Po koncu gladovne stavke Mihe Turšiča

Po koncu gladovne stavke Mihe Turšiča

Mnenje, kolumna ali komentar
23. 10. 2015 - 16.00

Natanko pred tednom dni je svojo 17-dnevno gladovno stavko prekinil in zaključil Miha Turšič, soustanovitelj in direktor KSEVT-a. Ponovimo: Turšič je, prvič, zahteval odstop direktorice Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo, Biserke Močnik, drugič, pretvorbo KSEVT-a iz občinske v nacionalno institucijo, in tretjič, dvig proračunske postavke Ministrstva za kulturo na dva odstotka celotnega proračuna. Od partikularnih zahtev, vezanih na delovanje KSEVT-a, do univerzalnih zahtev, vezanih na ustrezno financiranje celotnega polja kulturno-umetniških dejavnosti.

K odločitvi za prekinitev gladovne stavke je najbolj botrovala obljuba predsednika vlade RS, Mira Cerarja, ki je Turšiču obljubil, da bo KSEVT vlada vzela pod peruti nastajajoče Slovenske vesoljske agencije. Prav tako pa tudi mnenje Direktorata za javno računovodstvo na Ministrstvu za finance, ki ugotavlja, da je bila uporaba javnih sredstev za KSEVT upravičena in transparentna. In nenazadnje tudi javna prepoznava po višanju proračunske postavke Ministrstva za kulturo ter sklep Komisije državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport o dvigu kulturnega proračuna na en procent BDP-ja, kar sicer presega Turšičevo zahtevo po dveh odstotkih celotnega proračuna. Če pod dogodek potegnemo črto, je bila v celoti izpolnjena oziroma podana obljuba za izpolnitev zgolj druge zahteve, pretvorbe KSEVT-a v nacionalno institucijo.

V kolikor želimo Turšičev akt ohraniti onstran njegovega vpisovanja kot še ene protestne izjave in tudi onstran partikularne nanašalnosti na KSEVT, moramo vztrajati na branju njegove izjave kot simptoma stanja, v katerem se nahaja kulturno-umetniško polje. To pa seveda ni ločeno od splošnega političnooblastnega stanja, znotraj katerega deluje sistem političnega predstavništva.

Dejstvo je, da Ministrstvo za kulturo vodi ministrica, ki ne le, da nima osnovnih kompetenc za vodenje tega področja, temveč tudi nima pojma o kulturi, umetnosti, medijih. To, da nima pojma, ne pomeni, da o teh področjih nič ne ve, ampak da ne poseduje pojma, v skladu s katerim bi delovala. Takorekoč se s tem bolj ali manj strinjajo vsi, od najbolj obskurnega dela kulturno-umetniške scene do njenega najbolj etabliranega dela. Turšičeva akcija pa je bila verjetno prva, ki je bolj resno odprla ta problem, seveda v smislu, da je moral na Turšičevo izjavo preko svojih mehanizmov odgovoriti tudi sam državni politični vrh.

Da je prišlo do takšne minimalne zareze v stanje stvari, je bilo potrebno proti oblasti - tako v smislu državnega predstavništva kot v smislu logike delovanja oblasti - zastaviti telo. S tem se je reafirmirala tudi razlika med uporom na ravni telesa in uporom na ravni diskurza, predvsem skozi formo javnih pisem in formo zapisov na družabnih omrežjih - tako enih kot drugih tudi pri kritiki kulturne politike ne manjka. Ne gre za razliko med realnim in virtualnim delovanjem, kajti tako kot ima realno svoje virtualno, tako ima tudi virtualno svoje realno. Prej gre za to, da na primer Facebook nima le specifične mnenjske ekonomije, temveč proizvaja tudi specifično pozicijo lepe duše. Kot pravi Bosanski psiho: Moja tastatura je ubojito oružje.

Neskončno akumuliranje mnenjske ekonomije na Facebooku vzpostavlja fantazmo realnega delovanja. In spet: fantazmo ne razumem kot nekaj irealnega in imaginarnega, temveč kot povsem realno silo, kot nekaj, kar dejansko deluje. Toda pogosto deluje na način, da akumuliranje mnenj ne prekine diskurzivnega in oblastnega toka, proti kateremu se obrača, temveč proizvaja pozicijo čiste zunanjosti, ki se zapre v samonanašalno pozicijo in s strani drugih potrjen izjavljalni užitek; ne poseže pa po realni umestitvi znotraj diskurzivnega toka, ki ga kritizira. Ravno ta pozicija čiste zunanjosti - hoteča ali nehoteča - pa perpetuira nemoteno nadaljnje delovanje diskurzivnega in oblastnega sistema.

