Škof George Berkley bi bil ponosen na Louisa Borgesa, ker je ta v kratki zgodbi z naslovom Esse est percipi odčaral celotno igro nogometa. V miniaturni zgodbi, skoraj gavčevskem haikuju, je igro nogometa razkril kot medijsko fabrikacijo. Nogomet je eden najljubših otrok televizije, ultimativni spektakel, filmski set z dvaindvajsetimi igralci odvečnih teles, ki obstajajo zgolj znotraj elektromagnetnih valov. Komentator, veliki narator, Ivo Milovanovič, je tisti magus, ki k življenju priklicuje izginjajočo korporalno-senzorično igro. Nogomet torej hkrati je in ni tukaj in zdaj. Je nihajoča vrednost na trgu jezikovnih storitev. Crvena zvezda bo realnost, dokler bo zadosti ljudi zaklinjalo njen obstoj. Dule Savić, Dule Savić! Je nogomet torej vsakodnevna ne-resničnost ali bolj izginjajoča, kotaleča se sociologija? Dokler se vrti žoga, se vrti svet? O tem ni nobenega dvoma, bi odgovoril magus Ivo.

A če je brat malo manj postmodernist. In če prikliče Clliforda Geertza. Geertz, javi se! In ne vzame Gatusovega vzhičenega popevanja italijanske himne kot sonični dokaz, da nogomet generira zgolj nacionalne idiome. Simbolične interakcije okoli nogometa preprosto telesnost nogometašev na igrišču transcendirajo v socialno dramo. Če je stadion zgolj eden od javnih prostorov, zakaj je sila simbolnega prav tu tako politično prekucniška? V filmu Offside Jafarja Panahija pripadnik narodne garde priprtim puncam odgovori, da ženske nogometnim tekmam ne smejo prisostvovati zaradi moškega preklinjanja. Funkcionalisti bi ta ambivalenten odnos med nogometom in normami zlahka vpregli v simplistično naracijo: nogomet krepi socialne relacije, tiste religijsko sankcionirane. Stadion kot javni prostor postaja svetišče. Funkcija nogometa je hkrati v ohranjanju tradicije z izključitvijo žensk in v njihovi neustavljivi želji izenačiti se v gledalce nogometnih tekem. A pustimo iransko funkcionalistično sociologijo in zarežimo v sredico problema. Udarimo s prve, kot bi rekel Ivo.

Raziskovalci so pridno vzorčili klice na številko policije v času svetovnih prvenstev v letih 2002, 2006, 2010 in 2014. Ugotovitve kažejo, da se v času igranja angleške nogometne reprezentance število prijav družinskega nasilja dvigne tudi za 20 odstotkov. Korelacija med porazi Anglije in tepežem žensk je boleče trdna, družinsko nasilje se poveča kar za 38 odstotkov. Ob tem in potem le citat M. K. o piscu Dlake: “Zdaj imaš priložnost, da kot zloglasni šovinist opozoriš na resen obfuzbalski problem.” Opozorjeno.

Zakaj, o zakaj je nogomet socialni teater, ki mobilizira večje število ljudi kot katerakoli druga človeška dejavnost? Noam Chomsky je začutil ta reformistični potencial nogometa in v športnem navdušencu prepoznal visoko informiran, statistično podkovan sociološki fenomen. Če bi povprečen Američan toliko vedel o politiki, bi politični sistem najbrž bolje deloval. Groteskni poskus iz govora o nogometu narediti diskurzivno racionalnost so studijske analize pred, med, in po skoraj že vsaki nogometni tekmi. Tisti, ki prvi doseže gol, je bližje zmagi.

Nogometni klubi so mini državice. Obeležja državne suverenosti si sledijo kot v sociološki študiji: zastave, himne, navijaške pesmi, polne mitov in majhnih klubotvornih izmišljij, spretno izumljene tradicije in vojska navijačev, pripravljena braniti klub s svojimi telesi. Navijači angleškega kluba Tottenham si pravijo “židovska vojska” in “super Židi”. Simbolika ni povezana s semitsko identiteto kluba, je posledica apropriacije žaljivk, ki jih proti njim usmerjajo navijači nasprotnih klubov. Desetletja nazaj so židovski priseljenci navijali za Tottenham. Navijači so privzeli etiketo "židovstvo" in jo vgradili v suverenost svojega kluba. Eric Hobsbawm bi bil ponosen. Kdor ne skače, ta ni Žid!

