Najbolj grozljiva lastnost figure Vladimirja Putina je ta, kako mu je uspelo zlesti pod kožo velikemu delu sveta. Posebej se neko tiho navijaštvo pojavlja pri takih, ki sami sebe deklarirajo za protiimperialistično in levo usmerjene. Rusija morda res ni raj na zemlji in vsaj približno si domišljamo, da vemo, kakšno je stanje v dotični državi glede svobode govora, pravic raznoraznih manjših ter vsesplošne medsebojne povezanosti lokalnih oligarhov, političnega vrha in organiziranega kriminala.

Toda ali se ne zgodi nekaj neverjetnega vsakič, ko Vladimir Veliki povleče potezo, s katero stopi na prste enega in edinega Velikega Zla, svetovnega hegemona ZDA, za katerega vsak trenutek čakamo, da se bo ali spotaknil ob lastne noge ali pa da bo kak David temu Goljatu nastavil bananin olupek? Kar naenkrat se pojavi val entuziazma ob kakršnikoli brci, ki jo NATO faše v tazadnjo. Na prvi pogled bi lahko vse pripisali Putinovi karizmi in dodelani marketinški strategiji, toda v resnici je zadeva rahlo globlja. V resnici ni zelo pomembno, kdo konkretno brcne in zakaj - važno je le, kam brca prileti.

Ne govorimo o tem, kako se kdo javno deklarira ali kaj bi kdo rekel po temeljitem razmisleku. Govorimo o prikriti simpatiji, o čisto subjektivnem, a hkrati kolektivno prisotnem občutku, ki se pojavi takrat, ko se Zahod za trenutek pokaže kot poraženec. V ozadju le-tega stoji logika neke identifikacije, ki je podobna navijanju za lastno nogometno mnoštvo, a se hkrati od njega na pomemben način razlikuje. Če se pri nogometu jasno postavljamo na stran podpornikov nekega moštva, se pri političnem tipu navijanja postavljamo predvsem na stran njegovih nasprotnikov. Vemo, za koga ne navijamo. Ne navijamo za imperializem – ta je v prvi vrsti utelešen v ZDA. Ne navijamo za fašizem – ne za evropskega, orbanovsko-le penovskega, ne za bližnjevzhodnega, ki ga predstavljajo Savdska Arabija ali Islamska država.

Imperialistični hegemoni in fašistični norci so tisti, ki si ne morejo kdaj pa kdaj ne zaslužiti brce v rit. Terorizirajo cel svet, ropajo in zatirajo, v splošnem so inkarnacija vsega slabega, kar je tuzemsko sploh mogoče. Kadarkoli govorijo, slišimo od njih samo laži. Laži, ki ne izhajajo iz vsebine povedanega, temveč predvsem po naravi pripadajo poziciji, s katere so izrečene.

V Parizu, glavnem mestu ene glavnih držav zahodne hegemonije in verjetno največje zatiralke afriške celine, se je spet zgodil teroristični napad. Tokrat mnogo hujši, mnogo bolj razpršen. Reakcije mainstreamovskega komentariata so bile predvidljivo solzave, toda tisto, kar je bilo zares moteče, so bile ravno množične reakcije domnevno protiimperialistično naravnanih, ki so si zidove svojih profilov na spletnih omrežjih opremili s komentarji, v katerih lahko zaznamo neko jasno usmeritev.

Na prvi pogled se zdi, da je moto le: Kdor molči o Siriji, Palestini in podobnih bližnjevzhodnih situacijah, naj molči tudi o Parizu. Rahlo neumestno in moralizatorsko, a vendar še znotraj meja neškodljivega. Podrobnejši vpogled v to pogosto linijo argumentacije, pa je pokazal na nagnjenost mišljenja in na reakcijo, ki je bila že večkrat videna, a vedno znova navduši v svoji bedi. Ne le, da je potrebno molčati, potrebno je uvideti hipokrizijo razglašanja kakršnekoli tragike terorističnih napadov, ki zadenejo centre imperializma. Za Zahod se pač ne more žalovati - to ni naša ekipa, to niso zatirani, temveč zatiralci. Naša ekipa utrpeva hujše izgube drugje na dnevni ravni. Saj ne, da bi kdo navijal za Islamsko državo ali kaj podobnega. Prej nasprotno - angažma, ki bi zatrl tudi te falote bi bil bržkone vsem po godu. Toda ker smo kontraoboževalci Zahoda, moramo jasno čutiti to, da se nad njegovim porazom, tudi ko ga ne moremo slaviti, ne smemo bistveno obremenjevati.

Morda se kaj kmalu začne malo bolj razglabljati. Takrat uvidimo, da zadeve seveda niso tako enostavne, da nogometna logika ne pride daleč, da so nedolžne žrtve res nedolžne in da je pozicija, po kateri kdorkoli nosi breme dejanj lastne države, etnije, rase in kulturnega prostora, preprosto bebava – ne samo kadar govorimo o muslimanih, temveč tudi ko govorimo o belih Evropejcih.

A keč tiči ravno v tisti prvi spontani reakciji, ki ostaja ista kljub našemu večkratnemu soočenju s podobnimi situacijami in kolikor toliko razumnemu razmisleku o njih. V tisti prvi spontani reakciji je večina ljudi vedno navijaška - nekaj kar bi človek sicer pričakoval od konservativne desnice in njenih plemenskih teženj – toliko manj pa od domnevnih levičarjev, ki naj bi bili oboževalci lige in ne navijači moštev. Ta reakcija se ubesedi, upodobi in postane del vsakodnevnega spletnega in uličnega diskurza. Ponekod se jo preseže, ponekod se je ne in tako le-ta logiko plemen potihem reproducira še naprej. Zato bi nemara moralo veljati, da naj se tista mnenja, ki pretendirajo k emancipatorni in progresivni poziciji, se pravi, k nečemu, kar je nujno daleč od vsega tribalnega, zavedajo tudi hinavskosti tega, da ignoriramo Pariz in žalujemo za Palestino.