Podpasno udrihanje DSP

Podpasno udrihanje DSP

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 7. 2016 - 13.00

V soboto, 2. julija, je bila podeljena letošnja Stritarjeva nagrada. Šla je v roke Aljaža Krivca ter bila pospremljena s sledečo perverzno, inverzno utemeljitvijo; besedilom, ki avtorjem omogoča, da jim ni treba upoštevati pravil kritike, čeprav jo naposled vseeno izvedejo:

 

Utemeljitev za Stritarjevo nagrado 2016

Komisija za izbor letošnjega Stritarjevega nagrajenca, devetnajstega po vrsti, nikakor ni imela lahkega dela. Zdi se, da smo prišli do točke, ko lahko rečemo, da je slovenska kritika v krizi; ta je nedvomno pogojena z dolgoletnim krčenjem medijskega prostora za poglobljeno (ne le) kritiško refleksijo, nič manj pa tudi z neustreznim vrednotenjem kritiškega dela – sploh ne zgolj finančnim, čeprav je pisanje kritik izrazito podplačano, pač pa tudi družbenim in ožje uredniškim. Težko bi si namreč drugače kot prav z odsotnostjo zavesti o pomenu kritike in z odsotnostjo ustrezne uredniške presoje, komu zaupati reflektiranje sodobne literarne ali širše umetniške produkcije, razlagali poplavo različnih 'kritiških' imen, med katerimi pa je, z izjemo že uveljavljenih, vedno manj prodornih, subtilnih, tehtnih mlajših bralcev, ki bi k pisanju kritike pristopili z ustrezno mero odgovornosti in posluha za to, kar zasleduje vsakokratno vrednoteno delo.

Kljub zaskrbljujoči analizi stanja pa komisija za Stritarjevo nagrado med mlajšimi kritiškimi imeni letos vendarle izpostavlja literarnokritiško delo Aljaža Krivca, ki ga je prepoznala kot nadarjenega in veščega pisca z vedno bolj suverenim in avtentičnim glasom. Krivčeve vrednostne sodbe so iskrene in mestoma drzne, a hkrati subtilne in argumentirane. Kritik se izogiba trendovski pavšalizaciji, psevdokritiškemu paberkovanju in podpasnemu udrihanju, s čimer ohranja skoraj pozabljeni imperativ kritiške etike. Predmet njegove kritike ni on sam, temveč literarno delo, ki ga obravnava skrbno in natančno. V petih letih aktivnega kritiškega pisanja pa beleži zavidljiv in raznolik opus, ki zajema tako revijalne, časopisne kot tudi spletne in radijske objave.

 

DSP kot podeljevalec Stritarjeve nagrade letos ni nagradilo dela mladega, obetavnega kritika; prej bi lahko rekli, da je Krivca kot grešnega kozla privezalo na 'pranger', preko katerega lahko 'podpasno udrihne' po polju 'mlade kritike', svojo, bojda trendovsko pavšalizacijo pa pri tem zavija v psevdohvalo opusa kolega Krivca, katerega delo je po njihovi oceni vredno izpostavitve zato, ker v njem ni zaslediti trendovske pavšalizacije, psevdokritiškega paberkovanja in/ali podpasnega udrihanja. V kakšnem kulturnem prostoru se lahko dogaja, da je sledeče imenovano 'pohvala in priznanje' delu kolega iz stroke? Ali ni res, da tovrstne oznake de facto govorijo, da njegovo delo ne premore nikakršne dejanske kvalitete; prej narobe? Tudi v primeru navidezno pozitivnih oznak gre pravzaprav za prazne označevalce, ki se v utemeljitvi znajdejo zgolj zato, da se le-ta ne razsuje popolnoma; od dejanske forme utemeljitve namreč ostaja zgolj de iure nagrajenec, ki se mu pripisuje delež tistega, kar mu je na načelni ravni treba pripisati, npr. nadarjenost, de facto pa imamo posameznika, ki je bil zlorabljen kot sredstvo nadaljnje manipulacije.

Delo Aljaža Krivca je bilo izrabljeno za pavšalno, brezvsebinsko, nereflektirano kritiko kritiškega polja, ki jo je DSP vsililo na mesto, ki temu še zdaleč ni primerno in ni namenjeno; na mesto, ki je rezervirano za priznanje oz. pozitivno izpostavitev. Čemu (sploh) nagrajenca postavljati v sramotilen položaj, v katerem je vzpostavljen kot branik starega reda, kot hegemonskim institucijam naklonjeni avtor? Skorajda kot 'režimski kritik'?