Za koga ti navijaš? Izbira kluba ni vezana zgolj na krvavo domačo grudo, ampak je vse bolj stvar osebnih preferenc in stilov. Priljubljeni klubi so fetiši v globalnih korporativnih medijskih mašinerijah. Geografsko razpršeni navijači Liverpoola na internetnih forumih tvorijo andersenovsko namišljeno skupnost. Izkušnja nogometa torej ni zgolj v vsakokratnem ritualiziranem javnem prostoru, ki gledalca-navijača interpelira v ... praznoglavega nacionalista?, nereflektiranega podpornika ideoloških vrednot kapitalizma?, v lastnemu razredu odtujenega identitetnega partikularneža? Vohate Marxa ali vsaj Adorna? Vohate ključni zasuk od masovnega igranja nogometa k njegovemu masovnemu medijsko posredovanemu spremljanju? Kakšna je revolucionarna rešitev za komercializacijo nogometa? FC United, klub alternativne, samupravne forme. Klub v lasti s tajkunizacijo Manchester Uniteda nezadovoljnih navijačev. A blagovna znamka slavne nogometne zgodovine je jača od delavskih sanj. Po poslušanju Dlake si oglejte prizor iz filma Looking for Eric Kena Loacha, prizor v pubu o svinjsko dragih parkirninah, ki fane odvračajo od obiskovanja tekem.

Nadaljujmo naivno, izpovedno, oprahovsko. Moje prelomno fanovsko leto je 1994. Izbor: nizozemski klub Ajax. Razlogi: nerazumljivo privlačni rdeče-beli dresi in virtuozni igralci surinamskega porekla: Davids, Seedorf, Kluivert. Ok, ti razlogi zvenijo malo rasistično. Izbira kluba potegne za sabo čaščenje njegove zgodovinske dediščine. Ta bi bila akademiku nekoherentna, fragmentirana in pogosto klišejska, a je podobno kot “velika” zgodovina sestavljena iz čustveno nabitih momentov zmagoslavja in še pogosteje porazov. Navijači italijanskega kluba Torino pridno gojijo spomin na tragično letalsko nesrečo. V mestu, kjer harata legendarni Juventus in njegov lastnik Fiat, se mali torinski klub odlično znajde v vlogi žrtve. Leta 1949 se je letalo z nogometaši zaletelo v hrib, natančneje v baziliko na hribu, imenovano Superga. Žrtve so verjetno naokrog prevažali s fiatovimi urgentnimi vozili. Diego Armando Maradona je svoj teokratski gol, dosežen z roko proti Angliji, zapisal maščevanju. Falklandski otoki bodo maščevani. Bog ne bo rešil kraljice.

Ta politično-historični fanatizem je za na početku omenjenega Borgesa inherenten nogometu, no, predvsem nogometnemu navijanju. Če za Chomskega kompleksna vednost navijača izraža njegov emancipatorni potencial, za Borgesa masovna narava nogometnega navijaštva nujno služi političnemu populizmu. Peron, Arkan, ... seznam je neskončen. Vsi so uspeli kooptirati nogometno navijaštvo. Nogomet je poročen z neumnostjo, pravi Borges. Dokler ju smrt ne loči. Navijači Crvene zvezde so bili med vojno v Bosni člani zloglasnih paravojaških enot.

Bla, bla, bla, nogomet je črna luknja sociološkega pisanja, lahko bi na toliko načinov o toliko stvareh, a na tem mestu smo se zbrali zaradi usodne oznanitve. Ronaldo bo prestopil v Crveno zvezdo! V nogometu so padli vsi aksiomi in umrle vse dogme, še tista najbolj neizpodbitna, ena nula za Italijo, ne velja več. Sreča je na naši strani, bi rekel Ivo, sreča, da nismo sociologi. Še sreča.