24. novembra, dva dni pred začetkom letošnjega, že 40. Slovenskega knjižnega sejma, krajše SKS, smo tudi na Redakciji za kulturo in humanistične vede prejeli odprto pismo novinarke, kritičarke in urednice, ter naše sodelavke, Pie Nikolič. Nikolič je ustanoviteljica stripovskega kotička na SKS, katerega vodenje so ji letos odrekli. V odprtem pismu, ki ga v njegovi celoti objavljamo na naši spletni strani,* Nikolič pojasni, kako je do tega prišlo.

Odprto pismo: Knjižnemu sejmu na pot

»Pa saj to vsi že vemo,« mi je dejal kolega iz scene, ko sem izrazila pomisleke glede ozadja dogajanja na Slovenskem knjižnem sejmu. »Vseeno pa bi bilo morda dobro, da tudi ti to kam zapišeš, saj lahko spodbudi razpravo,« je zaključil. Pred tremi leti so me namreč povabili h koordinaciji dogodkov Glavnega odra na SKS. V dobri veri, da bom lahko sodelovala pri produkciji dogodka na področju knjige, prebiranje katerih me veseli od malih nog, sem povabilo sprejela. Bilo je koronsko leto in kot novinka sem se seznanjala s situacijo ter večino časa samo kimala. A že hitro se je izkazalo, da moja želja po sledenju standardom kvalitete ni tisto, kar je gonilo organizatorjev. 

Koordinator odrov namreč ni kurator ali kustos, daleč od tega. V resnici je to nekdo, ki mora v najbolj udarne termine postaviti dogodke založb z največjimi stojnicami na sejmu, ostale pa postaviti okoli tega, so mi zabičali. Predlog, da bi spremljevalno dogajanje k sejmu prijavili na kakšen razpis, dogodke pa potem dejansko kurirali in sodelujoče za nastope plačali, je bil večkrat zavrnjen. 

Po pogovoru z nastopajočimi se je izkazalo, da tisti, s katerimi sem govorila, za svoje nastope niso bili plačani s strani založb, razen morda z zastonjskim izvodom knjige, založbe so namreč morale za prijavo dogodka že tako ali tako plačati sejmu. Založbe torej plačujejo sejmu zato, da bo lahko ta sploh imel spremljevalni program. Na največjem sejmu knjige v državi se torej v prvi vrsti krši predlog Javne agencije za knjigo, ki že več kot desetletje priporoča (nespremenjeno) plačilo vsaj 150 evrov nastopajočim na javnih intervjujih ali pri okroglih mizah.

Založbe morajo plačati tudi prijavo za knjige, ki pridejo v izbor »Naj knjige sejma«. Tudi pri tem so s posmehom zavrnili moj predlog, da bi knjige dejansko prebrali. Namesto tega sta se predsednik programskega odbora in edini preostali član odbora, ki (tedaj poleg mene) ni bil predstavnik ene od založb, je pa nekoč delal v eni od največjih, na hitro sprehodila po prostoru, v nekaj minutah izbrala knjige, kjer so spet morali biti predstavniki največjih založb na sejmu in potem za dobro vago dala zraven še eno knjigo. Mene pa sta vprašala, kateri od dveh stripov iz nabora je boljši, ker za dva stripa v naboru desetih knjig pač ni bilo prostora(?). 

Od nekaj več deset tisoč ljudi, ki naj bi sejem obiskalo, je za deset različnih knjig nato glasovalo nekaj čez tisoč ljudi, kar je izjemno nizka številka, glede na to, da so za posamezne knjige zagotovo glasovali vsaj bližnji prijatelji avtorjev.

V drugem letu, ko sem začela predstavljati predloge za izboljšave, kot so boljša umestitev manjših založb, razmislek o področnih sklopih stojnic, že omenjena prijava na razpis, pregledovanje ponudnikov tehniških storitev, ki so cenejši, kot jih ponuja Gospodarsko razstavišče, da bi bili dogodki za založbe cenejši ter ustanovitev stripovskega kotička in podobno, so me začeli sistematsko utiševati. Stripovski kotiček sem si uspela izboriti in ga v celoti na lastne stroške tudi izpeljati. Za to nisem bila plačana niti centa (medtem ko je koordinacija Glavnega odra plačana v višini ene povprečne plače), osnovne šole na obisku pa so mi vseeno prisodile najvišjo povprečno oceno od vseh lokacij, ki so jih obiskale na sejmu: 4,8 od 5. 