Ker se zdi na tem mestu, na mestu podeljevanja nagrade, to nujno, v kolikor naj se seže tja, kamor se je dejansko želelo seči; h generacijski zlorabi. K zlorabi 'mladih kritikov' oz. večinskega deleža generacije neke stroke. Pri tem smo 'mlade kritičarke' perverzno zamolčane. Ob tem se je nujno vprašati, na kakšni podlagi DSP s svojo žirijo ocenjuje, da je tovrstna paberkovalska, neprevidna kritika raznorodnih glasov, banalizacija heterogenega polja ter pripadajočih uredniških politik sprejemljiva in primerna? Mar ni tovrstno zvajanje dela polifonih kritiških diskurzov na enoznačne označevalce grobo utišanje te polifonije, te heterogenosti? Posebej bi rada izpostavila še, da DSP niti ne posega zgolj na polje literarne kritike in generacije mladih literarnih kritikov in kritičark, temveč govori širše; ne dvomijo le v uredništva redakcij za literaturo, temveč tudi v tista, ki so odgovorna za dodeljevanje kritiških glasov, ki reflektirajo ''širšo umetniško produkcijo''; to torej pomeni, da merijo tudi na gledališke, likovne, glasbene, morda celo družbene kritike oziroma kritičarke.

Nato pa še z druge strani: zakaj DSP obenem implicitno zanika, da bi bilo treba kakorkoli premišljati delo že uveljavljenih kritikov? Ali je torej 'uveljavljenost' kriterij oz. zagotovilo za nesporno kvalitetno delo? Prepričana sem, da je 'uveljavljenost' odvisna od številnih faktorjev in sama na sebi ni in v zdravi družbeni sredini, v zdravem kulturnem polju ne more biti kvalitativni označevalec oziroma je tovrstna kvalifikacija uveljavljenosti kot jamstva za kvaliteto v resnici zelo sporna in nevarna pozicija, ker pomeni, da se tistih, ki so na poziciji moči in potrjeni a priori, ne prevprašuje, kar pomeni, da se vzpostavljajo kot diktat, kot norma napram 'mladim' ali 'neuveljavljenim', njihova umestitev na hierarhično višjo pozicijo pa jim zagotavlja totalno imuniteto.

Naslednje, na kar bi rada opozorila je pozicija izrekanja; utemeljitev ne navaja imen, primerov ali argumentov, a vendar brezkompromisno odpravi večinski delež tistega, kar imenuje 'mlada kritika', in sicer se to dogaja na javnem mestu, ki pa temu še zdaleč ni namenjeno oz. je namenjeno natanko nasprotnim akcijam. DSP svojo pavšalno sodbo ponuja kot javno izjavo, s čimer jo na nekem nivoju vzpostavlja kot objektivno resnico, kot brezprizivno realnost našega kulturnega prostora. Navedeno, pa tudi zavestna izbira forme, ki zagotavlja enosmernost komunikacije, kaže na zavestno težnjo po zapiranju diskurzivnega polja.

Pri tem ni nepomembno, da se diskreditirana kritiška peresa ne morejo zagovarjati in ne morejo pojasniti svojih metodologij, pristopov, pozicij. Nemogoče pa je tudi zagovarjati 'mlade kritike' kot družbeno skupino, ker je sodba v svojem udrihaštvu tako pavšalna, da se lahko vsakdo, ki bi poskusil napraviti zagovor 'mladih kritiških imen', znajde na tankem ledu; nujno bi tudi sam moral izvajati pavšalen zagovor, ki bi se odvijal zgolj na ravni poenostavljenih sodb, s čimer bi dobili še eno deplasirano mnenje, ki bi se hotelo vzpostaviti kot resnica. Mogoče je sicer izraziti nestrinjanje z oceno trenutnega stanja in mogoče je podati drugačno analizo tega stanja; vendar pa je treba pri tem seči mnogo globlje in s tem mimo tistega, kar v resnici podaja utemeljitev, zlasti pa se lahko zelo hitro zapletemo v nedoumevanje resničnega problema, ki se skriva v načinu delovanja, ter v brezvsebinskosti te konkretne kritike, ne v 'Kritiki' sami na sebi.

DSP pa svoj položaj v kulturnem prostoru izkorišča še na en način: zlorablja ga, da bi prikazal, da si preprosto lahko privošči vzpostavljanje psevdoresnic na podlagi pavšalnih, neargumentiranih sodb, ne da bi pričakoval kakršnekoli konsekvence. S tem DSP nujno ravna neodgovorno; neodgovorno do lastne pozicije, neodgovorno do svojih kolegov in neodgovorno do javnosti.

