V soboto, 2. julija, je bila podeljena letošnja Stritarjeva nagrada. Šla je v roke Aljaža Krivca ter bila pospremljena s sledečo perverzno, inverzno utemeljitvijo; besedilom, ki avtorjem omogoča, da jim ni treba upoštevati pravil kritike, čeprav jo naposled vseeno izvedejo:

Utemeljitev za Stritarjevo nagrado 2016

Komisija za izbor letošnjega Stritarjevega nagrajenca, devetnajstega po vrsti, nikakor ni imela lahkega dela. Zdi se, da smo prišli do točke, ko lahko rečemo, da je slovenska kritika v krizi; ta je nedvomno pogojena z dolgoletnim krčenjem medijskega prostora za poglobljeno (ne le) kritiško refleksijo, nič manj pa tudi z neustreznim vrednotenjem kritiškega dela – sploh ne zgolj finančnim, čeprav je pisanje kritik izrazito podplačano, pač pa tudi družbenim in ožje uredniškim. Težko bi si namreč drugače kot prav z odsotnostjo zavesti o pomenu kritike in z odsotnostjo ustrezne uredniške presoje, komu zaupati reflektiranje sodobne literarne ali širše umetniške produkcije, razlagali poplavo različnih 'kritiških' imen, med katerimi pa je, z izjemo že uveljavljenih, vedno manj prodornih, subtilnih, tehtnih mlajših bralcev, ki bi k pisanju kritike pristopili z ustrezno mero odgovornosti in posluha za to, kar zasleduje vsakokratno vrednoteno delo.

Kljub zaskrbljujoči analizi stanja pa komisija za Stritarjevo nagrado med mlajšimi kritiškimi imeni letos vendarle izpostavlja literarnokritiško delo Aljaža Krivca, ki ga je prepoznala kot nadarjenega in veščega pisca z vedno bolj suverenim in avtentičnim glasom. Krivčeve vrednostne sodbe so iskrene in mestoma drzne, a hkrati subtilne in argumentirane. Kritik se izogiba trendovski pavšalizaciji, psevdokritiškemu paberkovanju in podpasnemu udrihanju, s čimer ohranja skoraj pozabljeni imperativ kritiške etike. Predmet njegove kritike ni on sam, temveč literarno delo, ki ga obravnava skrbno in natančno. V petih letih aktivnega kritiškega pisanja pa beleži zavidljiv in raznolik opus, ki zajema tako revijalne, časopisne kot tudi spletne in radijske objave.

DSP kot podeljevalec Stritarjeve nagrade letos ni nagradilo dela mladega, obetavnega kritika; prej bi lahko rekli, da je Krivca kot grešnega kozla privezalo na 'pranger', preko katerega lahko 'podpasno udrihne' po polju 'mlade kritike', svojo, bojda trendovsko pavšalizacijo pa pri tem zavija v psevdohvalo opusa kolega Krivca, katerega delo je po njihovi oceni vredno izpostavitve zato, ker v njem ni zaslediti trendovske pavšalizacije, psevdokritiškega paberkovanja in/ali podpasnega udrihanja. V kakšnem kulturnem prostoru se lahko dogaja, da je sledeče imenovano 'pohvala in priznanje' delu kolega iz stroke? Ali ni res, da tovrstne oznake de facto govorijo, da njegovo delo ne premore nikakršne dejanske kvalitete; prej narobe? Tudi v primeru navidezno pozitivnih oznak gre pravzaprav za prazne označevalce, ki se v utemeljitvi znajdejo zgolj zato, da se le-ta ne razsuje popolnoma; od dejanske forme utemeljitve namreč ostaja zgolj de iure nagrajenec, ki se mu pripisuje delež tistega, kar mu je na načelni ravni treba pripisati, npr. nadarjenost, de facto pa imamo posameznika, ki je bil zlorabljen kot sredstvo nadaljnje manipulacije.

Delo Aljaža Krivca je bilo izrabljeno za pavšalno, brezvsebinsko, nereflektirano kritiko kritiškega polja, ki jo je DSP vsililo na mesto, ki temu še zdaleč ni primerno in ni namenjeno; na mesto, ki je rezervirano za priznanje oz. pozitivno izpostavitev. Čemu (sploh) nagrajenca postavljati v sramotilen položaj, v katerem je vzpostavljen kot branik starega reda, kot hegemonskim institucijam naklonjeni avtor? Skorajda kot 'režimski kritik'?

Ker se zdi na tem mestu, na mestu podeljevanja nagrade, to nujno, v kolikor naj se seže tja, kamor se je dejansko želelo seči; h generacijski zlorabi. K zlorabi 'mladih kritikov' oz. večinskega deleža generacije neke stroke. Pri tem smo 'mlade kritičarke' perverzno zamolčane. Ob tem se je nujno vprašati, na kakšni podlagi DSP s svojo žirijo ocenjuje, da je tovrstna paberkovalska, neprevidna kritika raznorodnih glasov, banalizacija heterogenega polja ter pripadajočih uredniških politik sprejemljiva in primerna? Mar ni tovrstno zvajanje dela polifonih kritiških diskurzov na enoznačne označevalce grobo utišanje te polifonije, te heterogenosti? Posebej bi rada izpostavila še, da DSP niti ne posega zgolj na polje literarne kritike in generacije mladih literarnih kritikov in kritičark, temveč govori širše; ne dvomijo le v uredništva redakcij za literaturo, temveč tudi v tista, ki so odgovorna za dodeljevanje kritiških glasov, ki reflektirajo ''širšo umetniško produkcijo''; to torej pomeni, da merijo tudi na gledališke, likovne, glasbene, morda celo družbene kritike oziroma kritičarke.

