Prav ste slišali, ampak bom povedal še enkrat in tokrat si zapomnite: zajeban je ne bit desničar dans. “Zajeban”, ja, težka situacija v kriznem stanju, človek se mora opredeliti, ne da se biti nevtralen, tudi če hočeš, boš padel na neko stran; sredinci dobijo v krizi sredinca, izkažejo se za neodločne in brezidejne. “Zajeban ne bit desničar”, ja, to ne pomeni, da je levica tako slaba in da je nekaj ful dobrega tam nekje na desni, desničarji so pač desničarji in precej veseli v tem, zato tudi nimamo kaj dosti spodobnih desničarjev, ampak same spake. “Ne bit desničnar dans”, to pomeni, da je aktualna situacija nekoliko posebna in to ne v tem, da levica in desnica nista več legitimni politični oznaki, seveda da nista, to je že dolgo vsem jasno. Danes je posebno to, da desničarji recimo da še ne bomo, sredinci ne moremo več biti, levičarji pa nočemo biti. Da levičarji nočemo biti? Na levici je skoraj več kritike levice kot pa same levice.

Že zadnjih kakšnih 15 let, morda še več, ne vem in vseeno je, se je v levici naredil nek razmik med levico in tistimi, ki kritizirajo levico in niso desnica. To ni stara zgodba radikalnih levičarjev ali revolucionarjev nasproti revizionistom in reformatorjem. Prvič zato, ker očitno radikalna levica v zadnjih letih ni več tako radikalna; danes se kot radikalnega označuje Bernieja Sandersa, ki nima zares kaj dosti opraviti s socializmom (da o komunizmu niti ne govorimo); diskurz radikalnega se je na levici prestavil k temu, kar je bila prej tam sredina: socialna država ali ekonomski in politični posegi države za zagotavljanje javnega in minimalnega skupnega dobrega in tako naprej. In drugič to ni stara zgodba zato, ker tisti, ki kritizirajo levico, tega ne počnejo iz afirmiranja radikalne pozicije, da je levica preveč reformistična, da si ne upa zadosti daleč in se zadovoljuje z nekimi vmesnimi politikami, nekje v širokem križišču trga in države.

Kakšna je kritika levice levičarjev? Osebna anekdota, ki dvomim, da je tako osebna in zamejena samo name: s karantenskim veseljem pogledam Netflix dokumentarec o Michaelu Jordanu, no, o košarkarskem klubu Chicago Bulls v obdobju, ko je blestel gospod Zrak, ampak seveda je tu on centralna zvezda. Netflix produkcija in najboljši košarkar vseh časov, verjetno ni dosti ljudi na tem svetu, ki bi pričakovalo kakšen eksperimentalen dokumentarec, neposredno kritičen pristop, šokantna novinarska razkritja, raziskovanje globlje resnice in potapljanje v vso to sumljivo slavo in bogastvo velikega zvezdnika. Jordan je res letal visoko … 

A pazite to. Še pred zadnjim delom dokumentarne serije se pojavi kritika na levičarskem, v socializem ozaveščenem mediju Jacobin, ki ji očita točno to: nekritičnost do Jordanove mitomanskosti, bogatunskega zvezdništva, tlačenja ostalih in ne vem kaj še vse. Pa od kod ta ideja, da bi tak dokumentarec moral biti kaj več, kot je? Kdo, vsaj izmed tistih, ki berejo Jacobin, se pa ne zaveda vsega tega? Od kritike ostane le moralizem, da smo naivni in da nas je kapitalizem ujel v neumnem uživanju v nebazičnih dejavnostih človeške družbe. Kar pomeni samo to, da levičarji kislijo. Kislijo uživanje v za svojo namero povsem spodobnem prikazu izjemne veščine nekoga, ki se je do konca ujel, popolnoma skladal s svojo aktivnostjo - Jordan je res letel. Seveda je bil onkraj njih kreten, ampak ta onkraj je tu napačen kriterij, je povsem druga zgodba. Da je bil tako tekmovalen, brez tega ne bi bil številka ena košarke, in da je ta tekmovalnost pomenila njegovo hazardiranje - briga me, gledam košarkarja na delu. Ampak levičarji samo moralistično kislijo užitek.

Kako potem ne bi prišlo do kritik levice? Vsake toliko zna kdo uživati, razen levičar, vase zaljubljeni mučenik kapitalizma. Zajeban je ne bit desničar dans. Ampak zajebanost je še hujša. Zakaj? Ker tudi levičarski kritiki levice postajajo dosadni, kislijo z moralo. Kritika nikoli ni tako daleč od morale.

Še ena osebna anekdota, zakaj pa ne, saj ni tako osebna: absurdno se mi zdi, da se je treba danes braniti pred levičarji, če greš na protest. Ni več te situacije, da se tisti, ki ne grejo, izgovarjajo, da ni časa, da to itak ničesar ne spremeni, da obstajajo drugi načini. Obrnjena je: če greš na protest, se moraš zagovarjati, da si mimogrede glih imel zadosti časa za to, da nisi naiven in da ne misliš, da bo kar iz nule tam na trgu počila revolucija, da je tudi protest nek način spreminjanja državnih politik. Od kdaj grejo protesti levičarjem na živce?

No, pojdite dejansko na proteste, boste videli, na koga lajate. Nekaj jih je tam, ki se z malo ali malo več anksioznosti sprašujejo, če je pametno po umiritvi - oziroma karkoli že je to … - epidemije z neko množico kolesarit naokoli, če so tu meterinpol razdalje zadosti ali povsem nesmiselne, ali bi bili paranoične reve, če bi ostali doma in se skrili v Facebook objave, in zato raje grejo. Odločitev je pač odločitev, morda slaba, morda dobra, situacija pa nemogoča in očitki moralistični. Dalje, nekaj jih je tam, ki se jim zdi glupo kolesarit in to v nekaj desetmetrskem krogu, ampak jebat ga, ni treba tega vzeti tako resno. Dalje, nekaj jih je tam, ki ne marajo peti “mi se mamo radi” in ne čutijo neke afinitete z vsemi naokoli, nobene celovite in neposredne identifikacije ni. Dalje, nekaj jih je tam, ki vejo, da gre za kvazi-levičarsko socializacijo, za “henganje”, in ki dvomijo, da bo vlada padla, da bo Janša šel, da je to sploh glavni problem. Tako da če se imam za enega izmed teh in grem na proteste, vam, kritikom, rečem: Šta.

Ampak razumem anti-protestnike, nočejo, da jim levičarji kislijo z moralo. Ja, nekaj je tudi teh, ki imajo proteste za samoizpolnitev, in saj veste, kako je z njimi: navdušeni nad sabo, kako so dobri, in očitajoči drugim, kako so slabi. Levičarji lajajo na kritike levice, oni pa nazaj. Zajeban je ne bit desničar dans. Ne spraševat, kaj zdej. Jaz grem na proteste, oboji mi pa dajte lepo prosim mir.

Spisal je tekst. AMen.