Obenem DSP v utemeljitvi navaja 'kvalitativne označevalce prave kritike', ki gredo zlasti v smeri subtilnosti, previdnosti ter upoštevanja 'etičnega imperativa'. Preko tega DSP posredno zanika heterogenost kritiških metodologij in pristopov ter vzpostavlja eno in edino dopustno matrico 'prave kritike', ki pa je ne utemeljuje z literarno-teoretsko ali humanistično podkrepitvijo, temveč jo vzpostavlja na podlagi morale in etike; vzpostavlja jo torej v polju, ki je vnaprej zamejeno s skupkom pravil, ki jih je nezaslišano kršiti in ki se lahko ohranjajo zgolj skozi oblastno razmerje. V tem smislu se DSP preko te utemeljitve implicitno vzpostavlja kot 'oblast', ki ustoličuje in ohranja 'pravo kritiko'; s tem pa, dejansko, kritiko v resnici ukinja, ker tako razmerje ne dopušča kritičnosti oz. dopušča le 'režimsko' kritiko, ki je del oblastnega razmerja, ne pa njegova opozicija.

Ravno v pavšalizaciji te 'utemeljitve' se torej kaže, da DSP ne gre za refleksijo polja, temveč bolj za psevdokritiško paberkovanje. Da jim ne gre za kritično širjenje diskurzov, temveč bolj za podpasno udrihanje. In da DSP s tem še zdaleč ni del rešitve; je del problema.

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Čisto butasto pisanje. Se zdi, da je Anja Radaljac samo besna, ker sama ni dobila nagrade. A ni Aljaž Krivec njen partner? Bolno.

sej situacija zgleda sporna, sam po drugi strani pa bi tak tekst lohk tud kdorkol drug napisu, mene niti ne mot

Pa mal tut smešno, kako širimo diskurze, ko pišemo o svojih partnerjih.

Hvala za komentarje. Na tovrstno reakcijo sem, preden je bilo odločeno, da se objavi moj tekst, opozorila redakcijskega urednika. Po argumentih s te in ne strani je obveljal tale njegov, ki se je zdel, glede na to, da se nikomur drugemu ni zdelo vredno pisat o tem, še najustreznejši: "Drugač je meni povsem vseeno za površne očitke incestuoznosti, poznam situacijo, tudi vajino (ne da se izogniti literarnim čenčam :p), vsebina v tem primeru govori sama zase in osebne partikularije nimajo nobene zveze tukaj, ker ne gre za nobeno (nelegitimno) promocijo. /.../ Tako da kar se tega tiče, se zaradi mene ne ozirat na to. V bistvu mi je celo bolje, da poveš ti (ali Anja), ker si neposredno del tega in se prek tebe odpirajo širši problemi, katere si pravzaprav odpiral." Upam, da ni narobe, da se sklicujem na ta odgovor; navajam ga, ker dokazuje, da smo o tem govorili pred objavo, hkrati pa mislim, da na ravni argumentacije stoji. Opozorila bi še, da članek ne podaja kvalitativnih sodb niti Krivčevega dela, niti ne dela 'mladih kritikov'. Problematizira zgolj način govora, ki se vzpostavlja v utemeljitvi.

1) nekdo uporablja pravno terminologijo (de facto, de iure) in nima pojma o pravu.
2) Nekdo uporablja pojem praznega označevalca (čeprav uporabi sintagmo perverzno inverzno - povej mi kaj je to?????) .... Ljudje božji, uporabljate neko lakanovsko vednost. Če pa bi vas vprašal, kako Lacan razume simptome in jezik ali paranoidno psihozo, bi pa samo debelo gledali... Ne se spuščat v reči, o katerih nimate pojma.

Inverzno - obrnjena perspektiva ocene

Perverzno - ni v skladu z utemeljitvijo kot jih poznamo, torej ni po normi

De iure/facto pa je po mojem tu v neki publicistični rabinin ne pravni, kao na papirju vs. moralno.

pomojem

Čakaj malo ...nisem rekel, da ne razumem , kaj ti dve besedi pomenita.

Zanima me, kaj pomenita skupaj. Če je perverzno po tvoje "nenormalno", zakaj je potrebno to potrditi še z "obratno" (inverzno) ... to je zame prazno besedičenje.

Glej, moje mnenje.

Pa še Ronaldo pravkar napada ....

Drugače pa se strinjam z Anjo. DSP je nesramno paternalističen do kritikov.

In ne bi bil rad v vlogi lieterarnih kritikov. Preveč podcenjeno delo.

lep večer

DSP nima kaj podeljevat take paternistične nagrade - kdo jih sploh rabi, take nagrade? Literarnim kritičarkam in kritikom bi se sigurno boljš godilo in bi ble/bli cenjeni, če ne bi bilo (takih) nagrad.