Nato pa še z druge strani: zakaj DSP obenem implicitno zanika, da bi bilo treba kakorkoli premišljati delo že uveljavljenih kritikov? Ali je torej 'uveljavljenost' kriterij oz. zagotovilo za nesporno kvalitetno delo? Prepričana sem, da je 'uveljavljenost' odvisna od številnih faktorjev in sama na sebi ni in v zdravi družbeni sredini, v zdravem kulturnem polju ne more biti kvalitativni označevalec oziroma je tovrstna kvalifikacija uveljavljenosti kot jamstva za kvaliteto v resnici zelo sporna in nevarna pozicija, ker pomeni, da se tistih, ki so na poziciji moči in potrjeni a priori, ne prevprašuje, kar pomeni, da se vzpostavljajo kot diktat, kot norma napram 'mladim' ali 'neuveljavljenim', njihova umestitev na hierarhično višjo pozicijo pa jim zagotavlja totalno imuniteto.

Naslednje, na kar bi rada opozorila je pozicija izrekanja; utemeljitev ne navaja imen, primerov ali argumentov, a vendar brezkompromisno odpravi večinski delež tistega, kar imenuje 'mlada kritika', in sicer se to dogaja na javnem mestu, ki pa temu še zdaleč ni namenjeno oz. je namenjeno natanko nasprotnim akcijam. DSP svojo pavšalno sodbo ponuja kot javno izjavo, s čimer jo na nekem nivoju vzpostavlja kot objektivno resnico, kot brezprizivno realnost našega kulturnega prostora. Navedeno, pa tudi zavestna izbira forme, ki zagotavlja enosmernost komunikacije, kaže na zavestno težnjo po zapiranju diskurzivnega polja.

Pri tem ni nepomembno, da se diskreditirana kritiška peresa ne morejo zagovarjati in ne morejo pojasniti svojih metodologij, pristopov, pozicij. Nemogoče pa je tudi zagovarjati 'mlade kritike' kot družbeno skupino, ker je sodba v svojem udrihaštvu tako pavšalna, da se lahko vsakdo, ki bi poskusil napraviti zagovor 'mladih kritiških imen', znajde na tankem ledu; nujno bi tudi sam moral izvajati pavšalen zagovor, ki bi se odvijal zgolj na ravni poenostavljenih sodb, s čimer bi dobili še eno deplasirano mnenje, ki bi se hotelo vzpostaviti kot resnica. Mogoče je sicer izraziti nestrinjanje z oceno trenutnega stanja in mogoče je podati drugačno analizo tega stanja; vendar pa je treba pri tem seči mnogo globlje in s tem mimo tistega, kar v resnici podaja utemeljitev, zlasti pa se lahko zelo hitro zapletemo v nedoumevanje resničnega problema, ki se skriva v načinu delovanja, ter v brezvsebinskosti te konkretne kritike, ne v 'Kritiki' sami na sebi.

DSP pa svoj položaj v kulturnem prostoru izkorišča še na en način: zlorablja ga, da bi prikazal, da si preprosto lahko privošči vzpostavljanje psevdoresnic na podlagi pavšalnih, neargumentiranih sodb, ne da bi pričakoval kakršnekoli konsekvence. S tem DSP nujno ravna neodgovorno; neodgovorno do lastne pozicije, neodgovorno do svojih kolegov in neodgovorno do javnosti.

Obenem DSP v utemeljitvi navaja 'kvalitativne označevalce prave kritike', ki gredo zlasti v smeri subtilnosti, previdnosti ter upoštevanja 'etičnega imperativa'. Preko tega DSP posredno zanika heterogenost kritiških metodologij in pristopov ter vzpostavlja eno in edino dopustno matrico 'prave kritike', ki pa je ne utemeljuje z literarno-teoretsko ali humanistično podkrepitvijo, temveč jo vzpostavlja na podlagi morale in etike; vzpostavlja jo torej v polju, ki je vnaprej zamejeno s skupkom pravil, ki jih je nezaslišano kršiti in ki se lahko ohranjajo zgolj skozi oblastno razmerje. V tem smislu se DSP preko te utemeljitve implicitno vzpostavlja kot 'oblast', ki ustoličuje in ohranja 'pravo kritiko'; s tem pa, dejansko, kritiko v resnici ukinja, ker tako razmerje ne dopušča kritičnosti oz. dopušča le 'režimsko' kritiko, ki je del oblastnega razmerja, ne pa njegova opozicija.

Ravno v pavšalizaciji te 'utemeljitve' se torej kaže, da DSP ne gre za refleksijo polja, temveč bolj za psevdokritiško paberkovanje. Da jim ne gre za kritično širjenje diskurzov, temveč bolj za podpasno udrihanje. In da DSP s tem še zdaleč ni del rešitve; je del problema.