Leto zatem sem k sodelovanju povabila znane striparje, ki so jih otroci lahko spoznali v živo. Program smo še razširili, uvedli vodstva po razstavi, podrisovanja in drugo dogajanje. Ker stoli na sejmu stanejo po štiri evre na stol in sem stripovski kotiček spet delala na lastne stroške (to leto že brez zaledja plačila za koordinacijo Glavnega odra), sem stole pripeljala od drugod, prav tako pa tudi ozvočenje. Organizatorji sejma seveda ponovno niso plačali tega novega odra, ker naj bi bila po njihovih besedah zadovoljna, da so mi sploh lahko dali prostor. In res sem bila in po lastni neumnosti, ki jo premoremo številni v kulturnem sektorju, delala brezplačno zato, da bi lahko ljudem približala stripovsko umetnost in pokazala, da se za vsak okus najde primerna stripovska estetika, hkrati pa poskušala ozaveščati o stripu skozi izobraževanje. Zakaj? Ker mi je za to zvrst umetnosti res mar in verjamem, da je treba kdaj kaj storiti tudi »za sceno« in njen obstoj ali širitev, pa čeprav brezplačno. K sodelovanju sem povabila vse slovenske založbe, ki so v zadnjih petih letih izdale kak strip. Ker sejem na tem odru ni imel stroškov z ozvočenjem, so bili dogodki tu za založbe brezplačni.

Letos spomladi sem ponovno kontaktirala organizatorje v zvezi s stripovskim kotičkom. Namesto, da bi mi odgovorili, so začeli po mojem elektronskem sporočilu kontaktirati stripovske založbe in jih vabiti, da jim dajo večji prostor ceneje, če prevzamejo stripovski kotiček. Meni več kot mesec dni niso odgovorili, nato pa me je ena od organizatork poklicala, rekoč, da sem lahko še vesela, da me sploh kliče glede tega, da mi pove, da ne bodo več sodelovali z mano. Po svoje sem res lahko vesela, ker sem tudi za to, da po dveh letih ne bom več koordinirala Glavnega odra, izvedela šele iz medijev, ki jih na srečo zaradi svoje zaposlitve redno spremljam.

Vesela sem, da so stripovski kotiček sploh obdržali, čeprav sem jih prosila, da ga preimenujejo, da ne bi obiskovalci pomotoma mislili, da je moje ime — razen zaslug za ustanoviteljstvo  kotička – še vedno kako povezano z letošnjim prostorom. Niso me uslišali. Stripovski kotiček bo tako letos pod okriljem založbe, ki ne tiska stripov in katere referenca na področju stripa je ta, da so v svoji knjigarni organizirali nekaj stripovskih dogodkov. Vprašanje na mestu je torej, kaj bodo lahko otroci, ki bodo dopoldan prišli na sejem, o stripu od njih sploh izvedeli.

Pri dogodkih stripovskega kotička na sejmu bo tako letos sodelovalo manjše število založb kot v preteklih letih, predvsem pa bo predstavljen klasičen komercialni in realistični strip, ki utrjuje stereotipne predstave o tem, kaj naj bi strip bil. Med njimi bodo predvsem tista stripovska imena o katerih ste slišali že neštetokrat, nenavadno pa je tudi to, da bo v stripovskem kotičku podelitev najlepše slovenske knjige, kar s stripom nima nobene veze. V kotičku bo tudi predstavitev enega od ilustratorjev, ki sicer v manjši meri deluje tudi na področju stripa, a iz opisa zaenkrat izgleda, da o tem ne bodo govorili. Pri tem se kaže nerazumevanje razlik med stripom in ilustracijo, ki so ga organizatorji v preteklih letih že večkrat pokazali z denimo napačnim naslavljanjem stripovskega kotička na novinarski konferenci.

