Če spremljate kakšnega izmed slovenskih internetnih medijskih portalov, ste nedvomno seznanjeni z uporabniškimi komentarji, ki kvantitativno zavzemajo velik delež njihove vsebine. Pri tem je zanimivo, da ti komentarji niso le odzivi uporabnikov na prispevke, niso le takšni ali drugačni podaljški novic, temveč tvorijo povsem svojo realnost, ki je vzporedna novinarskemu delu vsakega portala. Skupnosti komentatorjev so kot nekakšna plemena s svojo lastno kulturo, v kateri posamezni komentatorji prevzemajo značilne kulturne vloge, tako da je rednemu bralcu kmalu jasno, kdo bo komentiral kaj in na kakšen način.

Verjetno je odveč izpostavljati naravo komentatorskega diskurza, dovolj bo, če potrdimo sum tistih, ki z njim niste seznanjeni, da gre za enega najslabših in najbolj populističnih diskurzov v domači javni sferi. Kar pa je mnogo bolj tragično, je dejstvo, da nam lahko ti diskurzi služijo kot relativno dobri modeli za ponazoritev celote javnega diskurza v Sloveniji. Vse glavne vloge so zavzete: levi in desni, beli in rdeči, komunisti, fašisti, klerikalci in neoliberalci; vsak zase in vsi skupaj oznanjajo, kaj je dobro in kaj zlo, kaj bi morali in česa ne smemo, predvsem pa, kdo je kriv. Naj bo tema nekega članka še tako obskurna in nepovezana z lokalnim političnim dogajanjem, nekdo bo opravil svojo državljansko dolžnost in potegnil absurdno vzporednico z Janšo ali »silami kontinuitete«. Tako dobro povzemajo generalno stanje javnega diskurza v Sloveniji, da se njihov bralec upravičeno zboji, da so ti komentarji tisti, ki upravljajo s tem diskurzom, in ne obratno.

Vendar se je aprila v teh majhnih komentatorskih svetovih nekaj zgodilo. Vanje je nasilno vdrlo nekaj njim povsem tujega: poezija. Skupina agresivnih ljubiteljic in ljubiteljev poezije s Simono Hamer na čelu je namreč začela sistematično ofenzivo objavljanja pesmi v komentarjih na vseh velikih medijskih portalih. V več tednov trajajoči akciji so redno motili komentatorski vsakdan s poezijo slovenskih in tujih pesnikov, takrat, ko avtor ni naveden, pa očitno tudi s svojo. Z dolgimi pesmimi so zavzemali vizualni prostor in s kratkimi delali konceptualne reze v homogenost komentatorstva. Nihče od njih ni nikoli komentiral kako drugače, nikoli ponudil kakšne razlage svojega početja.

Prelahko bi bilo zavrniti to gesto kot nesmiselno, kot vnaprej obsojeno na neuspeh ali pa naivno v primerjavi z resnostjo političnih bojev, ki naj bi zahtevala eksplikacijo političnega stališča. Miklavž Komelj v svoji knjigi o partizanski umetnosti navaja primer poročila italijanskega generala svojemu vrhovnemu štabu o vojnem stanju na območju današnje Slovenije, v katerem ta omenja partizanski tisk kot enakovredno orožje puškam in topovom. Nekaj nevarnega je očitno tudi na poeziji.

Kaj je torej nevarnost v tem primeru? A pravilneje bi bilo vprašati, kje, nevarnost namreč izhaja iz spremembe mesta. Te pesmi niso na svojem mestu, niso na straneh pesniških zbirk na policah s poezijo, niso na literarnih večerih študentov primerjalne književnosti, niso v akademskih razpravah in niso na predalniku ob postelji ljubitelja poezije. Zato se lahko zgodi, da jih nekdo resnično prebere, da imajo torej realen učinek. Poezija v komentarjih je zato utopična. Ne v klasičnem pomenu nemogočega ideala, ampak v smislu: ne biti na svojem mestu; pesmi v komentarjih ne performirajo svoje identitete, ampak ciljajo navzven, v svet.

Njihova političnost je ravno v nepristajanju in napadu na populističen diskurz, v njihovi brezkompromisnosti pri zavzemanju njegovega teritorija. A gesto je treba brati dvakrat, poleg reza v populizem je bilo z njo oddano tudi tiho sporočilo svetu elitne kulture: če naj bi visoka kultura res bila najboljša, izstopite iz svojih privatnih krožkov, pomerite se s popularnimi diskurzi na največjem bojišču, pokažite svojo moč! Ali če parafraziramo komunistični manifest: Pesniki/kulturniki/intelektualci vseh dežel, razkropite se!

Spisal Izidor Barši.