HM: Se opravičujem, slovnični lapsus, vmes manjka vejica. (Bo popravljeno.)

AJDA: Se strinjava. (Potrebovali bi pa, definitivno, boljšo podprtost in podporo temu srhljivo deficitarnemu poklicu. Ki bi se smiselno morala ponujat iz drugih virov, ne DSP; sama v tem vidim neko navzkrižje interesov. Ampak s tem sem že zašla.)

No, vsekakor zanimiva zadevščina tale obrazložitev in vsa stvar v obče. Pri tem se v veliki meri strinjam z Anjo Radaljac, da izzveni obrazložitev v smislu "najmanjšega nujnega zla", ker pač nagrado enostavno zgleda "morajo" podeliti, saj si najbrž po tem, ko so ji lani odvzeli finančni del (letos pa so ga, kolikor vem, vrnili) ne morejo privoščiti ne podeljevanja. No, zanimivo je, kar sem izvedel iz komentarjev, da je avtorica teksta nagrajenčeva partnerica, tu pa nastopa v vlogi advokatke oz. zaščitnice, kar na vse skupaj meče čudno luč. Kot da Aljaž Krivec, katerega kritike z veseljem prebiram in si po mojem mnenju zasluži nagrado, nima toliko osebne integritete, da bi ob tovrstni obrazložitvi zavrnil nagrado ali se vsaj sam izjasnil o takšni obrazložitvi. Tako da se zdi, da je Aljaž Krivec "kolateralna" žrtev precej, blago rečeno, nenavadne in v smislu "podaljevanja nagrade najmanjšemu zlu" napisane obrazložitve, nato žrtev tega, da ga "brani" partnerica namesto, da bi se sam izjasnil, in slednjič žrtev, da v kolikor zdaj nagrado zavrne, ob tem, da je idejo to v obtok spustil nekdo drug, izpade, kot da se tega ni mogel domisliti sam.

En random vsebinski odziv: "prazni označevalec" ni primarno Lacanov koncept. Najdeš ga dosti pri prej pri Levi-Straussu (mana), od katerega je Lacan marsikaj vzel in prevzel. Najdeš ga tudi pri Deleuzu, ki ga ni prevzel od Lacana. Verjetno pa se ga da najti tudi v francoski lingvistiki nekje v 50ih. V bistvu je ta sintagma prišla v splošno rabo in njena definicija potemtakem ni nujno vezana na lakanovski kontekst, četudi bi bila to izvirna raba, pač pa dobi svoj leksikalen pomen (vpiše se v splošno vokabular) prav glede na to splošno rabo, Podobno velja za de facto in de iure.

NINO F. in vsi ostali, ki se vam zdi zvajanje s problema najbolj ustrezen odziv ... še zadnjič: o tem, kdo se naj odzove na to utemeljitev smo se pred objavo temeljito pogovarjali. Tako jaz, kot Krivec sva navijala za možnost, da o tem spregovori tretja, scela nevpletena oseba. Take osebe ni bilo. Moj odziv ni v nobenem segmentu zagovor mojega partnerja. Ne podajam nikakršnih kvalitativnih sodb zastran njegovega dela. Žrtev manipulacije bi bila v tem primereru katerakoli nagrajena oseba. Menim, da to besedilo v nobenem aspektu ne protežira Krivčevega dela, nasprotuje zgolj tovrstnemu načinu podeljevanja nagrade isamemu na sebi.

Na miniaturni 'sceni', kakršna je slovenska, moramo ljudje privzemat vloge, ki se med seboj lahko tudi izključujejo, če želimo preživet (smo npr. kritiki, avtorji, prevajalci, uredniki ... v enem) in ja, imamo tudi medosebne odnose; prijateljske, partnerske, družinske ... v kolikor bi želeli vsi delovat mimo teh odnosov, bi na tej sceni ne nastajalo prav dosti kritik, avtorskih besedil, prevodov etc. To je realnost naše scene. Vseeno se jaz nisem vsilila na mesto osebe, ki piše o tej stvari, niti nisem v tekstu kakorkoli protežirala svojega partnerja. To, da je Krivec moj partner je povsem arbitratno.

Mislim, da je vsebine, s katero bi se bilo treba ukvarjat in ki bi zahtevala še kak premislek absolutno dovolj, da se lahko te partikularnosti in pavšalne očitke pusti ob strani. 