Namesto širjenja raznolikosti in števila vključenih se knjižni sejem, ki mu zato težko rečem Slovenski knjižni sejem, vse bolj in bolj zapira. Glede na to, da v upravnem in programskem odboru sejma sedijo predstavniki istih treh založb, pa to niti ni tako nenavadno. Poleg tega se je celo nekdaj »neodvisni« predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije, ki je prav tako sedel v obeh odborih, letos presedel še na stolček upravnega odbora ene od teh treh založb, ki v odborih v prvi vrsti skrbijo za svojo vidnost in ne za dobrobit vseh založnikov, kaj šele višjega smotra višanja bralne kulture ali doseganja novih bralcev. To je bilo lepo vidno tudi iz lanskega razpisa, ki je razstavljalcem ponudil finančno pomoč za najem stojnic na knjižnem sejmu, ki pa ni dosegel tistih, ki bi to pomoč najbolj potrebovali — malih založnikov, ki zaradi previsoke cene članarine pogosto niso člani založniške sekcije Gospodarske zbornice Slovenije in prav zaradi tega te ponudbe na svoje naslove sploh niso prejeli.

Številne male založbe imajo namreč večkrat že tako ali tako nižje cene knjig kot velike založbe, zato si svoje stojnice na sejmu še toliko težje privoščijo, ker vse stroške (najema, elektrike, stolov, luči ipd.) težko pokrijejo, kaj šele, da bi lahko govorili o velikem dobičku. A te hkrati pokrivajo izjemno pomembne vsebine, ki so pri velikih založbah pogosto povsem spregledane. Težko pa si privoščijo, da jih na sejmu ne bi bilo, saj se tam lahko predstavijo novim bralcem, ki žal svoje denarnice, preden pridejo do njih, večkrat izpraznijo že v prvih metrih vstopa na sejmišče, kjer imajo ogromne stojnice prav te največje založbe, velik del katerih sedi tako v programskem kot v upravnem odboru sejma.

Upam, da se bo sejem v prihodnosti kako predrugačil, odprl za nove ljudi, nove založbe, nove vsebine in v prvi vrsti spremenil sestavo upravnega in programskega odbora, ki po mojem mnenju ne bi smela imeti niti enega istega člana. (Si predstavljate, da bi bilo morda celo pravilo, da v teh odborih, razen kot posvetovalno telo, zaradi konflikta interesov ne bi smeli sodelovati predstavniki založb?) Predvsem pa, da bo poskusil najti nove rešitve za dvig kvalitete in prisluhnil tegobam ostalih založnikov, katerih kriki obupa se zdijo že leta in leta preslišani. Gre za simptom, ki je v slovenski kulturi vse prepogost: marsikdo dela dobro, a ko pride do organizacij z večjimi financami, ki se jim zdi, da lahko najbolje in edino pravilno stvari organizirajo same, čeprav pri tem marsikdo trpi, se pri tem izgubi veliko znanja, so številni spregledani in pozabljeni zaradi finančnih interesov in potreb bo nepotizmu, namesto kvalitete pa prevlada komercializacija. 

In potem se sprašujejo, zakaj vse manj ljudi bere? Še tisti, ki berejo, pa berejo v angleščini. Tudi zaradi takšnih odločitev posameznikov, ki ne vidijo onkraj ograjice svojega vrtička in hlepijo predvsem po vse večjem dobičku, ne pa po trajnostnem preživetju raznolikosti slovenske knjige in izboljševanju kakovosti. Na takšen način lahko prepričujejo le že prepričane. Morda bi bilo bolje, če se ne bi zapirali v svoje mehurčke in knjige z več raznolikosti približali še ostalim, novim bralcem. 

Ampak, kaj pa ve neka ženska, ki za razliko od ostalih v programskem odboru ni predstavnica založbe, ni še v zlatih srednjih letih in vidi v Slovenskem knjižnem sejmu priložnost za višji smoter, za ustvarjanje dobrih pogojev za knjigo? Nenazadnje je samo dolgoletna kulturna producentka, novinarka in recenzentka, ki je sodelovala že pri festivalih na filmskem, glasbenem, stripovskem in gledališkem področju, kjer — ne boste verjeli — za začetek dejansko vsaj pregledajo, če ne že v celoti pokonzumirajo, vsa dela, ki so prijavljena na tekmovanja.

Pia Nikolič, ustanoviteljica stripovskega kotička na SKS.

*odprto pismo smo lektorirali.

Uporabljena glasbena podlaga: Zight - Winter In The Woods (Piano), Vir: Free Music Archive, Licenca: Creative commons