Oglašamo se z nekajdnevno akademsko zamudo in javno odgovarjamo na pismi, ki smo ju kot študentje UL prejeli na svoj elektronski naslov. Glede na to, da sta rektorjevi pismi, pa tudi protest, ki se je odvil po prvem, prišli kot velikonočno darilo v septembru, naj nam bo, prosimo odpuščeno, v kolikor se zdimo nekoliko neažurni.

Zdimo. Ker nismo. Nikakor. O vsem, o čemer je z nepojmljivo, gotovo zelo iskreno bolečino v prvem pismu spregovoril gospod Pejovnik, smo mi spregovorili že pred sedmimi meseci, v maju, ko smo objavili intervju z doktorjem Igorjem Žagarjem, ki je o finančnih rezih, ki čakajo visoko šolstvo in področje raziskovanja v Sloveniji, odkrito spregovoril že veliko pred številčnimi mariborskimi vstajami, iz katerih so se rodile vse mogoče različice protestov, tudi takih, ki so se odvili z absolutno zamudo.

Nekoliko neodgovorno, kajne, če pa vso akademsko srenjo resnično tako izjemno skrbi za slovensko visoko šolstvo, za uboge izgubljene generacije, ki ne bodo mogle študirati, za prihodnost naše kulture, ki je očitno temna kot smrt.

Nadvse zanimivo se zdi dejstvo, da niso pred sedmimi meseci, ko so bili že povsem javno dostopni nagajivi načrti vlade, da proračun za visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost pošteno oklesti, tem informacijam sledili nikakršni protesti, zahteve po odstopu tega ali onega politika, zaskrbljena zborovanja, podpisovanja peticij, stavke! Kje neki!

Predlog rebalansa za 2012 je bil znan v maju, takrat je bila podana tudi napoved o tem, kako bo kazalo proračunu v letih 2013-2015. Kdo ima koga za norca, če se v decembru po protestu zoper Kanglerja, Gorenaka, Janšo & co. pojavi nekakšno ogorčeno pismo, ki z nedopustno zamudo razglaša več kot pol leta stare podatke za revolucionarne, nesprejemljive in zahteva protest, upor, skorajda revolucijo in prižiganje grmad?

Protest študentov in profesorjev se je tako odvil v prejšnjem tednu. Nobenega nasilja, samo za rokice so se držali in obkrožali parlament. In sprejeto je bilo dopolnilo, po katerem bo DZ Univerzi v Ljubljani vrnil 16 milijonov evrov sredstev. Krasno! Pa še za prehrano študentov, dijakov in učencev bodo odrinili slabih 24 milijončkov. Mar ni to čudovito? Se je pa le nekaj doseglo!

Vendar pa je – kot v svojem drugem pismu piše tudi rektor UL – to le začetek, ki ne pomeni, da bo univerza v prihodnje lahko delovala brez težav. Nikakor. Zdi se, da je teh 16 milijonov le obliž na rano, ki naj utiša študente in profesorje, jih zaziba v samovšečno idejo o skupni moči, o tem, da so zdaj dosegli nekaj pomembnega. Tega, da so za prehrano izobražujočih se, za katero je – priznajmo – v Sloveniji poskrbljeno bolje kot praktično kjerkoli v Evropi, v DZ odrinili kar 8 milijonov več kot za delovanje največje slovenske univerze, ne omenja nihče. Očitno so vsem bolj v interesu siti želodčki, kot potešeni možgančki.

Odprto pa ostaja tudi vprašanje o tem, zakaj se je vse skupaj odvilo z nemogočo zamudo. Četudi prištejemo čas, v katerem bi lahko potekala smiselna, umirjena pogajanja za štirimi stenami, ostanejo vsaj štirje meseci, ko bi rektor moral obvestiti svoje podrejene ter študente o tem, kakšno je dejansko finančno stanje UL ter kaj to v širšem kontekstu pomeni. Ali ta zamuda ne pove nič? Ali ne pove ničesar študentsko navdušenje nad tem, da jim je, vsaj v narekovajih, nekaj uspelo?

Smo res tam, kjer je vsakdo, ki ima pred imenom dr. in ni javno opredeljen kot desničar, že nekakšna pop ikona zatiranih množic? V našem primeru zatiranih množic študentov? In se take osebe res ne prevpraša? Se ne podvomi?

Ima rektor kakšno rešitev ali je protest dovolj? Protest, za katerega niti ne moremo biti prepričani, da je bil resnično povod, da je DZ sprejel omenjeno dopolnilo.

Kaj je rektor počenjal sedem mesecev? On in vsi ostali za to odgovorni ljudje, ki so vedeli, kaj se dogaja? Eden od njih je v klepetu za faksom, ki sem ga podelila z njim, še septembra skomignil z rameni in rekel, da ''Bo že, saj tako hudo pa spet ne bo!''.

Očitno res ne. Za koga in za kaj, to pa je že drugo, očitno ne tako bistveno vprašanje.

Protestirala Anja Radaljac.