@Nino F. - hvala za spremljanje mojega dela in lepo besedo :)

Prispevek je bil v redakciji večkrat problematiziran (sam na sebi in v kontekstu) in ni bilo videti interesa, da bi ga pisal "kdo tretji". Sam ga nisem želel, ker bi bil dejansko samo ponovitev ali podaljšek mojega (kar dolgega) govora ob prevzemu nagrade, v katerem sem opozoril na prav to problematiko. Zdi se mi, da je v pričujočem tekstu vseeno v ospredju kako se je izkoristilo utemeljitev, s tem pa nujno tudi delo nagrajenca in dejstvo, da sem/je dobil nagrado in ne denimo mene kot osebo, ki je tudi kritik itd.

Veliko sem razmišljal o odzivu. Nagrado sem tako rekoč sprejel že nekaj dni pred tem ... še preden sem poznal utemeljitev. Nato sem situacijo izkoristil za intervjuje v katerih sem se dotaknil te problematike in naposled za omenjeni govor. Finančni del nagrade sem sprejel, ker jo vidim kot korektiv bivanjskega problema kritičark in kritikov (in si zavrnitve zaradi prav tega problema niti ne bi mogel privoščiti). Poleg tega nimam v teoriji nič proti nagradam, društvom ...

V vsakem primeru bi se mi zdelo na mestu, da se spiše kak članek na temo (ne-)zavračanj nagrad, saj menim, da lahko obstaja več legitimnih odzivov glede na različne situacije.

a ni tole besedilo že kar nekaj dni prej krožilo po virtualijah (FB), preden je bilo objavljeno tule? 

Ahhahah

Ne. Objavljeno besedilo je bilo napisano na novo, kakor mi je znano. Razlike so velike, zame (kot urednika) precej pomembne, o tem se lahko prepriča vsak, ki oba teksta vsaj površno prebere. Podobnosti zagotovo so, argumenti so pač argumenti, čudno bi bilo, če bi bili drugačni. Sicer pa mene tudi ne moti, če bi pred tem bila ista verzija na FB. RŠ je pač nekaj drugega kot FB, javni diskurz pa to...

Ne, ne gre za isto besedlo. 

hvala za odgovor, sem zasledil besedilo na isto temo s strani Anje že tam ... fb memory je pač fb memory ...

pomembno je, da se komurkoli zdi pomembno napisati mnenje tudi o (zelo nepomembnih in nepotrebnih) početjih dsp in sorodnih patriarhalno zaobljenih "institucij", ki pač zelo očitno ne priznavajo obstoja nekih nenavadnih bitij, torej pisateljic.

Zanimivo, da Anja Radaljac pravi da je poklic kritika deficitaren, ko pa na drugi strani Aljaž Krivec trdi, da je nagrado moral sprejeti tudi zaradi finančnih razlogov (kar je razumljivo).

Kako je lahko poklic hkrati deficitaren ter ne omogoča dovolj dohodkov za preživetje? Če bi kritikov res manjkalo oz. bi bili tako zaželjeni, bi bila tudi finančna nagrada temu primerna, mar ne?

Če rabimo 10 zdravnikov, na voljo imamo pa enega, si bo ta najbrž lahko sam določal za kakšno plačo bo delal. Osnove ekonomije - ponudba in povpraševanje.

Lol, pejte še do MODICA ZMAGOTA mal povprašat kakšne vulgarnosti in kakšni jail baiti ga rajcajo. Na drugi strani pa take dinozavre tepejo mladi povzpetneži. ki bi te DINOZAVRE utopili v kozarcu mleka, če bi šlo, samo za to, da pridejo na pozicije in si pridobijo nekaj javno mnenjskega kapitala. Torej, ni razlike v samem bistvu - samo za moč, vpliv. status in v končni fazi tisti peček denarja da se lahko igramo, gre. Tudi JERNEJ KALUŽA gre lahko do svojega mentorja DEANa KOMELJA in ga vpraša čemu njegova ljubica zaseda mesto mladega raziskovalca, kot on, in ga povpraša po njenih kompetencah, pa tega ne bo naredil. Vsi smo kompromirtirani tako da si vašo intelektualno iskrenost in pobriganje lahko zataknete direktno v dno anusa. Zaradi tega nam tudi dejansko druge pomoči kot totalne prekarizacije sploh ni. Treba je ravno prekizirat vse razne PENE in doživljenske pozicije ne pa da se javno jebete in drkate za te pozicije. Edino takrat bodo mel pošteni in ljudje z integritete sploh moznost da nastopijo na teh ali drugih pozicijah z rednimi oblikami zaposljivosti. Do takrat se bo pa na njih prišlo z DISKREDITACIJO IN POPULIZMOM!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness