Sektor kulture, pod katerega se v tem prispevku smiselno uvrščajo predvsem humanisti in umetniki, je v slabem gmotnem stanju. Da je kultura deprivilegirana glede na ostale sektorje, kar se tiče regulacije, smo že pokazali na drugih mestih. Tukaj zgolj kratko obnovimo, da deregulacija kulture povzroča odsotnost delovnih mest. A kljub tej izjemnosti, torej odsotnosti regulacije, se znotraj kulture pri nas pojavlja še dodatna posebnost. Kulturnik ima, poleg vseh ostalih oblik, še kar dva posebna statusa, preko katerih lahko opravlja svoje delo: to sta avtorska pogodba in status samozaposlenega v kulturi.

V nadaljevanju se bomo delno vezali na javna sredstva in javno upravo, četudi je preskok na gospodarstvo oddaljen le korak. Nekdo, ki je zaposlen v javni upravi, je prepričan, da izvršuje neko delo, ki ga je nujno opraviti, še več, nujno mora biti državno strukturirano in urejeno. Po drugi strani je kultura nekaj, kar država načeloma podpira, ampak ni nekaj nujnega, še manj pa je nujno regulirana. Tako se vzpostavi določen birokrat kot nujen, država ga zaposli in mu daje plačo, kulturniki kot nenujni pa lahko dobijo status samozaposlenega v kulturi in v najboljšem primeru dobijo vbogajme v obliki plačanih prispevkov.

Vsaka regulacija običajno producira delovna mesta. Država na primer postavi regulacijo, da je treba pobirati davke in avtomatsko se bo vzpostavila neka služba, ki bo to tudi počela. Ni povsem samoumevno, da je to v domeni države. Od regulacije, ki jo bomo tukaj imenovali regulacija prvega reda in je predvsem vzpostavljanje zakona, bomo razlikovali regulacijo drugega reda, katere jasnost bomo skušali še vzpostaviti. Država ima lahko vse pod neposrednim nadzorom in ima s tem veliko javno upravo, ali pa posamezne sektorje prepušča zasebnemu. Če stori to drugo, potem je določen zasebni sektor prikazan kot nujen, četudi zaseben. Če pa se odloči za prvo, potem izvede dvojno regulacijo. V tem primeru zakon ne naloži zgolj, da mora nekdo v državi opravljati posamezno delo, pač pa se določi, da bo to delo opravljala kar država sama.

Kakšna je torej temeljna razlika med birokratom v javni upravi in samozaposlenim v kulturi, ki prejema plačane prispevke s strani države? Birokrat vstopa v dvojno regulacijo, samozaposleni pa v dvojno deregulacijo. Birokratu je dvojno naloženo točno to in to. Kulturnik je dvakrat prepuščen samemu sebi. Najprej je državi v veliki meri vseeno, kaj kulturniki delajo, in potem ji je vseeno za njihov način preživetja. To razmerje pa nikakor ni nekaj nujnega.

Da je regulacija prve stopnje tista, ki proizvaja delovna mesta, je nekaj jasnega. Da pa regulacija druge stopnje povečuje ali zmanjšuje pretok sredstev znotraj posamezne panoge, pa je nekaj, kar skušamo obraniti na tem mestu. Znana liberalna maksima nam govori, da več kot je ljudi na prostem trgu, večja kot je konkurenca, nižja je cena dela. Nevidna roka trga ureja prosti trg tako, da se cena dela usklajuje s potrebami. Mi pa bomo zatrdili, da več kot je možnosti za prekerno delo, nižja je cena dela za isto količino dela, ki ga je treba opraviti. Ali če se navežemo na izhodiščno primerjavo, konkurenca na prostem trgu je manjša za toliko, kot je velika zaposlenost v javnem sektorju. Ali če nekoliko razširimo, več kot je možnosti in vzpodbud za prekerne oblike dela, več takšnega dela tudi bo, in s tem po padala cena dela. Primerjava z javno upravo nam služi zgolj za jasnost, kot zadnja točka na polu.

Vsak sektor se da prenesti iz javne uprave v privatnega. Loic Wacquant v delu Zapori revščine govori o privatizaciji zaporov znotraj ZDA. Če se nek sektor prelevi iz javnega v privatnega, nastane na istem področju znotraj privatnega sektorja večja ponudba delovne sile. Seveda se poveča tudi količina dela, a sta tu dva elementa, ki jih je treba upoštevati. Najprej se je treba zavedati, da če si zaposlen v javni upravi, podobno je tudi z zaposlenimi v gospodarstvu, potem pri nas dobivaš kar nekaj bonitet. Tukaj je regres, plačana malica, plačan prevoz, dopust, bolniška in še kaj. Vsega tega, če si samozaposlen, ni.

In če nekoliko karikiramo, so tukaj še plačane malenkosti, ki jih kot samozaposlen nimaš. Tu je čas, ko ni pravega dela, pa čas za kavico, za obiskovanje toalete, za pitje, za gledanje skozi okno, kar je uradno zdravstveno priporočilo, kramljanje s sodelavci in še kaj. Vsak mali trenutek, ko ne delaš efektivno, je plačan. Vse to je plačano, v kolikor prejemaš mesečno plačo. Vsak prehod iz pavšalnega plačevanja v plačilo dejanskega efekta nujno zniža ceno dela. In potem je tu še drug element. Za delo, ki so mu prej bili predpisani določeni pogoji, torej regulacije, se sedaj lahko poteguje kdorkoli. Če si računovodja v javnem zavodu, moraš imeti določeno izobrazbo, delovne izkušnje ipd., če pa si računovodja v privatnem sektorju, potem lahko to delo opravlja kdorkoli. Nenadoma se za isto količino dela poteguje veliko večja količina delavcev in jasno je, da to znižuje ceno dela.

In ravno ta deregulacija druge vrste je v celoti prisotna na področju kulture in podprta z oblikami dela, kot so status samozaposlenega v kulturi in avtorska pogodba. Ta dva statusa poleg ostalih podobnih še dodatno podpirata razdrobljenost in prekarizacijo dela kulturnikov, bizarno pa se pogosto javljata celo kot rešitev. Večini pa morda ni tako samoumevno, da je vsakogar moč postaviti v podoben položaj in da bi se dalo uvesti tudi status samozaposlenega v ekonomiji ali pravu, pa to ni nekaj, k čemur gre stremeti. Jasno je, da tovrstno vzpostavljanje konkurenčnosti niža ceno dela. Jasno je, da če bi obstajali samozaposleni v ekonomiji in bi vsi javni uslužbenci, ki delajo v računovodstvih ter po različnih državnih finančnih institucijah, nenadoma morali za svoje delo konkurirati z vsemi ostalimi, delo nujno pocenilo. In jasno je, da država to preko različnih outsourceingov tudi že počne.

Če se pomaknemo iz ekstrema proti sredini, si lahko zamislimo tudi status samozaposlenega v avtomehaniki. Mar ne bi vsi, ki imajo avtomehanične delavnice, raje plačevali delavce po realni količini opravljenega dela, pri tem pa jim ne bi bilo treba plačevati celega kupa bonitet. Seveda se tudi to že dogaja preko siljenja v s.p.-jevstvo, a je treba izpostaviti, da je kultura vseeno na slabšem zavoljo specifik, recimo nevezanosti na delovno okolje, hkrati pa država tak način dela podpira z omenjenimi statusi.

Na tem mestu smo želeli opozoriti na dvoje. Najprej na absurdnost vzpostavljajočega sistema dela, ki nas vrača v delovna razmerja iz sredine devetnajstega stoletja. Nadalje na sistem v kulturi, ki v marsičem spominja na preteklo dobo in kjer je ta proces podprt z različnimi posebnimi statusi, ki imajo prej kot ne nasprotni učinek. Kultura je bila v določenem trenutku očitno deležna prepričanja, da se z osvoboditvijo državnih spon izpolnjujejo njene sanje po neskončni svobodi. Prepričani, da nam deregulacija daje svobodo, smo dobili večjo svobodo, kot smo si je želeli. Želeli smo ekonomsko sigurnost, s čimer pride tudi ustvarjalna svoboda, dobili pa smo ekonomsko odvisnost in ustvarjalno nesvobodo, saj kulturnik, ki želi preživeti, nujno producira za naročnika in po željah tistega, ki mu delo odkuplja. Da je tovrstna domnevna svoboda, vsaj po svojih učinkih, nekaj, kar si večina ne želi, je jasno, zato bo prej kot ne treba razmisliti o približevanju sistemu, ki ga imajo ostale panoge. To pa je premišljeno reguliranje, ki vzpostavlja delovna mesta in ureja normalna razmerja ter delovne pogoje, za nemoteno kulturno udejstvovanje.