Pa vendar, da ne bi le ponavljal vprašanja o politični efektivnosti virtualnega medmrežnega delovanja, ga je potrebno postaviti v kontekst strukture domače kulturno-umetniške scene. To bi lahko v grobem razdelil na etablirani del, etablirani neodvisni del in na neetablirani zunanji del; s tem da etabliranost razumem kot določeno prepoznano pozicijo znotraj kulturnopolitičnega modela in s tem, da etablirani neodvisni del razumem kot najbolj vsebinsko vitalen, neetablirani zunanji del pa kot najbolj produktiven - v smislu odpiranja novih modelov izražanja in tvorjenja družbenih razmerij. Prav ta zunanji neetablirani del, ki je tudi najbolj kritičen v pravem pomenu te besede, se namreč, ko se izreka proti drugih delom, pogosto samonanašalno zapre v mnenjsko ekonomijo družabnih omrežij, vnemar pa pusti diskurzivne in druge mehanizme, s katerimi se proizvaja logika in struktura scene. Tudi nekatere kritike ob in o Turšičevi gladovni stavki, ki so šle onstran bedne in napadalne artikulacije in ki so posegle po določenih strukturnih problemih celotne scene ter ustroja kulturnopolitičnega modela, se, v kolikor so bile izrečene preko Facebooka ali zgolj poljavno, niso znale konstruktivno umestiti v "diskurzivno razpoko", ki jo je Turšič proizvedel s svojim stavkajočim telesom. Diskurzivna razpoka, ki pa se bo, če ne bo prišlo do njenega nadaljnjega raztezanja, kaj hitro zašila.

Ta razpoka pa ne bi smela delovati le znotraj kulturnopolitičnega upravljanja, temveč tudi in predvsem znotraj politično-oblastne logike nasploh. Zaradi nasprotovanja z vseh in vsakršnih koncev se je potrebno vprašati, kako to, da je sploh lahko prišlo do tega, da je kulturnoministrski stol zasedla oseba, ki za to mesto ni imela nikakršnih kompetenc in kako to, da Ministrstvo za kulturo lahko operira brez vsakršnega pojma o kulturi, umetnosti in medijih?

Ker je edini relevanten političnooblastni in posledično tudi političnouporen diskurz finančno-ekonomsko racionalistične logike ter boj za pridobivanje osnovnih sredstev delovanja. Tudi zato je lahko Julijana Bizjak Mlakar, pobudnica in ustanovna članica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva v enem izmed prvih intervjujev po ustoličenju na vprašanje o kompetentnosti vodenja kulturnega ministrstva povsem enostavno potegnila homologijo med zdravstvom in kulturo. Tako kot pri zdravstvu gre tudi pri kulturi za en in isti problem: denar. Kar sicer drži, toda finančno-ekonomski ustroj določenih dejavnosti ne more biti ločen od konceptov teh dejavnosti. Vse, kar ostane pri takšnem ločevanju in homologiji med različnimi družbenimi področji, je menedžerska logika, način upravljanja, katerega bistvo je idiotsko in nemogoče mesto neideološkega delovanja ter paradoksalno prazno maličenje strokovnega upravljanja. Ni pa treba posebej poudarjati, da sta prevladujoči vednosti takšne politične tehnologije pravo in ekonomija.

Natanko na takšni brezobrazni neideološki in tehnokratski perspektivi stoji vlada brezizraznega Mira Cerarja in njegove desne roke, ministra za finance, Dušana Mramorja. Vlada, ki svojo oblastno mesto gradi na nadideološkem preletavanju ideoloških sporov, ki je jih netila predvsem Janševa desnica. Hrbtna stran te in takšne menedžerske politične tehnologije pa se ne kaže le v njeni odsotnosti vzpostavitve konceptualnega premisleka o kulturi, umetnosti in medijih, temveč predvsem v njenem biopolitičnem upravljanju države. Ter posledični inerciji določenega levičarskega bazena, ki se lahko politično aktivira le v razmerju do janšistične desničarsko konzervativne ideološke pozicije. Zakon o dopolnitvi Zakona o obrambi, ki ga je ta teden potrdil Državni zbor in s katerim so pripadniki Slovenske vojske pridobili izjemna in civilnorepresivna pooblastila pri varovanju državne meje, je izraz natanko takšnega biopolitičnega upravljanja družbe in države, ki se ustvarja na zapuščenih migrantskih telesih - širjenje in uvajanje potencialnega izrednega stanja; z drugimi besedami, militarizacija družbe in države, rezervirana za desni pol.

Toda, da ne bi bilo pomote: ne gre za homologijo določenega upora telesa umetnika proti državi na eni strani in militarizacijo (migrantskih) teles na drugi strani, temveč za prepoznanje določene logike oblasti, ki zadeva telesa vseh.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness