Stališče in 10 zahtev skupine Rezistenca ob nedavno razkritih in številnih zamolčanih primerih spolnega nadlegovanja, zlorab in nasilja.

_______________________________

Ko smo pred dvema letoma praznovali 100. obletnico Univerze v Ljubljani, smo obeležili tudi 100. obletnico molka o spolnem nasilju in nadlegovanju v našem akademskem prostoru.

O spolnem nasilju ne smemo več molčati. Zanikanje spolnega nasilja, pretvarjanje, da spolno nasilje ne obstaja, ter poniževanje in degradacija oseb, ki se opogumijo in delijo svojo izkušnjo, se morajo končati. Za vsakim pričevanjem o spolnem nasilju so seveda človeški obraz, ime in priimek. Za opolnomočenje žrtev pa je pomembneje, da njihovo izkušnjo kolektiviziramo in jim sporočimo, da niso same. Z izpostavljanjem imen dajemo javni prostor storilcem, ki imajo pozicijo moči. Odpreti pa moramo prostor, ki bo opolnomočil predvsem študentke in študente, ki so bili med univerzitetnim izobraževanjem soočeni s spolnim nasiljem in nadlegovanjem s strani pedagoških delavcev in delavk.

Spolno nasilje in nadlegovanje sta sicer prisotni v vseh družbenih sferah. Nenaslovljenost se kaže že v kazenskem zakoniku ‒ še vedno ni uveljavljen model »samo ja pomeni ja«; posilstvo pa za zdaj še ni posilstvo, če se žrtev ne more aktivno braniti. Zločina ni brez zakona. V univerzitetnem okolju se nenaslovljenost kaže kot odsotnost jasnih pravilnikov, sankcij ter podpornih struktur. Nevladne organizacije ugotavljajo, da žrtve od prijave odvrača prav neustrezen in pomanjkljiv sistem pravne zaščite. Prave razsežnosti problema še niti niso vidne, ker jih očitno ne želimo videti.

V raziskovalni skupini Rezistenca smo se zato odločile raziskati spolno nasilje v slovenskem visokošolskem prostoru. Sestavile smo anketo, s katero želimo raziskati razširjenost spolnega nasilja s strani pedagoškega kadra na slovenskih javnih in zasebnih fakultetah, akademijah, raziskovalnih inštitutih in v višjih šolah. Naša raziskava se osredotoča na neenako razmerje moči med študentkami in študenti ter pedagoškimi delavci in delavkami v javnih in zasebnih visokošolskih in raziskovalnih institucijah. Zanima nas, kje in na kakšen način se spolno nasilje in nadlegovanje dogajata, da bi ju lahko v prihodnosti hitreje prepoznali, nanju reagirali in ju preprečili.

Po naših trenutnih ugotovitvah je bilo več kot 10 odstotkov trenutnih ali bivših študentov oziroma študentk, ki so izpolnili anketo, deležnih spolnega nadlegovanja oziroma nasilja s strani pedagoškega kadra v visokošolskih zavodih oziroma raziskovalnih institucijah. Osebe z izkušnjo spolnega nasilja so o tem največkrat povedale osebi, s katero so v prijateljskem odnosu. Najpogostejši odziv žrtev je ignoriranje nadlegovalca in izogibanje. Samo en odstotek študentov in študentk se obrne na odgovorne osebe na fakulteti ali se odloči prijaviti nasilje organom pregona. Ob tem so študentke in študenti z izkušnjo nadlegovanja poročali, da jih 67 % občuti tesnobo, 46 % jih doživlja občutke obupanosti, 50 % se jih boji, manjvredno se počuti 52 % odstotkov žrtev, 35 % se jih počuti krive.

Ugotovile smo, da na slovenskih javnih in zasebnih univerzah ni vzpostavljenega sistema, ki bi pomagal žrtvam. Študentke in študenti ob izkušnji spolnega nasilja in nadlegovanja ne vedo, kam naj se obrnejo po pomoč in podporo z zaupno osebo. Obenem pa se srečujejo s stiskami, ki pogosto ostanejo neubesedene ali neopažene še dolgo po študijskem procesu.

Spolno nasilje na javnih in zasebnih univerzah se odvija že dlje časa. Naša raziskovalna skupina ga naslavlja zato, ker ga drugi niso. V tem boju bomo vztrajale, dokler ne dosežemo sprememb.

V Rezistenci zato zahtevamo naslednje.

1. Izobraževanje brucev in bruck o njihovih pravicah v okviru tutorskega programa oziroma s pomočjo študentskih predstavniških organov.

2. Izobraževanje kadra članice, ki bo senzibiliziran za pogovor z žrtvami ter na voljo za pomoč študentom in študentkam pri prijavi nadlegovanja.

3. Izobraževanje vsega pedagoškega in nepedagoškega kadra o spolnem nadlegovanju, dodatna izobraževanja za senzibilizacijo po spolu za vse, predvsem pa za tiste, ki bodo nastopili vodstveno funkcijo.

4. Vpeljava jasnih pravilnikov, ki bi za storilce in storilke predvidevali sorazmerne sankcije. Usklajenost postopkov glede na pravilnike. Pravilniki morajo biti javno objavljeni in dostopni.

5. Omogočanje zagovorniškega predstavništva v primerih spolnega nadlegovanja na univerzi.

6. Možnost brezplačnega komisijskega opravljanja izpitov namesto rednega izpitnega roka med samim procesom prijave suma trpinčenja oz. spolnega nadlegovanja, če ima študent ali študentka pri tem profesorju ali profesorici še neopravljene študijske obveznosti. Možnost izbire drugega predmeta pri drugem izvajalcu ali izvajalki oziroma kak drug mehanizem zaščite, da žrtev v času postopka prijave ne doživlja še dodatnega pritiska.

7. Prepoved prijaviteljem prekrškov, da bi podpisovali dogovore o nerazkrivanju informacij, ki bi jih zavezoval k molku tudi po izteku postopkov.

8. V komisiji, ki se sestavi za preučevanje primerov spolnega nadlegovanja, mora biti tudi neodvisni predstavnik oziroma predstavnica, ki je senzibiliziran in usposobljen za pogovor z osebami, ki so imele izkušnjo spolnega nadlegovanja.

9. Spremembe na zakonski ravni, ki bi definirale relacijo med študenti oziroma študentkami in profesorji ali profesoricami. Tako ravnanje ne bi bilo odvisno od angažiranosti vsakokratnega vodstva fakultet in univerz, v kolikšni meri se bo držalo trenutno interpretativno zelo nejasnih pravilnikov oziroma kako se bo ukrepalo.

10. Samo JA pomeni JA. Stanje v univerzitetnem prostoru je zgolj odraz stanja v družbi, zato je nujna sprememba zakonodaje v smeri »samo JA pomeni JA«.

Zahvaljujemo se vsem pogumnim ženskam, ki ste povzdignile svoj glas in naslovile sistemski problem. Študij ne more biti kakovosten, če se v prostorih javnih in zasebnih univerz izvajata spolno nasilje in nadlegovanje. Javna univerza mora predstavljati varen prostor, ki študentkam in študentom omogoča rast in razvoj, ne pa da jim vzbuja občutke tesnobe, obupanosti in manjvrednosti. Čestitamo vsem pogumnim ženskam, ki so podale prijave. Hvala vam.

Če študentkam in študentom ne bomo pomagale in pomagali odpreti prostora, kjer lahko spregovorijo o spolnem nasilju, v trenutku, ko se svoboščine v drugih državah Evrope omejujejo, lahko molčimo še naslednjih sto let.