Mentalno stanje kulturnega polja za Radio Študent komentira nekdanji sodelavec Muanis Sinanović:

Proti kulturi

Nismo še preboleli enopartijske ureditve. V nekaterih potezah smo še celo monarhični. Zagotovo nismo navajeni parlamentarne demokracije. To pa je razlog, zakaj si del volilnega telesa z delom političnega razreda vred zamišlja, da je oblast legitimna le, ko je v njegovih rokah. Demokracija pomeni našo vladavino. Vsa prepričanja in vse stranke so enakopravne, toda nekatere so enakopravnejše od drugih. Dediščino enopartijske ureditve je videti v preprosti formuli, ki je temelj ozadnjega verovanja: če ne vladamo mi, bodo vladali fašisti. Če ne partizani, potem domobranci. Dediščina monarhije pa je v tem: mi smo provincialno polplemstvo, nosilci kulture, ostali pa so nedoletni kmetje, barbari. Posledica tega sta dve ključni anomaliji. Prva je, da lahko tapravi na oblasti delajo kar koli. Kajti bolje je, da kar koli počnejo tapravi kot napačni. Druga je, da napačni postajajo vedno bolj jezni in obupani, s tem pa vedno bolj strupeni in dejansko napačni. Če pa so res napačni, potem nam pač ne preostane drugega, kot da se zmeraj držimo tapravih in modro molčimo.

Kultura. Kakšen nenavaden pomen nosi ta beseda v naši govorici. Je sopomenka za umetnost, a ravno zato, ker je sopomenka za umetnost, je tudi sopomenka za sklop simbolnih institucij; običajev, obredov, odnosov … Če v večini govoric kultura označuje nekaj, kar je lastno najširšim množicam, je v naši politični govorici kultura last maloštevilnega sloja umetnikov in delavcev v umetniških institucijah. Ostali so onkraj kulture, v nekem primordialnem, idiotskem stanju. Mi smo odrasli, ostali so otroci.

Tudi tu prepoznavamo nasledstvo preddemokratičnih ureditev. Kot v narodnoosvobodilnem boju je tudi tukaj umetnost podrejena politiki – zato tudi je kultura. Umetnost je obenem meščansko državotvorna, opredeljuje nas v odnosu do drugih narodov – zato tudi je kultura. Kot taka je režimska. Kulturniki, ki vpijejo proti oblasti, so po svoji režimski dolžnosti vselej radikalni, vselej antikatoliški, vselej antimalomeščanski. Ravno zato, ker so vse te lastnosti v službi režima, je radikalnost vedno že konvencija, antikatolicizem vedno moraliziranje, antimalomeščanstvo pa meščanstvo. Umetnost se ni osvobodila kulture. Ne sooča sprtih, ni področje avtonomne spoznave, vedno prepričuje že prepričane in se boji drznosti.

Kultura je oddelek. Je biro s svojo birokracijo, svojim notranjim življenjem, ločenim od javnosti. Kot taka je v veliki meri samonanašalna. Umetnost zanima predvsem umetnike in ožji sloj progresivnih ljudi. Predstave, ki tematizirajo preganjanje migrantov, igrajo pred drugimi umetniki in progresivci, ne v podeželskih kulturnih domovih. Ko se na odru ljudje čisto vsakič slečejo, se ne slečejo pred konservativnimi mamkami, temveč pred ljudmi, ki so že zdavnaj vse slekli in jim je slečenost sveta nova oblečenost. To, da se znajdeš na Nova24TV, pač ni konfrontacija. Gotovo je lahko neugodno, predvsem pa je nekaj dragocenih točk pri nabiranju simbolnega kapitala.

Iz tega se razume, da dejstvo, da umetnost – kakor jo ožje skupine umetnikov predstavljajo v javnosti - množic ne zanima, ni zgolj posledica njihovega barbarstva, temveč tudi tega, da umetniki kot kulturniki pogosto aktivno delajo na tem, da jih ne bi zanimala. Kultura je zbirokratizirana institucija, ki ima dva poglavitna namena: prvič, služenje neki ideji politike, in drugič, samoohranitev. Ne gre za tveganje, skok v eksistencialno brezno, za delanje s krvjo. Zadeva je precej duhamorna. Samonanašalnost pripelje do izgube stika z resničnostjo. Tako je lahko skok v roke profesionalne in k dialogu naravnane policije izenačen z izvenpravno eksekucijo Afroameričana. Tako je vsaka kritika, ki izstopi iz zapovedane paradigme, nacizem, ki preganja degenerirano umetnost. Rešitev za vse probleme sta slačenje in branje pravic. Vse to so odrazi infantilnosti v kar najnatančnejšem smislu. Tako se obnašajo otroci, preden usvojijo simbolni red, preden spoznajo pravila igre. Da pa bi kršili pravila igre, jih moramo najprej poznati.

Seveda tako ni z vso umetnostjo. A kaj, ko skupini kulturnikov vedno uspe prepričati ostale, da so na istem. Da gre za skupni boj. Čeprav ne gre. Razredne razlike, precej povezane z lastnostmi same umetniške produkcije, prečijo tudi kulturniški sloj. In tisti, ki kažejo na zunanjega sovražnika, potrebujejo cel kup podplačanih koristnežev, da se derejo vedno iste fraze o pomenu kulture. Tudi kultura je izrazito centralizirana. A to še ni ključno. Umetnost je ontološko področje neudobja. Je mesto, kamor stopimo iz cone udobja. Je področje, kjer nas nagovori Zunanje. Zvesti umetnost na birokratsko tečnarjenje in reproduciranje parol pomeni izstopiti iz umetnosti.

Edina rešitev za umetnost je torej dekulturalizacija. Da bi umetnost postala politična, se mora depolitizirati. Reševati umetnost pomeni vzeti v zakup, da boš morda moral na Zavod za zaposlovanje. Solidarnost z delavskim razredom se izkazuje tako, da nase vzamemo tveganja delavskega razreda. In boriti se za ohranitev financiranja pomeni boriti se za ohranitev možnosti tveganja. Vse ostalo je kultura.