako star film v teh časih ne more več prestrašiti ‒ mi pa ji ugovarjamo, da naj govori zase, kajti nas je film dodobra prestrašil.

Podoživimo ključne prizore: vampir se polagoma prikrade iz sence. Toda lenobnost giba, kader, ki se kar noče končati, napetost trenutka, ki vztraja, kot mehurček iz lepila, ki noče počiti … Nosferatu je strašen. In mar ne zalezuje našega sveta tisoč in en Nosferatu? Natanko vemo, kaj se bo zgodilo, in potem samo še počasi čakamo, da iz sence vstane figura in se počasi prikrade do naših golih vratov. Za to pa si vampir vzame tako hudimano dolgo, da vmes pozabimo, da gledamo en prizor, in se zamotimo z brezupnim štetjem malih zmag in porazov ‒ namesto kot kamen, ki se, če drugega ne, veličastno raztrešči na tisoč koščkov, padamo v spirali, kot helikopterčki, ki smo jih spuščali kot otroci. Ko so slovenski osamosvojitelji načrtovali propad našega zdravstvenega sistema, so inspiracijo nedvomno črpali ravno pri Nosferatuju. 

Včasih agonija traja tako dolgo, da se ti zazdi, da vampir pravzaprav ne obstaja, da so se le sence podaljšale, ker smo višji in strumnejši in dlje mečemo naše poglede. Kaj pa, če je hanseatsko mesto Winsborg dejansko prizadelo nekaj običajnega in dolgočasnega, kot je kuga, in je Nosferatu samo psihotična utvara mladega para na robu izgorelosti? Potem bi lahko rekli, da je občutek apokaliptičnega malodušja samo del odraščanja, ki ga vsaka generacija artikulira nekoliko drugače ‒ spomnimo na filmske klasike: Bogovi so padli na glavo, Bolje ne bo nikoli in podobno. 

Dokaj prikladno bi bilo, če bi lahko potegnili zaključek, da je vse v redu in da je vse samo v naših glavah. Konec koncev bi s tem, ko bi vedeli, kje natanko se končajo naše glave in kje prične prostrani svet, rešili veliko problemov življenja in filozofije. Na žalost je dandanes dovolj indicev, da Nosferatu živi. Če drugega ne, kako za vraga bi sicer ladja duhov z mrtvo posadko iz Bolgarije preplula vso pot do severne Nemčije? 

Težko je napovedati, iz katere sence bodo planili po nas, očitno pa je, da z dvema trudnima očesoma ne moremo nadzirati vseh. Najbolj grozovito je dejstvo, da obstaja relativno resna možnost, da vampirjev ugriz preživimo: toda v kakšno jutro se bomo zbudili? In kaj, če bo vse drugo ostalo enako, le mi bomo drugačni, višje rasti, bledejše polti, s svinčniki namesto zob in pogoltno rdečo iskro, ki bode odsevala namesto oči. Skrb je bržkone zaman. Možnost, da se prodajo, je na voljo le herojem, mi pa smo preveč ironični, da bi postali heroji. 

Morda nas bodo prihajajoči pretresi ugonobili. Morda pa bo trdo noč proti vsem pričakovanjem presekala jutranja zarja, ki bo svet oblila z zlatom. Tudi takrat bomo, tako kot se v filmu pripeti Ellen Hutter, plačali visoko ceno: v krasnem novem svetu ne bo več prostora za nas. In, da ne bo pomote, to ne bo zato, ker bi svetovno zgodovino vodila nekakšna imanentna dialektična nujnost, ki bi, kot nekakšen kozmološki kliše, terjala žrtev. Ne, za nas ne bo več prostora, ker smo grozovitost potihoma vzljubili. Zatorej nam ne preostane nič drugega, kot da zberemo misli in dvignemo glave, ali pa nastavimo vratove, oboje v veselem pričakovanju, odvisno od tega, ali smo optimisti ali pesimisti.

Kinoteki ob tej priložnosti pošiljamo sledečo peticijo: hočemo še. Leto gospodovo 2023 nam bo s svojo grozovitostjo nedvomno vzelo sapo; oh, 

nemi film par excellence, 

ki kar kliče po glasbeni spremljavi, 

toda tokrat bo potrebna godba, 

kaj godba, cel orkester.

Vèliko delo je pred nami. 

Zaupamo Andreju Goričarju, da bo spesnil táko, da bomo leto obsorej v bučnem aplavzu zopet terjali bis. In ko bo, ubogi revež, s široko odprtimi očmi moledoval: 

»ne, prosim, ne še enkrat, 

igral sem vam to celo grozovito leto«,

bomo mi z nasmeški na obrazu ponavljali: »hočemo še, hočemo še, hočemo … še«. 

Privrženci žanra grozljivk vedo jedrnato ubesediti staro resnico: vsakdo umre sam. Zatorej vam želimo, da bi imela tudi vaša osebna strašljivka lepo spremljavo. Naj buči, naj igra, in naj se pleše … strašno leto gospodovo 2023! 

vir slike: Kinoteka